Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
764 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.
Tudi tokratni Oder, oddaja o sočasnem gledališču, se spogleduje z nizom Dramaturška križišča, ki smo ga s portreti slovenskih dramaturginj in dramaturgov že dodobra razvili. V pogovoru z dr. Blažem Lukanom namreč osvetliva širše polje dramaturgije in dramaturga, najprej s pogledom na delovanje dramaturga kot avtonomnega soustvarjalca gledališkega dogodka, v nadaljevanju pa se posvetiva razmerjem v slovenskem gledališkem prostoru, ki je po dvajset in nekaj letih, še vedno dokaj jasno razmejeno na državne in mestne gledališke institucije ter zunajinstitucionalno sceno. Z nekaj vprašanji in premišljanji o njih vas vabimo k poslušanju! vir foto: ludliteratura.si
Omogočiti prenos znanj z mojstrov lutkovne umetnosti na mlade ustvarjalce, ustvariti polje za soočenje različnih umetniških jezikov, različnih lutkovnih tehnologij, različnih pristopov k lutkovni umetnosti so le nekateri izmed ciljev, ki jih zasleduje mednarodni projekt Lutkovna nomadska akademija. O razlogih za njegov nastanek, njegovi strukturi in ciljih, razlikah v lutkovnem izobraževanju med različnimi državami in ne nazadnje o izzivih, ki jih ponuja vodenje evropskega projekta, je spregovoril pobudnik in umetniški vodja projekta Robert Waltl.
Razumeti ples. Razumeti njegov jezik. Približati njegov jezik širšemu občinstvu. Uveljaviti ples. Reflektirati koreografske prakse. Ne spregledati koreografske prakse ženskih avtoric. Ustvarjati prostor za razvoj in uveljavitev plesa. Za dialog o plesu. Ne le s plesno produkcijo, temveč tudi z izobraževanjem in založništvom. O pomenu izobraževalne in založniške dejavnosti na področju sodobnega plesa bodo govorile koreografinja, plesalka in umetniška direktorica zavoda Emanat Maja Delak; plesalka, koreografinja in strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Nina Meško ter teoretičarka, publicistka in dramaturginja Andreja Kopač.
"Zanima me gibajoče se telo. Zanima me, kaj se s plesom dogaja. Iščem plesni jezik, ki pride za sodobnim plesom. Raziskujem, kje se ples skriva, kaj govori in kako telesnost nagovarja med abstrakcijo in narativnostjo," pravi Matej Kejžar, koreograf in plesalec. Njegovo novo delo Rave bo v kratkem doživelo premiero na prestižnem Avignonskem festivalu, več o njegovem odnosu do plesa in koreografije pa lahko izveste v tokratni oddaji Oder.
Po tem, ko smo prejšnji teden spoznali in umestili termin postdramsko gledališče v slovensko gledališko pokrajino, kot to predlaga Maja Šorli v knjigi Slovenska postdramska pomlad, danes poslušajmo, kako in na kakšne načine se v postdramsko gledališče umešča besedilo. Hierarhija, ki v dramskem gledališču dramsko besedilo postavlja na vrh in so mu podrejena druga odrska sredstva, je v postdramskem porušena, besedilo oz.besedilno predlogo ustvarjalci obravnavajo enakopravno z drugimi izrazili. Pri tem se spreminjajo tudi načini pisave za gledališče, avtorstva,…
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, bo, po dolgem času, tokrat teoretsko naravnana. Izbrali smo poglavja iz pred nedavnim izdane knjige Maje Šorli: Slovenska postdramska pomlad. V njej avtorica obravnava množico primerov iz slovenske gledališke produkcije, nastalih od 90-ih let preteklega stoletja dalje, ki jih izbira po ključu, predlaganem v teoretskih orodjih prelomne knjige Hansa Thiessa Lehmanna: Postdramsko gledališče. Izbrana poglavja bomo poslušali v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.cityofwomen.org
