Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Suši je tudi pri nas vedno bolj priljubljena japonska jed, ki ne pozna pravil. Osnova za pripravo je pravilno kuhan riž s kisom, dodajamo pa lahko še nešteto kombinacij, od zelenjave in rib do mesa. V oddaji Pod pokrovko nam je japonski kuhar Yoshi predstavil nekatere najbolj posebne kombinacije in načine predpriprave rib, Japonko Megumi pa nas je naučila, kako suši na poenostavljen način pripravimo doma
Suši je tudi pri nas vedno bolj priljubljena japonska jed, ki pri kombiniranju ne pozna pravil. Osnova za pripravo je pravilno kuhan riž s kisom, dodajamo pa lahko še nešteto kombinacij, od zelenjave in rib do mesa. V oddaji Pod pokrovko nam je japonski kuhar Yoshi Fujita predstavil nekatere najbolj posebne kombinacije in načine predpriprave rib, Japonka Megumi Yoshida pa nas je naučila, kako suši na poenostavljen način pripravimo doma.
Suši naj bi nastal po naključju. Nekateri viri pravijo, da so Japonci ribe v 7. stoletju oblagali z rižem in jih tako konzervirali. Ker se je začela fermentacija, je bil riž nekoliko kiselkastega okusa. V 19. stoletju naj bi se suši pojavil na stojnicah s hrano kot hiter prigrizek, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v restavracije, kjer danes velja za pravo mojstrovino, včasih so njegove cene vrtoglave.
“Na Japonskem je v tipični restavraciji s sušijem cena za enako kakovost višja kot tukaj. Zelo znan je bar »Sukjabaši Džiro« v Tokiu, ki ima tudi Michelinove zvezdice. Ob obisku boste dobili od 20 do 25 kosov nigiri sušija, ki jih boste morali pojesti v 20-ih minutah. Toliko časa imate namreč na voljo, za vse skupaj pa boste morali plačati skoraj 300 evrov.”
Prav zaradi visokih cen, je suši navadno jed za posebne priložnosti:
“Pri nas doma je babica vedno pripravila suši, kadar so nas obiskali sorodniki od daleč. To je posebna priložnost, ko povabimo posebne goste ali imamo poroko, rojstni dan. Suši pripravimo takrat, ko želimo zaznamovati nekaj lepega. Če pa nas prime, da bi ga jedli za kosilo na navaden dan, gremo ponj v supermarket, kjer imajo ogromno vrst pripravljenega sušija. Kupimo paket in ga potem pojemo.”
Če ste mislili, da je suši le kombinacija riža in surove ribe, ste se ušteli, saj suši ne pozna pravil. Edino pravilo, ki se ga drži Megumi je: “Le če rižu ne dodamo kisa, potem to ni suši.” Poleg riža torej lahko v suši damo surove ali toplotno obdelane ribe, meso, zelenjavo.
“Večkrat sem že naredil nigiri z gosjimi jetri »foie gras«, ki je res čudovit, vsi ga obožujejo! Jetra sem najprej popekel na žaru, nato pa dodal omako iz daši juhe, sojine omake, ingverja, sakeja, česna in čebule. Tako pripravljena jetra damo na kepico riža. Res čudovito!”
Yoshi Fujita ocenjuje, da smo Slovenci v zadnjem desetletju naredili velik premik.
“Ko sem prišel v Slovenijo, sta bila uvoz rib in njihov transport do lokalov izredno slaba, saj so ribe večkrat smrdele. Ampak to je bilo pred vašim vstopom v Evropsko unijo, denimo pred 12-imi leti. Takrat skoraj nihče ni poznal sušija in ni bil najbolje sprejet. Spomnim se ženske, ki je v restavracijo vstopila s stisnjenim nosom. Rekel sem ji, naj zapusti prostor, saj je bilo to zelo žaljivo. Neka druga gostja me je vprašala, kakšen riž uporabljam. Rekel sem, da je iz Kalifornije, ona pa mi je dejala, da ni dovolj dober, ker ona uživa samo pravi japonski riž. Tudi njo sem odslovil. Zdaj pa suši postaja vse bolj priljubljen, nihče več ne pride v restavracijo s stisnjenim nosom. Upam, da bo nekega dne suši tako priljubljen, kot so čevapčiči!”
