Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s prof. Miletom Korunom.
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem?
Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti.
»Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj.
S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
794 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Pogovor s prof. Miletom Korunom.
Kaj hoče gledalec videti v gledališču? Je to kar hoče videti gledalec, zavezujoče za igralca? Je zavezujoče za režiserja? Se mora proces podrediti diktatu pričakovanj občinstva, vodstva gledališke hiše ali pa je potrebno zasledovati druge cilje, cilje, ki niso nujno estetska dovršenost predstave, bravurozna igra, dramaturško pričakovana črta. Kaj je napaka v gledališču? Tisto, kar ne zadovolji pričakovanja? Ali tisto kar se izvije pričakovanjem?
Prof. Mile Korun, gost tokratne oddaje Oder, v knjigi Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski drami ne podaja odgovorov na ta vprašanja, ne zapisuje definicij, in – čeprav v naslovu zapiše Končno poročilo, je v to končnost že vpisano njeno nadaljevanje – kajti Korunova premišljevanja se ne končajo s piko. Niso trditve, so pronicljivo zastavljena vprašanja. Samemu sebi. In tudi gledališki strokovni in širši javnosti.
»Knjiga se ukvarja z analizo nekega procesa in ne morem reči, da sem pri tem prišel do neke absolutne, končne resnice«, v pogovoru pove prof. Mile Korun. V prologu knjige pa zapiše: »Morda gre vseskozi za režijo ene same predstave. In še te nekončane. Po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi.« Pri čemer se nam nehote zastavlja vprašanje: Ali ni morda ravno ta nekončana režija tisto, kar premalokrat označimo za uspešno; ali ni tovrstna »neuspešnost« predstave morda tista kvaliteta, ki danes v gledališču in življenju pogosto umanjka, ko zapovedan proces dela in pričakovana pravilnost produkta povozi kompleksnost misli in vprašanj.
S profesorjem Miletom Korunom se je pogovarjala Saška Rakef
Neveljaven email naslov