Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
V domnevno najstarejše slovensko mesto nas je zapeljal nedeljski izlet, ki tudi mimo Kurentovanja prinaša neskončne možnosti za raziskovanje zgodovinske, kulturne in etnografske dediščine. Danijel Poslek se je sprehajal po Ptuju, ki mu ga je pomagal odkrivati eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov – mojster fotografije Stojan Kerbler.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Od starih lokalnih bifejev, do kina, kamor treba je čez most, pa vse do dvorcev, muzejev in gorc ter orehov, ki so bili inspiracija za marsikatero lirično in epsko pesnitev. Po Rogatcu s pesnikom, pisateljem, glasbenikom in članom skupine Mi2 Jernejem Dirnbekom - Dimekom.
V seriji izletov z naslovom Zapeljani gremo tokrat na Gorenjsko, v gručasto naselje pod cesto Jesenice – Kranjska gora, znano po izjemnih športnikih, 21 zimskih olimpijcih, po izhodišču za alpinistične podvige v Julijcih, pa po fužinarstvu in nahajališčih železove rude v bližini, ki so zdaj le še spomin na čase, ko se je vas najbolj razvila. Mojstrana je tokrat naš nedeljski izletniški cilj, kamor se je v torek odpravil Aleš Smrekar v družbi enega od najbolj znanih domačinov, zdaj sicer priseljenega v Ljubljano – Jureta Koširja.
Če se boste kdaj vozili pod obronkih Slovenskih goric in vas bo pot pripeljala do Ormoža, se zapeljite še malo proti meji, mimo Ormoškega jezera, neposredno povezanega z Naravnim rezervatom Ormoške lagune. To je območje ki ima dolgo in izjemno zgodbo o tem, kako lahko sobivata narava in industrija in kako so bazeni nekdanje Tovarne sladkorja postali mokrišče in s tem naše najpomembnejše gnezdišče in postaja za vodne ptice. Po rezervatu nas bo zapeljal ornitolog Dominik Bombek.
Z znanimi osebnostmi vam bomo predstavili neznane posebnosti njihovih domačih krajev. Začenjamo v Zagorju ob Savi z Vladom Poredošem, ki ga je obiskal Damjan Zorc. Insajderski potepi po slovenskih krajih bodo v izogib zimskim razmeram in vremenskim nevšečnostim vodili pretežno po urbaniziranih okoljih, tako da prezeblih udov in zanohtanih prstov med izletniki ne bi smelo biti.
V tokratnem nedeljskem izletu smo se podali po poteh soške fronte. Obiskali smo Kobariški muzej, ki prikazuje dve leti in pol trajajoče bojevanje na območju Zgornjega Posočja, posebej 12. soško bitko, znano kot preboj pri Kobaridu, in se z društvom 13-13 sprehodili po muzeju na prostem Ravelnik v okolici Bovca. Ozemlje, ki se je raztezalo 93 kilometrov in na katerem je v 29 mesecih padlo 300.000 vojakov, danes povezuje Pot miru.
Gnezdo para orlov belorepcev v Kočevski Reki je bilo odkrito v 80. letih prejšnjega stoletja, le nekaj let po izgradnji jezu, za katerim je nastalo Reško jezero. Odkritje je predstavljalo prvo potrditev gnezdenja te vrste na naših tleh. Belorepec je vse od takrat na Kočevskem stalno prisoten. V Kočevski Reki oziroma ob tamkajšnjem jezeru so pred dvema tednoma zato odprli Orlovo gozdno učno pot, posvečeno najbolj prepoznavnemu prebivalcu tega območja. Po njej se je sprehodil naš dopisnik Marko Škrlj.
12-kilometrska tematska pot s sedmimi točkami, lokacijami, kjer so posneli najpomembnejše prizore kultnega slovenskega filma
Letos mineva 70 let od nastanka prvega slovenskega zvočnega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica. Prikazuje boj partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem za osvoboditev izpod 25-letne italijanske okupacije. Večina prizorov po scenariju Cirila Kosmača in njegove novele Očka Orel je bila posneta v Baški grapi, kjer so zasnovali tudi tematsko pot Na svoji zemlji, ki vas popelje po vseh zanimivih točkah, kjer so znameniti film snemali.