V okviru 9.festivala Prelet, ki je med 21. in 29. majem potekal v Slovenskem mladinskem gledališču in gledališču Glej, je potekal tudi koprodukcijski projekt Trojka. Tri mešane ekipe gledaliških umetnikov, ki jih je sestavilo vodstvo festivala, so pet dni pripravljale odrske dogodke na temo meja. Kot izhodišče jim je služil niz predavanj, na katerih so vprašanja meja prediskutirali skozi psihologijo, sociologijo, politiko in umetnost. Prejšnji teden smo delo ene izmed ekip kontinuirano spremljali z mikrofonom. V poslušanje vam tako ponujamo zvočne beležke, ki razgaljajo ustvarjalni proces skupine, katere člani so bili: režiserka Tjaša Črnigoj, dramaturg Tomaž Toporišič, plesalka in koreografinja Kaja Janjić ter igralka in igralci: Damjana Černe, Rok Kravanja, Marko Mlačnik in Stane Tomazin. Poleg zvočnega dokumenta vam v branje ponujamo še sklepni premislek režiserke Tjaše Črnigoj: "Ta proces je bil vaja v komunikacijji. Vsekakor je vaja uspela, saj smo bili zelo zadovoljni s tem, do česar nas je pripeljala. V petkovi miniaturki smo vsi stopili skupaj in celovito zaokrožili naše petdnevno sodelovanje, ki je bilo ravno v razhajanju naših perspektiv pravzaprav proces približevanja. Vsak izmed nas se je imel priložnost naučiti veliko o sebi in svojih mejah. In v tem učenju smo se zbližali." foto: Almedina Mestrovac
Na spodnji postaji tirne vzpenjače na ljubljanski Grad se začenja Lutkovna pot, ki z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami simbolno povezuje Lutkovno gledališče Ljubljana in novi Lutkovni muzej na ljubljanskem Gradu. Slovesno odprtje Lutkovnega muzeja, v katerem bodo izpostavljeni mejniki slovenske lutkovne zgodovine in predstavljeni največji dosežki lutkovne umetnosti polpretekle zgovodine, bo danes, 26.maja, zvečer. Na ogled novega Lutkovnega muzeja naju je dan pred odprtjem, s sodelavko Magdo Tušar, popeljala umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajda Rooss, pridružila pa sta se tudi Silvan Omerzu, avtor Lutkovne poti in Nadja Ocepek, soavtorica zasnove in stalne muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.lgl.si
Ob veliki pregledni razstavi NSK Od Kapitala do kapitala, Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v ljubljanski Moderni galeriji, se bomo danes posvetili gledališki skupini tega kolektiva. Dragan Živadinov je leta 1983, skupaj z Edo Čufer in Miranom Moharjem, ustanovil Gledališče sester Scipion Nasice. Leta 1987 pride do samoukinitve Gledališča sester Scipion Nasice, na njegovih temeljih se ustanovi Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se v zgodnjih 90-ih preoblikuje v Kozmokinetični kabinet Noordung. Toliko v kratkem uvodu v obširnejši pogovor, pri katerem se mi bo pridružil mag. Bojan Andjelković, interdisciplinarni umetnik, pisatelj in filozof. Nekdanji kulturni in odgovorni urednik Radia Študent ter vodja Odprte radijske raziskovalne platforme RADAR. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru pravkar končuje doktorat o gledališki in postgravitacijski umetnosti Dragana Živadinova. Izhodišče najinega pogovora je njegovo teoretsko delo na temo: NSK/Gledališče kot Država in NSK/Gledališče kot vojni stroj, nomadsko in anarhokozmistično gledališče Dragana Živadinova. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: http://www.krstpodtriglavom.org/
Ta petek, 15.maja, bo v ljubljanski operni hiši praizvedba slovenske operne novitete, ki jo kot libretistka podpisuje Svetlana Makarovič, glasbo je napisal skladatelj Milko Lazar. Deseta hči, ki temeljni motiv jemlje iz ljudskega slovstva, se v tokratni operni oziroma operatorni - kot jo imenujejo ustvarjalci - izvedbi vsebinsko in oblikovno širi in prestopa ustaljene meje opernega gledališča, pri tem pa tudi uveljavljene produkcijske načine. O operatoriju Deseta hči in njegovem nastajanju smo se pogovarljali s skladateljem Milkom Lazarjem, režiserjem in scenografom Roccom ter dramaturginjo Tatjana Ažman. Vljudno vas vabimo k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu /SNG Opera in Balet Ljubljana
