Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bobnar in pevec Tulio Furlanič bo v Pesmi v žepu spregovoril o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
Sedem desetletij slovenskega bobnarja in pevca
Bobnar in pevec Tulio Furlanič nam v Pesmi v žepu spregovori o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Halo, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ki ga praznuje prvega maja, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
Ko se ozira po glasbenih in drugih doživetjih iz svoje več kot polstoletne kariere, ima najlepše spomine prav na začetke te poti:
“Ja najbolj všeč, normalno: mladost, ko smo začeli s Kameleoni, smo bili neobremenjeni, smo živeli še doma, v hotelu mama, in so bile pomembne punce. Mislim, smo imeli tak uspeh v bivši državi, da so kar tekale za nami pa jokale pred odrom …”
Po koncu služenja vojaškega roka in razpadu Kameleonov je Tulio ustvarjal še pri Faraonih, nato pa je za več kot dvajset let odšel delat v tujino. Po vrnitvi ga je pričakala precej spremenjena domača glasbena krajina. Svoje mesto je za nekaj časa našel v skupini Halo in se z uspešnico “Anita ni nikoli” za vedno zapisal v zgodovino slovenske popularne glasbe. Z zasedbo Yesterday, pa tudi kot solist je nastopal na festivalih Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka. Ob tem je spoznal, da so pri nas razmere za glasbenike precej težje kot v tujini:
“Težko je živeti od te glasbe. Jaz rečem temu prostitucija. Če se ne prostituiraš in igraš vse, od narodnozabavnih, dalmatinskih, pink, ne vem kaj vse … turbo, rock, take in drugačne … Če ne igraš na veselicah, si v bistvu brezposeln. Nimaš kje igrati. Čeprav smo recimo nekateri starejši glasbeniki, ki imamo že ime in renome in popularnost, to v Sloveniji ne deluje. Na Hrvaškem deluje, deluje v Italiji, deluje v Švici, v Nemčiji, v Avstriji; povsod so starejši glasbeniki cenjeni in spoštovani in jih tudi povabijo na prireditve, na koncerte, na televizije in tako naprej.”
Kljub temu vztraja in je v zadnjem letu predstavil dve novi pesmi: “Tramontana” in “Ljubezni ni dobro”. Znašli se bosta na njegovem novem albumu, ki počasi nastaja, Tulio pa se že veseli vseh novih priložnosti za nastope.
234 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Bobnar in pevec Tulio Furlanič bo v Pesmi v žepu spregovoril o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
Sedem desetletij slovenskega bobnarja in pevca
Bobnar in pevec Tulio Furlanič nam v Pesmi v žepu spregovori o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Halo, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ki ga praznuje prvega maja, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
Ko se ozira po glasbenih in drugih doživetjih iz svoje več kot polstoletne kariere, ima najlepše spomine prav na začetke te poti:
“Ja najbolj všeč, normalno: mladost, ko smo začeli s Kameleoni, smo bili neobremenjeni, smo živeli še doma, v hotelu mama, in so bile pomembne punce. Mislim, smo imeli tak uspeh v bivši državi, da so kar tekale za nami pa jokale pred odrom …”
Po koncu služenja vojaškega roka in razpadu Kameleonov je Tulio ustvarjal še pri Faraonih, nato pa je za več kot dvajset let odšel delat v tujino. Po vrnitvi ga je pričakala precej spremenjena domača glasbena krajina. Svoje mesto je za nekaj časa našel v skupini Halo in se z uspešnico “Anita ni nikoli” za vedno zapisal v zgodovino slovenske popularne glasbe. Z zasedbo Yesterday, pa tudi kot solist je nastopal na festivalih Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka. Ob tem je spoznal, da so pri nas razmere za glasbenike precej težje kot v tujini:
“Težko je živeti od te glasbe. Jaz rečem temu prostitucija. Če se ne prostituiraš in igraš vse, od narodnozabavnih, dalmatinskih, pink, ne vem kaj vse … turbo, rock, take in drugačne … Če ne igraš na veselicah, si v bistvu brezposeln. Nimaš kje igrati. Čeprav smo recimo nekateri starejši glasbeniki, ki imamo že ime in renome in popularnost, to v Sloveniji ne deluje. Na Hrvaškem deluje, deluje v Italiji, deluje v Švici, v Nemčiji, v Avstriji; povsod so starejši glasbeniki cenjeni in spoštovani in jih tudi povabijo na prireditve, na koncerte, na televizije in tako naprej.”
Kljub temu vztraja in je v zadnjem letu predstavil dve novi pesmi: “Tramontana” in “Ljubezni ni dobro”. Znašli se bosta na njegovem novem albumu, ki počasi nastaja, Tulio pa se že veseli vseh novih priložnosti za nastope.
