Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi.
Foto: MGL
762 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Zala Dobovšek, dramaturginja in teatrologinja, znana tudi po svojem preciznem kritičnem pisanju, se je v času svojega doktorskega študija ukvarjala s temo vojne in gledališča. Svojo disertacijo je preoblikovala v knjigo, ki jo je lansko leto izdala pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. V knjigi Gledališče in vojna je avtorica raziskala gledališko produkcijo, ki je nastajala v obleganem Sarajevu, ter obravnavala predstave Oliverja Frljića, ki je travmo vojne tematiziral v obdobju, ko je ta že minila. Zala Dobovšek je poleg zgodovinske analize v svojo raziskavo vstopila tudi s teoretskega vidika. V oddaji Oder lahko prisluhnete njenemu razumevanju političnosti gledališča in njegovimi estetsko etičnimi razsežnostmi.
Foto: MGL
Manifestacije nemosti v aktualni kapitalistični mizansceni, ki prek mehanizmov upravljanja, nadzora, administriranja, klasifikacije in selekcije vzdržuje in spodbuja status razlike, beremo kot posledico depolitizacije življenja, v performansu pa lahko pomenijo upor zoper obstoječe. Nemi lik nas ne zanima kot morebitna odrska reprezentacija izključenih, temveč kot dejavnik, ki lahko vpliva na odpiranje prostora, v katerem se utišani glasovi slišijo. Scenske rabe nemega lika so povezane z vrsto pomembnih vprašanj: Kako odpreti zamejen odrski prostor? Kako vzpostaviti pogoje za slišnost utišanih glasov, ne da bi se pri tem ujeli v past reprezentacije? Kako si priboriti prostor-čas govorjenja? Kako delovati onkraj institucionalne paradigme? Kako se soočati z nemostjo občinstva? Nemi lik lahko povzroči razpoko v spektakelskem kanonu govorjenja za vsako ceno, ravno od tod njegov performativni potencial, ki politizira scensko situacijo in deluje tudi onkraj samega performansa. Nastavke za premišljevanje nemega lika v kontekstu kritike institucije smo zaznali v predstavah Generalka za generacijo Vie Negative in drugič Simone Semenič. Tako svoje razmišljanje povzema dr. Nenad Jelesijević. Njegovo besedilo z naslovom Zev, ki zamaje institucijo, nemi lik v utopiji performansa, ki je objavljeno v zadnji številki revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, bo v oddaji Oder na sporedu v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Generalka za generacijo, foto: marcandrea
V oddaji Oder boste slišali prispevek pisatelja Mirka Javornika o potovanju mladih slovenskih gledališčnikov leta 1967 po Združenih državah Amerike. Javornik je po vojni kot priznani slovenski pisatelj zapustil domovino, živel nekaj časa v Trstu in nato odšel v ZDA, kjer je delal na zunanjem ministrstvu. Prispevek Obisk slovenskih igralcev v Združenih državah Amerike je bil objavljen v mesečniku Glasu SKA leta 1967. Oddajo je pripravil Andrej Rot, vabimo vas k poslušanju!
Vsako leto 21. marca svet obeležuje svetovni dan lutk. Tokratna oddaja Oder je nastala z mislijo na to vsakoletno obeležje te samosvoje in posebne uprizoritvene umetnosti in v osišče postavlja pogovor z lutkarjem in pedagogom Edijem Majaronom, nadvse pomembnim soustvarjalcem in tvorcem sodobne slovenske lutkovne umetnosti. Čeravno po izobrazbi akademski glasbenik, pa je dobršen del svoje poklicne poti posvetil prav lutkovni umetnosti in jo brez dvoma pomembno sooblikoval. Tudi z akademskim delom rednega profesorja za lutkarstvo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Torej, vera v lutko, kot pravi naš sogovornik, tudi v tokratnem Odru. Avtor oddaje je Klemen Markovčič.
