Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju!
foto: Matjaž Vrečko
762 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Drago Ivanuša se gledališču in gledališki glasbi posveča od sredine 80-ih let preteklega stoletja in je do danes napisal glasbo za okoli 150 gledaliških in plesnih predstav in več kot 20 filmov, kot skladatelj, pianist in raziskovalec digitalnih zvočnih okolij se predstavlja tudi z lastnimi projekti ter z dueti. Redno sodeluje s Sebastijanom Horvatom, velik opus je soustvaril z Dušanom Jovanovićem, Meto Hočevar, Barbaro Hieng Samobor in še mnogimi režiserji dramskega in postdramskega gledališča ter sodeloval tudi z eminentnimi koreografinjami in koreografi sodobnega plesa, na filmu z Janezom Burgerjem, Matevžem Luzarjem, Janom Cvitkovičem in drugimi. Drago Ivanuša bo na predvečer Slovenskega kulturnega praznika prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob svojem, izjemno obsežnem opusu pravi: »pa saj to sploh ni delo«. Vabimo vas k poslušanju!
foto: Matjaž Vrečko
V prostorih Ministrstva za kulturo je od prejšnjega tedna na ogled mednarodna potujoča razstava Zgodovina Evrope - kot jo pripovedujejo gledališča, ki stavbno gledališko dediščino postavlja v zgodovinski in družbeni kontekst. Nastala je v sodelovanju Slovenskega gledališkega inštituta z Združenjem zgodovinskih gledališč Evrope, Perspectiv in bila doslej na ogled v Varšavi, Köbenhavnu, na Dunaju in v Münchnu, do začetka januarja bo v Ljubljani, potem pa bo od marca do septembra 2017 domovala še v Londonu. O Zgodovini Evrope - kot jo pripovedujejo gledališča je ob ogledu razstave več povedala kustosinja na Slovenskem gledlaiškem inštitutu mag. Tea Rogelj. Vabimo vas k poslušanju!
Barbara Pia Jenič je gledališka ustvarjalka, ki od sredine 90-ih let preteklega stoletja ustvarja senzorialno gledališče. Kot za zdaj še edina producentka te gledališke zvrsti v Sloveniji, z zavodom Senzorium ohranja senzorialno gledališče na slovenskih tleh in predstavlja eno izmed redkih točk razvoja in raziskave senzorialnega gledališča v Evropi in v svetu. Vendar pa Barbara Pia Jenič ne ustvarja le senzorialnih predstav, saj uvide iz senzorialnega gledališča prestavlja tudi v druge oblike uprizoritvenih praks. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o začetkih, razvoju, širjenju senzorialnega gledališča, o tem na kakšen način in s katerimi sredstvi nagovarja gledalca - obiskovalca in na čem temeljijo znanja in veščine, ki so potrebne za ustvarjanje te gledališke zvrsti. iz predstave Mi smo svet: Povodni mož, foto: Sunčan Stone
Mare Bulc je eden nabolj prodornih slovenskih gledaliških režiserjev, ki z delom v javnih in nevladnih gledaliških institucijah, tako strokovno kot širšo gledališko javnost in občinstvo nase opozarja že več kot desetletje. Zdi se, da izjemno spretno združuje lastna umetniška hotenja s hotenji občinstva, najsi gre za uresničenje (visokih) pričakovanj ali za presenečenja. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Maretom Bulcem, o ustvarjalnem opusu zadnjih nekaj let! iz predstave: Novo mesto – Readymade, foto: Borut Peterlin
Recimo si, da nekatere stvari, predvsem tiste dobre, v spominu pustijo debelejšo sled in jim pozornost radi namenimo tudi nekaj časa po tem, ko smo jih doživeli… Naj bo danes to festival Mladi levi, ki se je sicer sklenil na začetku meseca, v naših oddajah pa smo se mu tudi že dosti posvečali. V snemalniku sta ostala zvočna zapisa dveh pogovor z avtorjema predstav, ki sta, skupaj z ostalimi festivalskimi dogodki, ustvarjala merilo kakovosti, ki si ga velja zapomniti. V tokratni oddaji bomo govorili o predstavah Hrepenenje traja dlje, ki jo je zasnovala in izvedla ameriška performerka Penny Arcade in smo jo gledali v gledališču Glej ter Suita št. 2, s katero je francoski kolektiv Encyclopedie de la parole, pod režijskim vodstvom Jorisa Lacosta, festivalsko dogajanje sklenil. Vabimo vas k poslušanju! Iz predstave Suita št.2, foto: Jose Caldeira