Koncertne plošče nastajajo v stiku glasbenikov z občinstvom, na posnetku ujeta energija nato oživi ob vsakem našem poslušanju. Nova dvojna vinilna plošča »Šelestenja« Rudija Bučarja pa se je rodila v drugačnih okoliščinah: kot radijski koncert v studiu Hendrix Radia Koper novembra 2020, v času popolnega zaprtja. Rudijeve pesmi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij zaživijo v izvedbi tria, pri čemer pianist Anže Vrabec in tubist Goran Krmac kantavtorskim in ljudskim elementom dodata jazzovski pečat, capo di banda Rudi Bučar pa uspe na svojevrsten način vzpostaviti dialog z oddaljenim občinstvom. V »Šelestenja« se tako za vedno ujamejo trenutki hrepenenja po bližini in obenem veselja ob živi glasbeni izvedbi.
Skoraj živa koncertna izvedba za skorajšnje življenje v času epidemije: Matevž Šalehar Hamo je z zasedbo Tribute 2 Love v lanskem letu posnel ploščo z osmimi pesmimi s prejšnjega, četrega albuma »4K«, tokrat v akustični izvedbi. Rdeča nit njegovega ustvarjanja ostaja poklon ljubezni, na plošči »Iz4Kani skorlajv« pa sporočilo zazveni drugače: vokal ob nežnejši spremljavi pride močneje do izraza, nekatere pesmi pa v spremenjenih, epidemičnih okoliščinah dobijo povsem nov, močno aktualen pomen.
V domačih Brežicah ga menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: mladi kantavtor Robert Petan se nam predstavlja s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek.
Kantavtor Luka Gluvić pri svojem ustvarjanju črpa iz bogate ameriške glasbene zakladnice, prvine folka in countryja pa prepleta z izvirno avtorsko poetiko. S tokratnim albumom »Velerajnki L. G.« ustvari poseben poklon kantavtorju Townesu Van Zandtu in nas ob poslušanju povabi na svojevrstno potovanje pesmi.
Kantavtor Boštjan Gartner se je dobrih dvajset let po svojem prvem albumu Reka (1996) odločil znova stopiti pred studijski mikrofon, kjer so se njegovemu vokalu in kitari pridružile klaviature Boruta Činča. Nastal je album »Čas brez iluzij«, umirjena glasbena ilustracija različnih plati življenja, ki nam ga avtor predstavi v tokratni Pesmi v žepu.
Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje, šansone s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo, napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, ki nam jo v Pesmi v žepu predstavlja Boris Cavazza.
V Pesmi v žepu poslušamo nekaj pesmi s koncerta Tomaža Pengova, 28. novembra 1994. V Klubu K4 je nastopil pred ameriškim kantavtorjem Townesom Van Zandtom, koncert pa je posnel Radio Slovenija. Leta 2019, ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova, je izšel na dvojni zgoščenki »Kamor greš …«, skupaj z novimi predelavami Pengovovih pesmi v izvedbi zasedbe David in ukradeno pero.
Kantavtorske pesmi so po glasbeni plati pogosto preproste, v ospredju je namreč sporočilo, izraženo skozi besedilo pesmi. Včasih pa se kljub temu zgodi, da takšna pesem zaživi v bogatem orkestrskem aranžmaju. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Mlada koroška glasbenica Ditka je v slovenskem prostoru znana predvsem po uglasbitvah poezije Ferija Lainščka, obenem pa kot kantavtorica ustvarja pesmi v angleškem jeziku. Obe plati svojega dela je ob desetletnici svoje poklicne poti združila na vinilni plošči, posneti živo v studiu Radia Maribor. Glasbeno ustvarjanje je pri Ditki neločljivo povezano z ljudmi, ki so ji blizu in s katerimi jo družijo podobne vrednote – vse to pa se zrcali v njenih pesmih.
Mladi jazzovski pevec in klaviaturist Žan Hauptman je pesmi za svoj prvenec Finished, not perfect napisal sam, do končne podobe pa so jim pomagali njegovi prijatelji glasbeniki, ki jih je povabil v svoj bend. Žan svoje pesmi ustvarja v angleščini, vendar je v njegovem primeru glasbeni jezik nedvomno pomembnejši od jezika besed. Pesmi na albumu smiselno dopolnijo poetični utrinki Urške Supej, kar poslušalcu ponudi celostno izkušnjo.
Pevec in kitarist Jure Lesar je svojo glasbeno pot začel kot vodja skupine Eskobars, nato pa se je podal na samostojno pot. Po prvencu »Zemljin sin« (2018) se nam zdaj predstavlja z drugo avtorsko ploščo »Je kaj novega«. Osem pesmi na albumu je vsebinsko in zvočno raznolikih, Jure se poigrava z besedno in glasbeno vsebino in pravi: »Splača se tvegati, da pokažeš svoj izraz.«
»Ženske štorije« so presunljive zgodbe žensk, ki jih same niso mogle povedati – in so ostajale pozabljene, preslišane. V daljni ali bližnji preteklosti, pa tudi tukaj in zdaj. Na svoj novi album jih je ujel kantavtor Jani Kovačič, ob njem jih izvajajo še vokalistka Medea Novak, pianistka Neža Pajek Arambašić in kontrabasist Luka Dobnikar. Ob osmem marcu jih Jani Kovačič poklanja vsem ženskam, pravi pa, da jih morajo slišati tudi – ali predvsem – moški.