208 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
Suši je tudi pri nas vedno bolj priljubljena japonska jed, ki ne pozna pravil. Osnova za pripravo je pravilno kuhan riž s kisom, dodajamo pa lahko še nešteto kombinacij, od zelenjave in rib do mesa. V oddaji Pod pokrovko nam je japonski kuhar Yoshi predstavil nekatere najbolj posebne kombinacije in načine predpriprave rib, Japonko Megumi pa nas je naučila, kako suši na poenostavljen način pripravimo doma
Suši je tudi pri nas vedno bolj priljubljena japonska jed, ki pri kombiniranju ne pozna pravil. Osnova za pripravo je pravilno kuhan riž s kisom, dodajamo pa lahko še nešteto kombinacij, od zelenjave in rib do mesa. V oddaji Pod pokrovko nam je japonski kuhar Yoshi Fujita predstavil nekatere najbolj posebne kombinacije in načine predpriprave rib, Japonka Megumi Yoshida pa nas je naučila, kako suši na poenostavljen način pripravimo doma.
Suši naj bi nastal po naključju. Nekateri viri pravijo, da so Japonci ribe v 7. stoletju oblagali z rižem in jih tako konzervirali. Ker se je začela fermentacija, je bil riž nekoliko kiselkastega okusa. V 19. stoletju naj bi se suši pojavil na stojnicah s hrano kot hiter prigrizek, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v restavracije, kjer danes velja za pravo mojstrovino, včasih so njegove cene vrtoglave.
“Na Japonskem je v tipični restavraciji s sušijem cena za enako kakovost višja kot tukaj. Zelo znan je bar »Sukjabaši Džiro« v Tokiu, ki ima tudi Michelinove zvezdice. Ob obisku boste dobili od 20 do 25 kosov nigiri sušija, ki jih boste morali pojesti v 20-ih minutah. Toliko časa imate namreč na voljo, za vse skupaj pa boste morali plačati skoraj 300 evrov.”
Prav zaradi visokih cen, je suši navadno jed za posebne priložnosti:
“Pri nas doma je babica vedno pripravila suši, kadar so nas obiskali sorodniki od daleč. To je posebna priložnost, ko povabimo posebne goste ali imamo poroko, rojstni dan. Suši pripravimo takrat, ko želimo zaznamovati nekaj lepega. Če pa nas prime, da bi ga jedli za kosilo na navaden dan, gremo ponj v supermarket, kjer imajo ogromno vrst pripravljenega sušija. Kupimo paket in ga potem pojemo.”
Če ste mislili, da je suši le kombinacija riža in surove ribe, ste se ušteli, saj suši ne pozna pravil. Edino pravilo, ki se ga drži Megumi je: “Le če rižu ne dodamo kisa, potem to ni suši.” Poleg riža torej lahko v suši damo surove ali toplotno obdelane ribe, meso, zelenjavo.
“Večkrat sem že naredil nigiri z gosjimi jetri »foie gras«, ki je res čudovit, vsi ga obožujejo! Jetra sem najprej popekel na žaru, nato pa dodal omako iz daši juhe, sojine omake, ingverja, sakeja, česna in čebule. Tako pripravljena jetra damo na kepico riža. Res čudovito!”
Yoshi Fujita ocenjuje, da smo Slovenci v zadnjem desetletju naredili velik premik.
“Ko sem prišel v Slovenijo, sta bila uvoz rib in njihov transport do lokalov izredno slaba, saj so ribe večkrat smrdele. Ampak to je bilo pred vašim vstopom v Evropsko unijo, denimo pred 12-imi leti. Takrat skoraj nihče ni poznal sušija in ni bil najbolje sprejet. Spomnim se ženske, ki je v restavracijo vstopila s stisnjenim nosom. Rekel sem ji, naj zapusti prostor, saj je bilo to zelo žaljivo. Neka druga gostja me je vprašala, kakšen riž uporabljam. Rekel sem, da je iz Kalifornije, ona pa mi je dejala, da ni dovolj dober, ker ona uživa samo pravi japonski riž. Tudi njo sem odslovil. Zdaj pa suši postaja vse bolj priljubljen, nihče več ne pride v restavracijo s stisnjenim nosom. Upam, da bo nekega dne suši tako priljubljen, kot so čevapčiči!”
Začel se je maj, mesec, ki nekako pomeni tudi odprtje sezone piknikov. Tokrat bomo v oddaji Pod pokrovko pod drobnogled vzeli kajmak – vrsto svežega sira. Rahlo soljen razvije pravo aromo in okus ravno v kombinaciji z jedmi z žara. Kakšna je razlika med pravim kajmakom in tistimi kajmaki, ki so na naših trgovskih policah sicer v večini, ne sledijo pa tradicionalnim načinom izdelave in sestavi?