Začetek plesne in koreografske kariere Matjaža Fariča sega v osemdeseta leta, ko je po šolanju na mariborski baletni šoli in na dresdenski Palucca Schule ustanovil več plesnih skupin in ustvaril niz zgodnjih del. V začetku devetdesetih je začel ustvarjati tudi v gledališču, tako avtorske projekte, kot sodelovati kot koreograf z različnimi režiserji. Njegova kariera se je nadaljevala s serijo uspešnih predstav - kompozicij za plesni ansambel in solov, od preinterpretacij klasičnih baletnih del, do sodobnoplesnih in plesno-gledaliških predstav, za katere je bil mnonogokrat doma in v tujini tudi nagrajen; med drugimi z Župančičevo nagrado za predstavo Labodje jezero in avtorski projekt Solo (1994) ter nagrado Prešernovega sklada za predstavi Klon in Trilogija (1998). S skupino Flota, ki jo je ustanovil leta 1999, je kot hišni koreograf Cankarjevega doma uprizoril predstavo Terminal, ki je bila v tedniku Mladina razglašena za slovensko predstavo tega leta. Ob dvajsetletnici umetniškega delovanja (2006) je koreografiral predstavi Nemotelonemepesmi in Zakajbimekdoustavil in tudi to desetletje je zaznamoval z intenzivnim delom na plesnih in gledaliških odrih doma in v tujini. Faričeva kariera se je obogatila s študijem režije na AGRFT, tako da v zadnjem desetletju, poleg ustvarjanja sodobnoplesnih predstav, vse več sodeluje tudi z režijami v institucionalnih gledališčih. Pred enajstimi leti je ustanovil festival Fronta, ki v Mursko Soboto vsak konec poletja pripelje vrhunce sodobnoplesne umetnosti za vse generacije in pomeni še enega med preboji v smeri decentralizacije, razvoja ter razumevanja in dostopnosti slovenskega sodobnega plesa. Po večletnem plesnem premoru se Matjaž Farič na oder vrača s solom Rdeča – sled, ki bo premierno uprizorjen konec tedna v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Pred tem vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o iskanjih, spoznanjih, ustvarjalnih poteh in postankih plesnega in odrskega umetnika Matjaža Fariča. Dancelab, Amsterdam, 1989, foto: Dinand van der Wal
Poletje se počasi izteka, na delovni mizi pa še vedno dvojna številka revije Maska, poletje 2016. Na naslovnici velik napis: Post – futuristični manifest, avtor: Franco Berardi Bifo. Manjši napisi izdajajo avtorje drugih člankov v reviji, v uvodniku urednice Amelie Kraigher pa med drugim beremo: Današnja umetnost in njene raziskave histerično hlastajo za nemogočimi obljubami o tržni vrednosti: izrekamo odločni »Ne!« korporativni miselnosti v umetnosti in njenem raziskovanju. Vzeli si bomo čas in prostor za to, da bomo pri svojem delu in delovanju lahko tvegali in sanjali. Če kaj, potem imata umetnost in znanstveno raziskovanje pravico do napake. Brez strahu si bomo dovolili predvsem to, da naši eksperimenti spodletijo. In spodletelo nam bo zmeraj znova in spodletelo nam bo vsakič bolje. Slavili bomo vsak intelektualni napor, ki bo zmogel zgostiti različne miselne hitrosti v vodomete raziskovalnih strasti. Pokazali bomo zobe atomizaciji našega dela in mišljenja: gradili bomo skupnosti za kreativni dialog enakih z enakimi, zgradili vzporedne oblike eksistence, kjer bosta pomembni ustvarjalna izkušnja in svoboda. Več o svojem besedilu in pričujoči Maski bo povedala urednica revije Amelia Kraigher, po tem pa vas vabimo, da prisluhnete poudarku iz vsebine, odlomkom iz besedila Stefana Aquiline: Dejanja priznanja: politične razsežnosti terminologije, ki je v prevodu Polone Petek objavljeno v reviji. Iz predstave Martyr red, Icarus Performance Project, foto: Matthew Wilson
Ta teden se na severovzhodu Slovenije začenjata dva festivala sodobnega plesa: Performa/Platforma v Mariboru in Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Več o prvem, ki v središče vsebinsko postavlja pojem preprostosti, v pogovoru z umetniško vodjo Mojco Kasjak ter s festivalskima gostjama, plesnima ustvarjalkama mlajše generacije – Jasmino Križaj in April Veselko. O Fronti sodobnega plesa, katere letošnji moto pa je: Toliko talenta! To morate videti!, bo več povedal njen ustanovitelj in umetniški vodja Matjaž Farič, gostujoče delo pa bosta predstavila plesna ustvarjalca, prav tako mlajše generacije: Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Relikvija, foto: Evi Fylaktou, 11.Fronta sodobnega plesa