S svojim prvencem »Ta neki neki« se nam predstavlja Špela Jezovšek – Stella. Pesmi na plošči zaznamuje njen prepričljiv vokal, ki v okviru mladostnega popa prinaša njena avtorska besedila in glasbo. Stellina energična izpoved je obenem poklon prijateljstvu, ki napaja njeno ustvarjalnost.
Slovenski šanson ima v svoji zgodovini dve festivalski poglavji. Prvo sta v osemdesetih letih spisala skladatelj Bojan Adamič in glasbena urednica Meri Avsenak, drugo pa je pred dvajsetimi leti odprla Vita Mavrič, ob tem pa se ji je pridružil Radio Slovenija. Snovalci festivalov so želeli spodbuditi nastajanje kakovostnih pesmi v slovenskem jeziku in tako ustvariti izvirno zvrst, ki se ne bi opirala na tuje zglede in slovenskim avtorjem in glasbenikom omogočala izražanje na visoki umetniški ravni. O podobi in vlogi slovenskega šansona ter pomenu festivala bosta spregovorila šansonjerka Vita Mavrič in urednik Rudi Pančur.
Pesmi Franceta Prešerna so skladatelji začeli uglasbljati še za njegovega življenja, najprej predvsem kot pesmi za glas ob spremljavi klavirja ali kot zborovske pesmi, s spreminjanjem popularne glasbe in prihodom novih zvrsti pa so se možnosti za uglasbitve precej razširile. V Pesmi v žepu se bomo dotaknili nekaterih najzanimivejših in najpomenljivejših izvedb, z nami pa se bo pogovarjal pesnik, kantavtor in literarni teoretik Matej Krajnc.
Kantavtorstvo je že po svoji naravi nekaj samotnega, individualnega. Kantavtorji največkrat spišejo besedilo, glasbo, aranžma, pesmi tudi izvajajo, ob tem pa so po možnosti še sami svoji producenti, založniki, promotorji in še kaj. Vse to je precej dela za enega samega človeka – in zato je povsem naravno, da nekatere od teh nalog zaupajo drugim. Včasih tudi tiste večje, kot je pisanje aranžmajev ali celo ustvarjanje glasbe za njihova besedila. V Pesmi v žepu tokrat razkrivamo nekaj tovrstnih sodelovanj naslednjih dvojic: Vlado Kreslin in Miro Tomassini, duo Natriletno kolobarjenje s praho, duo Zajtrk, Katarina Avbar in Peter Dekleva ter Iztok Mlakar in David Šuligoj.
Pesnik in kantavtor Andraž Polič se nam predstavlja z novo solistično malo ploščo Morje. Šest pesmi na plošči povezuje hrepenenje po svobodi, ki ga začrta s prvo, uglasbitvijo pesmi Srečka Kosovela »Moja velika nada« - v njegovi izvedbi preprosto kot »Nada«. Andraž sicer vodi zasedbo Hamlet Express, ki izvaja njegovo uglasbeno poezijo – tokrat pa so ga okoliščine prisilile in obenem spodbudile, da se snemanja loti solistično, zgolj z akustično kitaro in vokalom.
Nastopajoče na kantavtorskem festivalu Kantfest je v preteklem letu namesto občinstva v Rušah pozdravilo virtualno občinstvo. Mednarodna komponenta festivala je tokrat odpadla, namesto na odru pa so se kantavtorice in kantavtorji soočili s snemanjem v studiu. Kljub temu je tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto uspelo: zlato kanto je prejel Primož Vidovič, srebrno Blaž Mencinger, bronasto oziroma nagrado silence fiction za tujejezične pesmi si je prislužil Duo 3RMA, spletno občinstvo pa je najbolj prepričal Andrej Vilčnik. O razvoju festivala in smernicah domače kantavtorske glasbe se pogovarjamo z organizatorjem festivala Petrom Andrejem in članom strokovne žirije Janijem Kovačičem, nekaj besed pa povesta tudi dobitnika dveh od štirih tokratnih nagrad: Primož Vidovič in Blaž Mencinger.
V Pesmi v žepu navadno gostimo glasbenike, danes pa se bomo ustavili na drugi strani uglasbene besede. Z nami je namreč pesnik Borut Gombač. Obiskali smo ga v Mariboru, zaposlen je namreč v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Njegove pesmi so uglasbili Vasko Atanasovski, skupina Kvinton, kantavtor Marko Grobler in drugi.
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj svetlejših glasbenih utrinkov iztekajočega se leta 2020, ki sicer glasbenikom ni bilo najbolj naklonjeno. Poslušali bomo skladbe z letošnjih albumov s področja kantavtorske glasbe in šansona, ki so jih ustvarili Vita Mavrič, Boris Cavazza, Tomaž Hostnik, Sandra Erpe, Severa Gjurin in Počeni škafi.
Neveljaven email naslov