Škofjeloški pasijon je bil leta 2016 vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Postni čas je pravšnji, da izvemo kaj več o Škofjeloškem pasijonu. Zato smo v našem arhivu poiskali zanimivo pripoved prof. dr. Marka Marina o prvem ohranjenem slovenskem gledališkem besedilu, ki ga je Lovrenc Marušič, kapucin Oče Romuald uporabljal pri svojih pasijonskih procesijah v Škofji Loki. Pokojni prof. dr. Marko Marin je bil režiser, umetnosti zgodovinar in predstojnik katedre za gledališko zgodovino na AGRFT. Vrsto let je proučeval in si dolga leta prizadeval za uprizoritev pasijona. Razumel ga je kot izredno kompleksen dogodek, ki ga je težko uprizoriti, tudi zaradi razlik med srednjeveškim in sodobnim načinom mišljenja in razumevanja sveta. Profesorjevo predavanje o Škofjeloškem pasijonu smo posneli leta 1990. iz rokopisa o. Romualda
Na programu 47. Tedna slovenske drame so tudi predstavitve dramskih besedil, nominiranih za nagrado Slavka Gruma, ki bo podeljena ob zaključku festivala. V Slovenskem gledališkem inštitutu se v dveh dneh z bralnimi uprizoritvami in pogovori o njih predstavljajo besedila Roka Sande, Vinka Möderndorferja, Simone Semenič, Roka Vilčnika Rokgre in Simone Hamer. O novih slovenskih dramskih tekstih, posebej tistih, ki so bili izbrani za kot najboljši, se Tadeja Krečič pogovarja z Matejo Pezdirc Bartol, predsednico žirije za Grumovo nagrado in nagrado mladega dramatika.
Neja Kos poklicno in ljubiteljsko deluje na področju plesa že štiri desetletja. V tem času je, s sodelavkami in sodelavci, zasnovala in utrdila mrežo pedagogov po vsej Sloveniji ter različne manifestacije sodobnoplesne umetnosti, ki še danes živijo z več-desetletno tradicijo. Poleg organizacijskega dela je ves čas skrbela tudi za sočasni dotok informacij in sicer z periodičnim tiskanim ter avdiovizualnim gradivom, na področju prakse pa s vabili mednarodno uveljavljenih plesnih ustvarjalcev in pedagogov v Slovenijo. Na pravkar sklenjeni Gibanici, 8. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, je Neja Kos prejela Nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo. V oddaji Oder se bomo z Nejo Kos pogovarjali o prizadevni poti, njenih sadovih, predvsem pa o predanosti sodobnoplesni umetnosti. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
V današnji oddaji bomo govorili o gledališču Glej v zadnjem desetletju minulega in prvem desetletju tega stoletja, in to skozi spomin na njegovo direktorico in producentko – po mnenju njenih tesnih sodelavcev – pa še mnogo več, Lidijo Jurjevec, ki se je pred dobrim mesecem poslovila. K pogovoru o skupnih poteh, ki so oblikovale gledališče Glej s tem pa se je spreminjala tudi slovenska gledališka pokrajina omenjenega časa, smo povabili Nevenko Koprivšek, ki je bila v tem času umetniška vodja, Marka Miladinoviča, člana skupine Grapefruit, ki je sredi 90ih zaživela v Gleju in naglo in uspešno prodrla na domačo gledališko sceno in Simono Semenič, dramaturginjo in pisateljico, ki je s projektom PreGlej utrla pot mladim dramskim avtoricam in avtorjem. Pogovora se ni mogel udeležiti Sebastijan Horvat, katerega kratko pripoved o času, ko je ustvarjal v Gleju, bomo slišali na posnetku. Vabimo vas k poslušanju!