19. Mladi levi so se pretekli petek začeli s predstavo, z naslovom Noč krtov, oziroma, v angleškem jeziku: Welcome to caveland. Prostor, v katerega nas predstava s svojo domišljijsko fabulo postavi, je podzemlje, mnoštvo rovov, v katerih skupaj biva sedem krtov. Kar je za krte precej nenavadno, pravi režiser predstave Philippe Quesne, saj krti živijo samotarsko, ločeni drug od drugega. Kako je metaforo Krtove dežele zgradil in kaj je želel z njo povedati, smo ga povprašali po predstavi. Tudi dogodek Skupne sanje nas popelje stran od vsakdanje resničnosti, zgodil se je namreč na reki Ljubljanici, po kateri smo se, skupaj vozili z umetnico Mario Lucio Cruz Correia. Več o predstavah uvodnega festivalskega konca tedna v pogovorih z umetniki, v Odru, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
V petek, 19.avgusta se začenja 19. Mednarodni festival sodobnih scenskih umetnosti Mladi levi. Vedno sveži, drzni, do umetnikov in obiskovalcev gostoljubni festival bo letos trajal 9 dni, v tem času pa si bomo lahko ogledali predstave kolektivov in posameznikov iz različnih držav Evrope, ZDA, Brazilije in Indije. Organizator festivala je zavod Bunker, več o vsebinah in poudarkih pa bodov Odru, oddaji o sočasnem gledališču, povedale: Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker ter programerki festivala Mojca Jug in Alma Selimovič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Noč krtov, režija: Philippe Quesne, www.bunker.si
Matija Solce je glasbenik, režiser, lutkar in igralec. Doktoriral je na praški akademije DAMU, oddelek za lutkovno in alternativno gledališče, kjer tudi poučuje lutkovno animacijo. V scenskem ustvarjanju tesno povezuje glasbo in gledališče, tako da se njegovi koncerti pogosto spremenijo v interaktivne gledališke predstave ali pa njegove predstave postanejo glasbene kompozicije. S svojimi avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel več nagrad na mednarodnih lutkovnih festivalih ter zlato ptico za dosežke na področju scenskih umetnosti leta 2008. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih in gledaliških delavnic in dogodkov različnih formatov in sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu. V pogovoru pred mikrofonom Odra, oddaje o sočasnem gledališču, je poudarek na najnovejši predstavi Sedmina, Matija Solce pa je širše spregovoril o svojem razumevanju in pogledih na gledališko, lutkovno in glasbeno umetnost. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.teatromatita.com
Osmega avgusta se v Mariboru začenja 27. Poletni lutkovni pristan, mednarodni festival lutkovnih uprizoritev. Naslov letošnjega je LES(E)NE ZGODBE; les je namreč osnovni material, iz katerega so bile in so še vedno izdelane lutke. Festival, ki bo potekal do 4.septembra, je po selitvi Lutkovnega gledališča Maribor v nekdanji Minoritski samostan dobil svoje stalno domovanje v starem mestnem jedru ob Dravi; tam gostujoči umetniki in umetnice naselijo tudi obrežje in druge prostore. Simona Kopinšek se je za oddajo Oder pogovarjala s Katarino Klančnik Kocutar, umetniško vodjo Poletnega lutkovnega pristana, ki bo jeseni nastopila tudi mandat direktorice Lutkovnega gledališča Maribor. na fotografiji Katarina Klančnik Kocutar; avtor fotografije Boštjan Lah
Topel poletni čas nas vabi ven, kjer se, namenoma ali naključno, srečamo tudi z različnimi oblikami umetniških intervencij v javnem prostoru. Eden dejavnih akterjev na tem področju je tudi slovenski režiser in prevajalec, pa tudi performer, Jaka Andrej Vojevec, Gledališki oziroma uprizoritveni umetnosti se dejavno posveča z več pozicij, ustvarja v javnem prostoru, v gledaliških institucijah in soustvarja zunajinstitucionalno gledališko produkcijo. Kot nastopajoči in kot avtor predstav ter delavnic sodeluje tudi v ustvarjanju žanra, ki ga imenujemo gledališče zatiranih. Več o naštetem, pa še o komediji in komičnem, v pogovoru v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Outopija, režija: A.J. Vojevec, foto: Jaša Jenull