Če bi vse suhe zidove, ki prekrivajo kraško pokrajino, postavili v eno vrsto, bi bila ta daljša od Kitajskega zidu, gradišč pa je na Krasu več kot je dejanskih vasi. Kraška gmajna je posajena s številnimi kamnitimi mojstrovinami, ki pričajo o tem, da se je poselitev na tem območju začela že pred 4000 leti. Še pred nekaj leti povsem neraziskana in zato tudi nerazumljena zapuščina pa danes s svojo veličino privablja vedno več turistov, domačini na Krasu pa bogato preteklost povezujejo tudi s sodobnostjo. Foto: FB profil Kraška gmajna
Ob tem, da je spomenik Iz druge svetovne vojne, je njeno poslanstvo, da prenaša obče človeške vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, multikulturnost na mlajše rodove.
Muzej na prostem Rogatec živi že svoje četrto desetletje. V Rogatec ob hrvaški meji se lahko sicer odpravite po obsotelskih cestah, a največ vas bo zagotovo izbralo drugo pot - z avtoceste boste v bližini Celja zavili proti Šentjurju in prek Šmarij pri Jelšah. Potem samo še pazite, da boste v samem Rogatcu zavili na Ptujsko cesto - v nasprotnem primeru boste zašli na Hrvaško. Damjan Zorc si je pred dnevi privoščil obisk tega Skanséna, kot po švedskem izvirniku imenujemo podobne muzeje ljudskega stavbarstva povsod po svetu.
Nedeljski izlet nas odnaša globoko v Slovenske Gorice. Tam se med vinogradi in griči skriva vasica Jakobski Dol. Bog ve, kaj pomeni dol, kajti naselje vsi imenujejo zgolj Jakob. Po navadi je vasica polna sredi poletja, ob godovanju sv. Jakoba, osveščen nedeljski izletnik pa jo obišče tudi izven glavne sezone. Kot je to storil Marko Radmilovič.
Če je Kras, ki se razteza od našega zahodnega dela pa vse do Tržaškega zaliva, dobil ime po goli, kamniti pokrajini, to še ne pomeni, da Kras nima tudi svoj o-kras. V Registru kraških jam Furlanije – Julijske krajine je vpisanih skoraj 8000 jam. Ena prvih izmerjenih in vpisanih, pod številko 24, pa je jama, za katero pravijo, da je ena najlepših na Tržaškem. V devinsko-nabrežinski občini, prav na meji med Nabrežino in majhno kraško vasjo Slivno, je turistična kmetija Le torri di Slivia, ki naj bi bila edina kmetija v Italiji, ki ima svojo turistično kraško jamo, po kateri je kmetija tudi dobila ime. Vprašanje, kako je biti lastnik jame, večkrat dobi Corrado Greco, glavni na kmetiji pa tudi zaslužen za to, da od leta 2012 po jami, ki je ime dobila po svojih veličastnih osmih stalagmitih, spet potekajo vodeni ogledi in tudi za to, da se do vhoda v podzemlje Tržaškega krasa pripeljete v traktorski prikolici.
Slovenija še zdaleč ni tako majhna, kot se nam morda dozdeva. Skoraj nepreštevni so briljantni kotički, ki se jim leta dolgo izogibamo samo zato, ker se nam pač mudi mimo njih na vnaprej izbran cilj. Mašun je eden takšnih skritih gozdnih biserov, ki ga zajetna večina Slovencev nikoli ne bo videla, pa ni ne majhen ne preveč skrit. Celo tujci so ga že odkrili, in to iz obeh najbolj znanih smeri. Iz Pivke zavijejo prek Knežaka in Koritnic, iz Ilirske Bistrice pa prek Sviščakov. Enega najlepših pogledov na Snežnik si je na najbolj vroč letošnji dan privoščil Damjan Zorc.
Kjer marnajo po svoje in bajsa pomeni ovco bele barve, imajo le dva letna časa, zimo in avgust, nosijo žoke in kuhajo krape, tam so Rateče. Zadnja vas pred tromejo, kjer način življenja narekuje tudi mraz, pečat pa sta pustili dve sosednji deželi. Nekateri pravijo, da so tam posebni, mi pa smo preverili predvsem tamkajšnje posebnosti. Nekatere pokažejo tudi na Vaškem dnevu, to je kulturna etnološka prireditev, ki jo vsako leto 15. avgusta organizira Turistično društvo Rateče – Planica na vaškem trgu.
Nedeljski izlet nas bo tokrat vodil visoko nad Bohinj, na planino Krstenica, kjer skupinica mladih počitnikuje malo drugače. Veronika, Pika in Matevž, ki jih skupaj ne štejejo 50, kot pravi majerji pazijo na živino in pridelujejo sir. Oživljajo dejavnost, ki je na slovenskih planinah živela dolga stoletja, danes pa je le še eksotična ostalina, ki jo lahko iščemo s povečevalnim steklom.
Neveljaven email naslov