Magdalena Reiter je koreografinja in plesalka, rojena na Poljskem, od leta 2002 pa živi in dela v Ljubljani. Diplomirala je na Državni baletni šoli v Gdansku in na P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju. Ustvarila je mnoga avtorska dela, je plesna pedagoginja, plesala je že v mnogih plesnih predstavah, pri plesnih, gledaliških in filmskih predstavah pa je sodelovala tudi kot koreografinja. Sodeluje s številnimi umetniki in skupinami, med drugimi z Janezom Burgerjem, Matejo Koležnik, flamsko skupino De Tijd, Skaagen, Flamsko Opero, Matjažem Bergerjem, Jašo Kocelijem. Njene predstave so bile uprizorjene v Sloveniji, in gostovale tudi v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Angliji, Bosni in Hercegovini, Albaniji, na Poljskem, Nizozemskem, Finskem, Češkem in na Hrvaškem. Deluje tudi kot pedagoginja in mentorica doma in v tujini, je pobudnica in umetniški vodja Vibre - mednarodnih poletnih plesnih delavnic v Ljubljani. Madgalena Reiter je prejela nagrado strokovne žirije za najboljšo predstavo na festivalu Gibanica, nagrado za najboljšo predstavo na festivalu Teaterfest v Sarajevu, oboje 2005, ter kolektivno nagrado kritikov in teatrologov Slovenije za koreografijo v predstavi Rose Bernd v režiji Mateje Koležnik na Borštnikovem srečanju 2016. V četrtek se bo v Plesnem teatru Ljubljana predstavila z novim solom, z naslovom Bližnji plani. Da bi se že pred tem srečali z nekaterimi prvinami njenega plesnega ustvarjanja, smo pripravili tale pogovor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše
Irena Tomažin je izjemna performerka, njeno področje zanimanja in raziskovanja je predvsem glas, njegove izrazne in bivanjske razsežnosti. Ko jo gledamo na odru se nam zdi, da njeno telo poganja prav glas. Njen nastop na prireditvi Zvočiti, ki je potekala v okviru praznovanja rojstnega dne umetnosti, 17.januarja v Kinu Šiška, nas je spodbudil k objavi besedila, v katerem se ukvarja z različnimi ravnmi, preko katerih nas glas lahko nagovori. Bolj ali manj izhaja iz izkušenj lastnega dela z glasom in gibom, dela, ki ga je spoznala skozi delavnice in procese gledaliških predstav z različnimi umetniki ter preko študija filozofije, kjer je diplomirala iz teme glasu. Skozi besedilo se prelivajo zvočni posnetki iz zgoraj omenjenega nastopa Irene Tomažin. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Gannushkin
13. februarja je minilo 100. let od rojstva režiserja, igralca in gledališkega pedagoga Jožeta Babiča. V oddaji Oder bo prof. Jože Faganel, dolgoletni lektor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, obudil spomine na Jožeta Babiča. Bolj kot o njunem plodnem več letnem sodelovanju pri številnih uprizoritvah, bo beseda tekla o Jožetu Babiču kot kolegu in prijatelju. Pogovr je pripravil in vodil Alen Jelen. foto: arhiv SNG Nova Gorica
Različne odre, torej prizorišča sodobnih scenskih-in-več umetnosti bomo v tokratni oddaji iskali. Za to iskanje smo izbrali poseben ključ, ki nosi naslov "sub-kulturni kavč festival". Umetniški in organizacijski vodja Mitja Solce, lutkovni in glasbeni umetnik ter predavatelj na praši akademiji DAMU, bo predstavil festival in nastopajoče, ki bodo festival v ljubljanskih stanovanjih, s približno šestdesetimi različnimi scenskimi, glasbenimi in glasbeno-scenskimi dogodki, oblikovali med 4. in 8. februarjem. Vabimo vas, da se nam pridružite! fotografija iz predstave Oetzi, lutkovne umetnice, ki sodeluje na Kavč Festivalu, Eve Sotriffer