12. januarja 1944 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča in o imenovanju njegovega vodstva in članstva, v katerem je definiral tudi njegovi glavni nalogi: »da v času naše osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in z nalogo, da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente.« S tem je vodstvo odporniškega gibanja, ki je na osvobojenem ozemlju delovalo kot izvršna oblast, ustanovilo gledališko institucijo v odporniškem gibanju. Slednje ločuje Osvobodilno fronto slovenskega naroda od vseh ostalih odporniških gibanj v II. svetovni vojni, kjer so tudi obstajala različna frontna gledališča, ne pa tudi gledališke institucije. To dejstvo na splošno velja kot dokaz visoke stopnje omike partizanskega gibanja ter pomembne vloge gledališča v II. svetovni vojni in po njej na Slovenskem. Vendar pa je zanimivo, da je Matej Bor, eden najvidnejših partizanskih dramatikov, l. 1977 v televizijski oddaji Gledališče sredi pušk, poudaril, da je bila kultura neločljivi del osvobodilnega boja, da se je preko kulture uresničevala torej tudi priprava na preobrazbo družbe, ki je sledila l. 1945. Je torej Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju gledališče upora »par excellence« ali pa je prav dejstvo, da je šlo za institucijo, pomenilo njegovo politično in ideološko instrumentalizacijo? Bi bilo v tej luči bolje govoriti o gledališču upornikov? S tem vprašanjem je na simpoziju o gledališču upora, ki je potekal v okviru 49. Borštnikovega srečanja, svojo razpravo začel dr.Gašper Troha. Izhodišče njegovega raziskovanja je kritični pogled na razumevanje in uveljavljeni termin gledališča upora, pri nas poznanega kot partizansko gledališče. Svoje razmišljanje je utemeljil na njegovem repertoarju in na podobnostih s pojavom vzpona državno podprtega gledališča v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno. vir foto: www.partizanskogledalisce.si
Sinoči je bila v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, druga ponovitev: NOORDUNG:: 1995-2015-2045 | Biomehatronični projektil NOORDUNG:: 1995-2045. V spremnem besedilu beremo: Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, smo 20. aprila 1995, ob 22.00 uri, skupaj s štirinajstimi igralkami in igralci (Milena Grm – syntapiens/umbot, Mateja Rebolj, Romana Šalehar, Maruša Oblak, Marinka Štern, Mojca Partljič, Iva Zupančič, Damjana Černe, Uroš Maček, Mario Šelih, Marko Mlačnik, Robert Prebil, Borut Veselko, Jonas Žnidaršič) uprizorili gledališki biomehatronični projektil NOORDUNG::1995-2045. Perspektiva gledalčevega pogleda je bila iz kupole vertikalno navzdol. Prva ponovitev predstave, NOORDUNG::1995-2005-2045, je bila deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z istimi igralci ter z istim tekstom uprizorjena v Zvezdnem mestu, v središču za usposabljanje kozmonavtov. Druga ponovitev bo deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z isto metodo v KSEVT, v Vitanju. Tretja ponovitev bo leta 2025, četrta bo leta 2035 in zadnja, peta, bo leta 2045. Če bo kdo od igralcev ali igralk v desetletnem intervalu umrl, ga bomo v njegovi mizansceni nadomestili z daljinsko vodenim abstraktom, znakom. Če bo umrla igralka, bo njeno repliko nadomestila melodija, če bo umrl igralec, bo njegovo repliko nadomestil ritem. Leta 2045 bo v gledališkem biomehatroničnem projektilu NOORDUNG::1995-2045 na odru samo še štirinajst znakov, substitutov za telesa igralcev, ter glasba, ki bo nadomestila njihove replike. Leta 2045 bo Dragan Živadinov substitute z vesoljskim plovilom prepeljal v ekvatorialno orbito ter jih namestil na štirinajstih točkah okrog planeta Zemlja. Znak bo tako v realnem vesolju postal umetniški satelit, umbot. Vsak od štirinajstih umbotov bo na planet in v globino vesolja pošiljal „syntapiens“ informacije o igralcu ali igralki! Leta 2011 nas je zapustila Milena Grm. Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, se zavzemamo za abstraktno gledališče v pogojih gravitacije nič, za absolutni nič! O petdesetletnem projektilu NOORDUNG 1995 – 2045 in njegovi drugi ponovitvi smo se za Oder, oddajo o sočasnem gledališču, pogovarjali z Draganom Živadinovom, Mihom Turšičem in Mariane Wagner. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Noordung 1995-2015-2045, foto: Dunja Zupančič
Koreografinja in plesalka Tanja Zgonc je že več kot trideset let dejavna in priznana na svetovni in slovenski plesni sceni. Pripravila je dvajset avtorskih predstav in prejela številne nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada za predstavo Kagami odsev. Plesala je v uspešnih predstavah Plesnega Teatra Ljubljana in sodelovala je s številnimi priznanimi režiserji v Sloveniji in tujini ter postavila koreografije/odrski gib v preko sto gledaliških predstavah. Od leta 2002 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučuje področje plesne in gibne izraznosti, od leta 2012 kot redna profesorica. Z butom se Tanja Zgonc ukvarja že dobri dve desetletji, izpopolnjevala se je pri vodilnih mojstrih kot so: Kazuo Ohno, Yoshito Ohno, Ko Murobuschi, Carlotta Ikeda in Tadashi Endo. Je koreografinja butohistka, ki je s preobrazbo različnih plesnih tehnik in gibalnih metod z metodologijo buta razvila lastno sistematiko in avtorski princip giba, predvsem hrbta. Zadnja leta kot vodilna predavateljica vodi delavnice po metodi butoh v svojem specifičnem jeziku v Evropi, ZDA in tudi na Japonskem. foto: Miha Sagadin, vir: arhiv PTL
V nizu Dramaturških križišč se bomo danes srečali z Mojco Kranjc, dolgoletno dramaturginjo v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, urednico in prevajalko. Mojca Kranjc je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala in zaključila študij filozofije in primerjalne književnosti. Pozneje je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala iz dramaturgije. V ljubljanski Drami je zaposlena od leta 1988, pred tem je bila krajši čas dramaturginja v - takrat še - Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, še prej pa nekaj let vodja odnosov z javnostmi v ljubljanski Drami. Kot zunanja urednica sodeluje z različnimi založbami in gledališkimi festivali. Zlasti iz nemščine prevaja prozna, esejistična in dramska dela. V pogovoru z Mojco Kranjc, v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču, skozi njeno delo preseva tudi delovni ustroj dramaturginje v nacionalnem, repertoarnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: Ajda Schmidt
Vsako leto na pomladni solsticij, torej 21. marca, svet obeležuje svetovni dan lutk. Tokratna oddaja Oder v osišče postavlja pojem slovenskega marionetnega gledališča in odstira pogled na njegove posebnosti. Še posebej na manj znano, a tudi v svetovnem merilu eno najbolj tehnično dovršenih marionetnih vodil oziroma t. i. vage, ki jo podpisuje prav Slovenec, Ciril Jagodic. Osrednji del oddaje je namenjen pogovoru z dramsko igralko mag. Alenko Pirjevec, sicer dolgoletno članico Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki se je na svoji poklicni poti tehnologiji marionet in omenjenih vodil podrobno posvečala tako na teoretični kot povsem praktični ravni. Avtor oddaje je Klemen Markovčič.