Pred kratkim smo v tiskanih medijih zasledili pisanje o trenutnem, neprijetnem stanju v nekaterih slovenskih gledališčih. Najbolj pereče izpostavljeni so: Slovensko ljudsko gledališče Celje, kjer je potekal razpis in izbira upravitelja za novi mandat; Slovensko stalno gledališče Trst, v katerem so na dan prišla nesoglasja med vodstvom in igralskim ansamblom; ter Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, za katerega prav tako poteka imenovanje novega vodstva, pri čemer pa je premalo slišana in upoštevana gledališka stroka. V oddajo Oder smo povabili gospo Vesno Jurca Tadel, vodjo sektorja za umetnost in strokovno sodelavko za področje uprizoritvenih umetnosti na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, ki bo stanje pokomentirala. Vabimo vas k poslušanju! Johann Heinrich Ramberg: Stephano, ilustracija, W. Shakespeare: Vihar, okoli 1800, detajl vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Stephano_(The_Tempest)
Plesni kongres je od leta 2010 kulturni svetilnik Nemške zvezne kulturne fundacije, začenjajo svoj nagovor organizatorji letos četrtega srečanja plesnih teoretikov in praktikov, ki je potekalo med 16. in 19. junijem v Hannovru. Osrednja tema tokratnega srečanja je bila fenomen sodobnosti, ki je bil od zgodnjega 20.stoletja dalje v umetniških in teoretskih praksah razumljen kot klic k tematiziranju in ukvarjanju s pogoji in radikalnimi spremembami vsakokratne sedanjosti. Sodobnost so tokrat obravnavali kot raznolikost poskusov estetskega, političnega in družbenega umeščanja posameznika v njemu lasten čas in nenazadnje tudi fizične parametre posamezne sodobnoplesne prakse. Plesnega kongresa v Hannovru se je udeležil tudi slovenski plesalec, koreograf in gledališki režiser Matjaž Farič, ki bo v naši oddaji več povedal o vsebinah, o katerih so udeleženci predavali, poslušali in debatirali. Vabimo vas k poslušanju! foto: Anja Beutler, www.tanzkongress.de
Izhodišča tema oddaje je predstava Delo iz ljubezni Teje Reba in Loupa Abramovicija. V njej avtorja tematizirata družinska razmerja, opredeljena glede na mater in očeta, ki sta oba umetnika in izpostavljata robne točke življenja sredi današnjega umetniškega sistema. Predstava je zastavljena tako, da na intimni ravni zastavlja vprašanja o vrednosti, namiguje tudi na materialno vrednost matere, očeta in njunih otrok, medtem ko širši kontekst, socialno-ekonomska paradigma, vdira v intimne potrebe vsakega izmed njih in jih z izpostavljanjem dela ranljive in negotove. Na eni strani imamo razmerje med ljubeznijo in nezmožnostjo njenega udejanjanja, na drugi strani razmerje med produkcijo in ustvarjanjem. Ob predstavi je filozofinja, aktivistka in performerka, Lana Zdravković razmišljala o konceptu dela v kapitalizmu. V današnji oddaji vam predstavljamo besedilo, ki ga prekinjajo pogovor ter pojasnila izhodišč in tez, ki jih avtorica v besedilu navaja. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Delo iz ljubezni, foto: Nada Žgank, www.bunker.si
Jana Pavlič je diplomirala iz primerjalne književnosti in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Podiplomsko se je izpopolnjevala v Parizu ter v Kanadi. Bila je direktorica gledališča Koreodrama v Ljubljani, umetniški producent in dramaturški sodelavec v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, med leti 1995 in1997 svetovalka ministra za gledališko dejavnost na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Med leti 1998 in 2005 je bila direktorica in soustanoviteljica Centra za raziskave scenskih umetnosti – DELAK. Soustanovila je revijo Maska in festival sodobnih odrskih umetnosti EXODOS ter mednarodni projekt Laboratorio intermediale tra le arti s sedežem v Gorici in delovala kot ekspert za kulturne politike pri Svetu Evrope in Združenih narodih. Kot avtorica tekstov, dramaturginja, prevajalka in umetniška producentka sodeluje z vrsto režiserjev (Damir Zlatar-Frey, Dragan Živadinov, Vito Taufer, Diego de Brea, Dušan Mlakar, Matej Filipčič, Eduard Miler, Emil Hrvatin …). Gledališke kritike, eseje in razprave je objavila v številnih domačih in tujih revijah. Iz francoščine in v francoščino je prevedla dela številnih prozaistov, dramatikov, filozofov in teoretikov. V pogovoru pred mikrofonom oddaje Oder, oddaje o sočasnem gledališču, se razpira zemljevid gledaliških pokrajin, po katerih Jana Pavlič potuje in mapira posamezne točke, ki jo uvrščajo med zavzete, strokovne, odprte in ustvarjalne sodelavce slovenske gledališke krajine zadnjih dveh desetletij. foto: osebni arhiv