Alain Platel je flamski koreograf zrele generacije, ki je s svojo skupino les ballets c de la b poznan po vsem svetu. Njegovo poetiko opisujejo svobodne, a natančno premišljene in vrhunsko izvedene oblike giba ter pretočnost med odrskimi zvrstmi besednega, plesnega, gibalnega, večkrat tudi vizualnega gledališča, vselej z močnim in sugestivnim zvokovnim ali glasbenim elementom. Vse to se povezuje s temami človekove eksistence in antropološkim pogledom na širši in trenutni časovni okvir, ki ga zajema v posamičnem delu. S svojim najnovejšim delom: ne spati, organizirani kaos, je pretekli konec tedna s skupino gostoval na Dunaju, predstava je nastala v okviru Ruhr trienala 2016. V oddaji Oder bomo spregovorili o predstavi, ki smo si jo ogledali ter ponovili pogovor z Alainom Platelom, ki je nastal poleti 2014, prav tako med gostovanjem na Dunaju. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave ne spati (organzirani kaos), foto: Chris Van der Burght
V okviru 51. Borštnikovega srečanja je potekal simpozij na temo slovenske radijske igre. Poleg ustvarjalcev, ki so tesno povezani z Radiem Slovenija, s katerimi smo se v oddaji Oder že pogovarjali, sta se predstavila tudi neodvisna ustvarjalca Irena Pivka in Brane Zorman, ki v polje sodobne umetnosti umeščata tudi zvočno umetnost, ki je, če to umetnostno zvrst razumemo nekoliko širše, na več ravneh blizu radijski igri. Pred leti sta ustanovila zavod Cona, ki, kot piše na spletni strani: kreira in promovira sodobna umetniška dela v povezavi z družbo, tehnologijo, prostorom in zvokom. V Odru, oddaji o sočasnem gledališču, bosta spregovorila o razumevanju zvoka v povezavi s prostorom in časom ter okolja in pristope, ki oblikujejo poetiko njunih zvočnih del. Vabimo vas k poslušanju! foto: radioCona v projektu Reveil, angleške umetniške organizacije soundCamp, pri celodnevdnem oddajanju, ki zvezno od mikrofona do mikrofona ob jutranjem svitu potuje po celotni zemeljski obli. radioCona in KSEVT, Vitanje, 2. In 3. maj 2015, foto: www.radiocona.si
Besedilo O Brechtu in njegovi sodelavki Elisabeth Hauptmann, je Darko Suvin napisal leta 1998 in je objavljeno v knjigi Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma, ki smo jo z avtorjem Darkom Suvinom, svetovno priznanim brechtologom in Aldom Milohnićem predstavili prejšnji teden. Suvin se v eseju nanaša na knjigo Ni mi bilo mar za moj delež, delo Elisabeth Hauptmann z Brechtom, ki jo je leta 1997 napisala Sabine Kebir, nemška pisateljica, esejistka, literarna zgodovinarka in politologinja. Suvin pravi, da je v knjigi prikaz dela Elisabeth Hauptmann, „ki je zanesljiv in tako izčrpen, kot pa vsem sodeč dopuščajo dokumenti, ki so trenutno dostopni. Čeprav Sabine Kebir popisuje in komentira tudi življenjsko pot Elisabeth Hauptmann in navaja veliko pomembnih postranskih in zanimivih podrobnosti, je iz podnaslova razvidno, da se knjiga osredotoča na osebne in politične značilnostni njenega sodelovanja z Brechtom. Vabimo vas k poslušanju!