Dvanajst držav. Petnajst jezikov. 30 zgodb. V obmorskem mestu Herne Bay v Veliki Britaniji je potekal 1. mednarodni festival radijske igre The Winter's Tales - Zimske zgodbe. Na festivalu, katerega tema je bila 'z odra v eter', je med sodelujočimi radijskimi igrami prvo nagrado dobila radijska igra Hilda francoske avtorice Marie Ndiaye v režiji Alena Jelena in v izvedbi Nataše Barbare Gračner, Gregorja Grudna in Vesne Pernarčič. Festival je odprl zanimiva vprašanja stičišč med radijsko in gledališko umetnostjo - o nekaterih izmed njih smo spregovorili z režiserjem nagrajene igre Hilda, Alenom Jelenom, ter s članom festivalske žirije, režiserjem Jušem Zidarjem.
Med 19. in 21. februarjem je v Ljubljani potekala 7. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. O dogajanju smo sproti veliko poročali, tokratni Oder pa se bo nanjo ozrl s premislekom o slovenskem sodobnem plesu v današnjem trenutku in njegovo geografsko umeščenostjo, o tem in o nekaterih predstavah smo se pogovarjali z dr. Bojano Kunst, ter s pogovorom o nagradah Ksenije Hribar, ki jih je Društvo za sodobni ples Slovenije tokrat drugič podelilo najvidnejšim ustvarjalcem na področju sodobnega plesa. O tem več v pogovoru s članico strokovne komisije za nagrade Ksenije Hribar, Sabino Potočki. Vabimo vas k poslušanju! prejemniki nagrad Ksenije Hribar na 7. Gibanici, foto: Nada Žgank
Slovenski plesalec, koreograf in režiser Matjaž Farič je pred dobrim mesecem dni predstavil najnovejše odrsko delo, z naslovom No more solo. V njem, s skupino plesalcev različnih generacij, na novo interpretira svoj Solo, predstavo, nastalo leta 1993, ki je na njegovi ustvarjalni poti pomenila poseben korak. "Zelo osebna izkušnja, v katero sem prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. O tem težko govorim, ker se povedano brez plesa sliši zelo banalno,” je avtor zapisal ob zdajšnji ponovni uprizoritvi. O predstavi No more solo smo se v oddaji Oder pogovarjali z Matjažem Faričem, plesalko in koreografinjo Uršulo Teržan, tokrat gledalko, po telefonu pa se nam je pridružila tudi Katja Legin, ki je v No more solo nastopila kot plesalka in soustvarjalka. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Matej Kolaković
Kako verz organizira besedilo? Kako določa dramaturško-režiserski koncept? Kakšen je odnos med uprizarjanjem verza in pravorečjem? Kako se igralska interpretacija vpenja v metrično shemo? Verzificirani govor ni le najvišja in najzahtevnejša oblika govornega izražanja na odru; nanj se nanaša tudi večina vprašanj odrskega jezika. O nekaterih izmed njih smo ob primeru Levstikovega Tugomerja in Homerjeve Iliade govorili z lektorico Tatjano Stanič.
Rosana Hribar in Gregor Luštek sta unikaten umetniški par slovenske plesne scene. Doma iz Novega mesta, že dobro desetletje ustvarjata skupaj, tako v avtorskem dvojcu, kot v predstavah drugih koreografov in gledaliških režiserjev. Nagrado prešernovega sklada sta prejela za avtorsko plesno stvaritev Duet 014 ter za umetniško zasnovo in realizacijo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu. Za Duet 014 v utemeljitvi piše: "Umetniški projekt, za katerega lahko rečemo, da izraža in predstavlja ognjemet neskončnega bogastva in pestrosti pristnega, naravnega odnosa med moškim in ženskim bitjem, Rosano in Gregorjem." Projekt Korak v dvoje po Pii in Pinu pa je po zapisu žirije iz poklona v spomin Mlakarjevima skozi ustvarjalni vrtinec in prepletanje najrazličnejših plesnih zvrsti in energij "prerastel v očarljivo lepo in ganljivo umetniško zaokroženo delo,..., v odo plesno-gledališki umetnosti". Prav pred kratkim, konec decembra, sta Hribarjeva in Luštek že odplesala novi duet, z naslovom Duet 016. Pogovor, ki ga boste slišali v ponovitvi oddaje Oder, pa je nastal ob premieri Dueta 012, februarja 2010. Vabimo vas k poslušanju!
Neveljaven email naslov