V Ljubljano se vrača že peto nadaljevanje mednarodnega festivala (pre)drznih performativnih umetnosti Pajek, ki ga organizira produkcijski kolektiv Pekinpah. Glavni festivalski dogodek letošnjega Pajka bo potekal v četrtek, 2. junija v Španskih borcih, kjer se bo zvrstilo kar sedem svežih plesnih predstav in performansov. Naslednji dan, v petek, 3. junija popoldan, pa bo sledil še zaključek festivala z brezplačnim performansom v trajanju na skrivni lokaciji. O estetskih in idejnih vrhuncih in vidikih festivala Pajek so bomo pogovarjali z umetniškim vodjem, plesalcem in koreografom Matejem Kejžarjem in producentom Žigo Predanom. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Kalk/Kreda, avtorice Sigrid Stigsdatter Mathiassen, foto: Nellie de Boer
Poročali smo že o velikem uspehu slovenskih umetnikov Bare Kolenc in Ateja Tutte na gledališkem festivalu nemškega govornega področja, berlinskem Theatertreffen, prejšnji teden. Že sama uvrstitev na festival je pomenil uspeh, saj je bila predstava Metamorfoze3: Retorika, ki smo jo premierno videli konec septembra v Kinu Šiška, izbrana med več kot 300 predstavami z vsega sveta, in, poleg štirih drugih uvrščena v sekcijo Stückemarkt. Preteklo sredo, 18.maja, so na velikem odru Berliner Festspiele, predstavo Metamorfoze3: Retorika odigrali dvakrat. Kratek čas po tem so ustvarjalci vseh petih predstav omenjene sekcije, žiriji, občinstvu v dvorani ter v neposrednem internetnem prenosu, v odmerjenem času predstavili prihodnji projekt, s katerim so se potegovali za nagrado, to je produkcija predstave v dortmundskem gledališču Schauspiel. Tudi pri tem sta bila Bara Kolenc in Atej Tutta najbolj prepričljiva in sta z glasovi iz dvorane ter tistimi, ki so jih v neposrednem prenosu prispevali gledalcu prek medmrežja, osvojila nagrado, torej angažma za prihodnje leto. Ob velikem uspehu bomo danes ponovili pogovor o predstavi Retorika3: Metamorfoze, ki ga osvežujemo z nekaj vtisi Bare Kolenc. Vabimo vas k poslušanju! foto: Polona Eržen, vir: www.mladina.si
V pogovoru o predstavi Hamlet pa pol, smo prejšnji teden odprli temo dostopnosti uprizoritvenih umetnosti ranljivim skupinam, natančneje, slepim in slabovidnim. Danes bomo s koreografinjo Andrejo Rauch Podrzavnik ter Denis Kamnar, delovno terapevtko v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, ter gospodom Mojmirjem Tozonom, prebivalcem omenjenga Centra, spregovorili o projektu Nezaznaven vzgib, ki je procesualno zastavljen tudi z namenom vključevanja ranljivih skupin, v tem primeru slepih in slabovidnih. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Nada Žgank
Metoda avdiodeskripcije ali zvočnega opisa je posebni način približevanja gledališke ustvarjalnosti slepim in slabovidnim osebam. Gre za zvočni opis odrskega dogajanja, od posameznih, nebesednih akcij in interakcij igralcev ter njihovega gibanja, do sprememb prizorišča, rekvizitov, svetlobe… V Sloveniji se s to metodo ukvarjajo v Slovenskem gledališkem inštitutu, v praktično odrsko delo pa metodo zvočnega opisa več in več prenaša dramaturginja in producentka Klavdija Zupan, ki je do zdaj sodelovala pri več predstavah, v katerih so orodje dostopnosti uporabili na ustvarjalen in konstitutiven način. Več o tem, s sogovorniki: Klavdijo Zupan, Sandro Jenko, Polono Car in Andrejem Jako Vojevcem, v Odru, oddaji o sočasnem gledališču! prizor iz predstave Hamlet pa pol, režija: Jaka Andrej Vojevec, foto: Miha Fras
Neveljaven email naslov