Na začetku jeseni je pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšel izbor teatroloških študij o Bertoltu Brechtu, ki jih je od zgodnjih 60.ih do 90.ih let preteklega stoletja napisal Darko Suvin, hrvaški akademik in svetovno priznani brechtolog. V uvodu k tej izdaji avtor poudari, da Brecht ni bil le dramatik in avtor pomembnih teoretskih spisov o gledališču, temveč tudi ali predvsem eden največjih pesnikov svojega časa. »Vse, kar je napisal,« pravi Suvin, »je imelo jasno poetsko obzorje in je podajalo nepričakovano ustvarjalno videnje bogate, toda begajoče in naposled krvave resničnosti človeških odnosov v njegovi – in moji – dobi, ki ga je tudi teoretsko povzel kot 'potujitveni učinek ali postopek, s katerim nas umetniško delo pripravi do tega, da pogledamo na svet okoli sebe s svežimi očmi, trezno in natančno.« Knjigo Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je uredil Aldo Milohnić, ki smo ga povabili v studio, krater pogovor pa smo na predstavitvi posneli tudi z Darkom Suvinom. Vabimo vas k poslušanju! Aldo Milohnić, foto: Borut Kranjc
Plesni ansambel EnKnapGroup je letos prikazal dve novi sodobnoplesni deli. Prva premiera, diptih z naslovom Zamah na robu, je bila sredi maja, druga, Zasledovalci sreče, pa pred dobrim tednom dni. Slednje si žal še nismo ogledali, ker pa se v četrtek obeta ponovitev predstave Zamah na robu, bomo danes spregovorili o njej. Za začetek nekaj podatkov, v nadaljevanju oddaje pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru s koreografskim parom Guy Nader in Maria Campos, ki sta ustvarila prvi del diptiha Zamah na robu, koreografijo z naslovom Loop de loop. iz predstave Zamah na robu, foto: Andrej Lamut
Meta Hočevar je dipl. ing. arhitekture in redna profesorica za scenografijo v pokoju. Oblikovanju odrskega prostora in kostumografiji se je posvetila po letu 1972, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa tudi polju režije. Jurij Kobe je ob retrospektivni razstavi Prostori igre, leta 2005 v Mestnem muzeju Ljubljana med drugim zapisal: "V oblikovanju svoje scenografije je Meta Hočevar ubrala izrazito določeno smer. Nikakršnega spogledovanja ni pri njej z danes posebno mamljivo iluzijo realnega sveta, ki je navzoča v več likovnih zvrsteh. Odklonila je oblikovanje prostora na literaren način, ki kaj lahko zdrkne v ilustracijo in tedaj siromaši teatrsko dejanje, katerega osnovna značilnost je vendarle večplastnost, večpomenskost. Prav tako je zavrgla nezavezujoče, lahko bi dejali skulpturno, likovno opredeljevanje prostora, kot tudi gole odrske deske. /…/ Temu nasproti Hočevarjeva postavlja arhitekturne atribute označevanja prostora. Ne tako, da bi v sceno gledalca prenašala arhitekturne elemente, pač pa je vanjo vnesla arhitekturno dojemanje prostora: opredeliti prostor v kraj – Hočevarjeva ga imenuje ambient – dogodka pomeni prostoru neizprosno določiti koordinate; opredeliti pripoved oblik, smeri, razsežnosti in materialov v najbolj elementarnem pomenu." Kot scenografka, kostumografka in režiserka se je poleg slovenskega in jugoslovanskega prostora, predstavila tudi občinstvu v pomembnih evropskih in ameriških gledališčih ter na festivalih. Za dosežke na področju gledališke ustvarjalnosti je prejela številne nagrade. Kot redna profesorica na diplomskem in podiplomskem študiju na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, je kot predavateljica in vodja delavnic veliko nastopala tudi v tujini. Svoja razmišljanja o »dramaturgiji prostora« v gledališču objavlja v domačih in tujih strokovnih revijah, leta 1998 pa jih je strnila v knjigi Prostori igre (1998, Ljubljana, 2003, Beograd). Osebno z Meto