V tokratni oddaji Pod pokrovko smo pod drobnogled vzeli durian, sadež, ki je zelo popularen v jugovzhodni Aziji, ponekod mu pravijo celo "kralj sadežev". Težak je lahko tudi do 3 kilograme, prekrit je z bodicami, njegova sredica pa ima močan vonj, ki ga nekateri opisujejo kot kombinacijo žvepla, gnile čebule in odplak. Prav zaradi vonja ga marsikdo, tudi če ima to priložnost, ne želi niti poskusiti, močno otežen pa je tudi uvod sadežev v države izven jugovzhodne Azije.
V današnji oddaji Pod pokrovko se bomo vrnili v čas jugoslovanske vojske in se pogovarjali o hrani, ki so jo vojaki takrat jedli. Fižol, čebula in klobase bodo današnje sestavine, skuhali bomo namreč najbolj znano hrano tistega časa - pasulj. Kako se naredi tisti pravi vojaški pasulj, pa sta Lani Furlan povedala Vinko in Valter, upokojenca, ki sta med služenjem vojaškega roka opravljala delo kuharja. Več pa v naslednjih minutah!
Velika noč, ki prihaja k nam v nedeljo, je poleg božiča največji krščanski praznik. Na Slovenskem ji pravimo tudi vuzem. Korenine tega praznika segajo v predkrščansko dobo, kar se kaže tudi v šegah in navadah velikonočnega časa, kot je na primer kult zelenja, ki je povezan s prinašanjem svežega zelenja oziroma rastlinja povezanega v velikonočne butare in oljčnih vejic v cerkev k blagoslovu. Še več o navadah in jedeh velikonočnega časa pa v tokratni oddaji Pod pokrovko – Tadeja Bizilj se je pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Na spletnem jezikovnem portalu Fran je ob besedi stejk zapisana razlaga, da gre za zrezek iz stegna, navadno debelejši. Ljubitelji, kuharski zanesenjaki in kuharski mojstri vedo, da je za pripravo steaka najbolje uporabiti kos govedine z nežnejšim mišičnim tkivom, ki pa se ne nahaja v stegnu, ampak hrbtu. Dobro je, če je meso uležano oziroma zorjeno. Odličen okus daje tudi marmoriranost oziroma prepredenost z maščobo. Nekateri poznavalci trdijo, da je idealna debelina stejka 3.75 centimetrov. Tokratna oddaja Pod pokrovko je nastala v kuhinji Šunkarne Kodila, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokratno oddajo Pod pokrovko je avtorica Nadia Petauer napovedala že v naši – deloma tudi sredini – oddaji naPOTki. V njej se je z dr. Fungijem odpravila na edinstveno doživetje nabiranja in spoznavanja gob. Kulinarični del pa sta pustila za oddajo Pod pokrovko. Kaj je gozdni piščanec, zakaj je lahko klobuk gobe nadomestek testa za pico in zakaj so lisičke najboljše surove?
Medenjak z orehovimi jedrci in medenim mlekom je jed, ki je Slovencu konec lanskega leta na mednarodnem tekmovanju prinesla naziv Najboljši mladi chef v Evropi. Tekmovanje vsako leto organizira Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem. Več o poteku tekmovanja, zmagovalnem krožniku in kariernih načrtih mladega chefa Boštjan Volka pa v oddaji Pod pokrovko.
Z dr. Lucijo Čok o tem, kako se raznolika zgodovina Slovenske Istre odraža v tamkajšnji tradicionalni kuhinji
Dobrote Dolenjske je kolektivna blagovna znamka, kar pomeni, da pod enim imenom in eno streho združuje različne produkte, tako živilske kot rokodelske izdelke lokalnega dolenjskega porekla. V Trebnjem je njihove prostore, ki so istočasno kuhinja, pekarna, sušilnica, etiketirnica, prodajalna in še kaj, obiskala Andreja Čokl. V socialnem podjetju, ki zaposluje tudi invalide, je med drugim spoznavala dolenjsko kulinarično dediščino in izvedela več o bogati ponudbi kulinaričnih dogodkov.
Pod pokrovko gledamo na Vrhniki. Tam so naredili vrhniški štrukelj, ki predstavlja obujeno tradicionalno jed, postal je tudi del vrhniške gastronomije. O štrukljih je pisal že Ivan Cankar – če je bil to prav vrhniški, je med drugim raziskoval Aleš Ogrin.
Praznovanje pusta, ki prihaja k nam v naslednjih dneh, je praznovanje slovesa zime in prihoda pomladi. Pustno rajanje že od nekdaj zaznamujeta dobra hrana in pijača. Jedi, ki se jih pripravlja ob pustu, so bile vedno domače, stare slovenske jedi, ki se sicer v različnih krajih razlikujejo, vendar pa povsod velja, da je pust praznik, ko se je treba do sitega najesti. O tem, katere jedi so značilne za pustni jedilnik, kako so pust praznovali včasih in kakšne jedi in okusi so značilni za današnji čas, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Eno izmed starih žit je tudi ječmen, ki ga sicer vsi poznamo v njegovi obliki, primerni za človeško prehrano – kot ješprenj. A to živilo bi si zaslužilo bolj pogosto uporabo v naši kulinariki, saj ima veliko blagodejnih lastnosti. Znižuje holesterol, je bogat z vitamini in minerali.
Tržnico La Boqueria v Barceloni spletne strani uvrščajo med deset najlepših na svetu. In imajo prav. Prvič je bila omenjena že leta 1217. Najprej je bila namenjena prodaji mesa, danes pa na stojnicah ponujajo še ribe, oreščke, sadje, zelenjavo, rože. Je pravi magnet za turiste iz vsega sveta. Šestinštirideset letni domačin Mario nadaljuje družinsko tradicijo in na tržnici že petindvajseto leto prodaja ribe, lignje, školjke, ježke. »Barcelonski ribiči večino svojega ulova prodajo na lokalnih tržnicah in v lokalnih ribarnicah. Njihov ulov na moji stojnici predstavlja kar med šestdeset in sedemdeset odstotkov vseh rib in morskih sadežev.« Tokrat ne bomo kuhali, ampak bomo pokrovke – ali še bolje vrečke, »škrniclje« in zabojčke – dvigali v španskih, katalonskih ritmih. K poslušanju oddaje Pod pokrovko vas vabi Iztok Konc. Foto: Prvi
Najstarejši način konzerviranja je sušenje na soncu. V tokratni oddaji Pod pokrovko pa bomo predstavili tako imenovano liofilizacijo, ki je prav tako postopek konzerviranja in za razliko od sušenja na soncu zahteva tehnologijo, stroje, veliko energije, končni produkt je tako dražji, vendar boljši. Tako v hranilni vrednosti kot tudi videzu, barvi, okusu, celo vonju. Morda ste na embalažah na policah trgovin že kdaj prebrali napis: Liofilizirane maline. Vas zanima, kako so nastale?
Pod drobnogled smo vzeli začimbno rastlino, ki raste v toplejših krajih in je v Indiji, na Kitajskem in še kje sestavni del vsakodnevnih jedi. Pri nas se njena korenika uporablja predvsem v zdravilne namene. Ingver je v teh dneh nepogrešljiva sestavina čajev, saj nam pomaga ob prehladih, vnetem grlu in zamašenem nosu … A njegovi blagodejni učinki se tu ne končajo, smo izvedeli od osebnega trenerja in prehranskega svetovalca Bobana Paukovića.
Prvi naj bi ga začeli uvažati Perzijci, ki so si tradicijo soljenja iker izposodili pri Kitajcih, kjer so po takšnem postopku pripravljali krapova jajčeca. Pravi oz. tisti klasični kaviar pa je iz jesetra. Beluga je podvrsta jesetra, ki daje najbolj znane in dragocene ikre. V oddaji Pod pokrovko pa tokrat lokalna zgodba – v svet pridelovanja in okušanja kaviarja avtohtone soške postrvi se je poglobila Darja Pograjc.
Morda se sliši nekoliko paradoksalno, ampak ko govorimo o francoski solati in njeni zgodovini, se moramo najprej ozreti v Rusijo. Natančneje v prestolnico Moskvo pred nekaj več kot 150-imi leti. Slovito restavracijo Hermitage je takrat vodil kuhar francosko-belgijskih korenin Lucien Olivier, ki je ustvaril novo jed iz majoneze, trdo kuhanih jajc in kumaric, dodal pa je tudi file jerebice, kuhan telečji jezik, pretlačen kaviar, sveže solatne liste in kuhane rake. Nastala je klasična solata, ki ji v Rusiji danes rečejo "solata Olivje", v večini evropskih držav pa ji pravijo "ruska solata".
Še nekaj dni nas loči do začetka božično-novoletnih praznikov, ko bo hrana ena od osrednjih tem naših pogovorov pa tudi eden od povodov za to, da se zberemo v družinskem krogu. Priprave na sveti večer, ki ga spremlja božična večerja, se začenjajo že s prvo adventno nedeljo, sicer pa sam božič spremljajo številne tradicionalne navade in običaji. O tradiciji okoli prihajajočih praznikov in o tem, kaj je v teh dneh na naših mizah, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
V starosvetni slovenski vasi ni manjkalo šeg, običajev in verjetij, povezanih s čebelami, čebelarstvom in medom
Neveljaven email naslov