Hočevar pa v tokratni oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Plesalka in koreografinja Katja Legin svoje raziskovanje in ustvarjanje razvija s kontinuirano prakso No!Training Lab-a, pri čemer se ji že več let pridružujejo še nekateri slovenski plesalke in plesalci, igralke in igralci, performerke in performerji. Po večfaznem delu so pred približno enim letom prvič predstavili projekt TIME OUT: Variacije na počasnost 1. Ustvarjalna ekipa se srečuje z romanom Milana Kundere Počasnost, v katerem iščejo predvsem notranje porive romanesknih likov, prizorov, fabulativnega ogrodja, in ugotavljajo, da je prav v odnosu počasnost-hitrost pri Kunderi, v predstavi pa še bolj, materializirano – vprašanje užitka. Drugo predstavo iz cikla TIME OUT: Variacije na počasnost 2, smo videli na letošnjih Mladih levih, konec tedna pa bodo v okviru Cofestivala v Kinu Šiška izvedli TIME OUT: Variacije na počasnost 3. Pred mikrofon oddaje Oder smo povabili Katjo Legin in soustvarjalko Natašo Živkovič. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave TIME OUT: Variacije na počasnost 2, foto: Sunčan Stone
Ta teden je še eden v vrsti tistih, ko bi se gledališki kritiki, a tudi drugi, ki imajo radi dobre predstave in premiere, najraje pomnožili, da bi si, na primer, v enem večeru, lahko ogledali več dogodkov. V oddaji Oder izpostavljamo tri, ki sicer niso premiere, vendar gre predvsem za enkratne dogodke znotraj trajajočih procesov ustvarjalnih kolektivov. Prvi, na katerega želimo opozoriti je tehnoburleska Tatovi podob, ki jo ustvarja kolektiv Feminalz. Pri ustvarjanju predstave Bolj čudno od raja sta se na pobudo Marka Požlepa pridružila pianist Igor Feketija ter režiser Jure Novak. Predstava je polna sentimenta, iz katerega vse izhaja in se vanj vrača. Ta hkrati predstavlja plodno podlago za potopitev v lasten spomin, izkušnje in druge osebne zapise, preko katerih se odpirajo vprašanj o bitju in bivanju. Po eni izmed ponovitev smo se pogovarjali z Markom Požlepom in Igorjem Feketijo. Sredi tedna v Stari mesti elektrarni – Elektro Ljubljana poseben dogodek predstavlja produkcijska hiša Pekinpah. Znani in uveljavljeni producent najavlja dogodek z naslovom: Prva Pekinpahova uprizoritvena razstava s premiero Ane Romih. Dogajanje bo podrobneje predstavil Žiga Predan. Vabimo vas k poslušanju! ob predstavi: Bolj čudno od raja, koncept in izvedba: Mark Požlep s soustvarjalci
Režiser Oliver Frljić v Slovenskem mladinskem gledališču deluje od leta 2010, ko je bila premierno uprizorjena po vsej Evropi razvpita in uspešna predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Po ne tako uspešni Klistirajmo srčka, je v lanski sezoni, v soprodukciji z gledališči s Hrvaške in iz Srbije, režiral predstavo Kompleks Ristić, ki je tako po besedah sodelujočih kot tudi po mnenju kritike posebnost v Frljićevem opusu. Njegovo najnovejše delo v Slovenskem mladinskem gledališču je predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki je bila premierno uprizorjena na Dunajskih slavnostnih tednih, po nekaj gostovanjih, ki so vsa močno odmevala v lokalni in širši javnosti, je od oktobra na rednem sporedu SLovenskega mladinskega gledališča. V studio smo povabili tri igralce ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, Dragico Potočnjak, Mateja Recerja in Blaža Šefa, ki s Frljićem sodelujejo od leta 2010, s katerimi se bomo pogovarjali o delu z Oliverjem Frljićem, o vidnih in nevidnih procesih znotraj ustvarjalnih postopkov ter o lastnem kredu, ki se znotraj teh sodelovanj razpira. Vabimo vas k poslušanju! Fotografija iz predstave Kompleks Ristić, foto: Nejc Saje, arhiv SMG
Neveljaven email naslov