Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. dr. Goran Dražić, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov leta 2021 prejel Zoisovo nagrado. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.«
Je tudi metoda, ki je nujno potrebna, če želimo razviti vse nove materiale, ki naj bi odigrali ključno vlogo pri razvoju zelenih tehnologij. V ta namen pa je nujno razumeti dogajanje na nivoju atomov.
»Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«
Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal januarja 2022.
885 epizod
Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.
»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. dr. Goran Dražić, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov leta 2021 prejel Zoisovo nagrado. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.«
Je tudi metoda, ki je nujno potrebna, če želimo razviti vse nove materiale, ki naj bi odigrali ključno vlogo pri razvoju zelenih tehnologij. V ta namen pa je nujno razumeti dogajanje na nivoju atomov.
»Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«
Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal januarja 2022.
V ekstremnih pogojih se premikajo meje možnega. Kakšni ekstremi so potrebni, da bi nemara premaknili meje kemije? Doc. dr. Matic Lozinšek z Inštituta "Jožef Stefan" je prepričan, da bi ekstremno reaktivni flour pod izredno visokimi pritiski lahko odprl vrata pomembnim novim soznanjem. Gre za zelo zahtevno eksperimentalno področje. A v to, da je ideja vredna tveganja, je uspel prepričati tudi Evropski raziskovalni svet in prejel sredstva za znanstvenike na začetku samostojne raziskovalne kariere. Kot prvi slovenski znanstvenik je dobil tudi sredstva za potrebno raziskovalno opremo, rentgenski difraktomer. Zakaj je prav flour tako obetaven element za premikanje meja znanega in kaj novega utegnemo izvedeti, smo preverili v Podobah znanja. Foto: mag. Marjan Verč
Razvoj zdravil je zapleten proces. Seveda je osnova zmagovalna formula, zdravilna učinkovina. Toda ne samo, da mora ta dejansko imeti v telesu želeni učinek, do uporabnikov, pacientov mora priti v neki priročni obliki, ki med drugim omogoča tako ustrezno učinkovanje kot natančno doziranje. A številne obetavne zdravilne učinkovine so s tega vidika vse prej kot praktične in tako zahtevajo veliko pretežno skritega dela, preden si lahko utrejo pot v klinično prakso in na police lekarn. S kakšnimi izzivi se raziskovalci na tej poti srečujejo in kako jih rešujejo, smo preverili v današnjih Podobah znanja. Naša gostja je tokrat farmacevtka dr. Biljana Janković, vodja raziskovalne skupine v Farmacevtskem razvoju v Sandozovem Razvojnem centru Slovenije in docentka na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je letos za svoje delo prejela tudi Novartisovo nagrado za vodilne znanstvenike. Foto: iz osebnega arhiva B. Janković
Sedimenti in kamnine pod našimi nogami imajo dolg spomin. V njih lahko najdemo sledi zelo oddaljenih obdobij, kot tudi tistih nekoliko bolj »nedavnih«, izpred le nekaj tisočletij. Zgodba, ki jo pripovedujejo, je neverjetno razgibana in polna presenečenj. V tleh so zapisane sledi katastrofalnih potresov kot tudi prihod človeka in, morda presenetljivo, močan vpliv, ki ga je skoraj nemudoma pustil na okolju. Toda takšne sledi se vendarle ne ohranijo povsod, ampak na primerno zavarovanih območjih, denimo pod dnom naših alpskih jezer ali na dnu Tržaškega zaliva, kjer so nekdaj tekle neke povsem drugačne reke. Raziskuje jih geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z njim smo se v Podobah znanja pogovarjali o neprestanih spremembah, podnebnih in drugih, ki določajo naš planet in življenje na njem. Foto: iz osebnega arhiva A. Šmuca
"Sodobna družba si ne more več privoščiti, da bi ugasnila računalnike," poudarja matematik Andrej Bauer. Vsi naši ključni infrastrukturni sistemi so namreč povsem odvisni od ogromne množice programov, ki usmerjajo njihovo delovanje. Vsi programi pa temljijo na matematiki. A čeprav procesorji v naših napravah neprestano in izredno hitro računajo, po drugi strani še zdaleč niso kos ključnemu delu matematikov, izpeljavi dokazov. Nekega dne morda bodo. Pred tem bo potrebno le odkriti način, kako matematični jezik ustrezno prevesti v programski jezik, ki ga bodo računalniki razumeli. Ta nelahka naloga zaposljuje tudi prof. dr. Andreja Bauerja s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, s katerim smo se pogovarjali o njegovem delu, pomenu matematike danes, pa tudi o računalniški umetnosti. Foto: iz osebnega arhiva A. Bauerja
Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Filozofinja, redna profesorica doktorica Polona Tratnik, je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na inštitutu IRRIS, kjer je vodja nacionalnega raziskovalnega projekta Družbene funkcije pravljic. Poleg tega predava še na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in Fakulteti za dizajn. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na University of California Santa Cruz (2012), gostujoča profesorica na Capital Normal University Bejing (Peking, Kitajska), na helsinški univerzi TAIK (zdaj Aalto) in Nacionalni mehiški univerzi UNAM. Je avtorica sedmih monografij v štirih jezikih in od leta 2011 predsednica Slovenskega društva za estetiko.
Piezoelektrična keramika se uporablja na številnih področjih, od ultrazvočne diagnostike do avtomobilske industrije. Toda materiali, ki so danes v rabi, vsebujejo svinec, ki pa je zdravju in okolju škodljiv. Znanstveniki zato iščejo možne alternative. Marsikaj denimo obeta bizmutov ferit, ki pa ima svoje posebnosti, ki so dolga leta omejevale njegov uporabni potencial. Zaradi svoje nenavadne strukture namreč prevaja elektriko. Kaj je vzrok temu pojavu, kako nastane ter kako je mogoče na lastnosti materiala aktivno vplivati, so razkrile raziskave izr. prof. dr. Andreje Benčan Golob in njenih sodelavcev z odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Z njeno pomočjo smo se v tokratnih Podobah znanja preverili, kaj se dogaja na atomskem nivoju v teh nenavadnih materialih. »V naravi boste težko našli material, ki je brez defektov. Tudi sintetizirati ga je težko. Zato smo opustili iskanje materiala brez defektov in začeli razmišljati, kako bi defektom v materialu onemogočili, da bi se nakopičili ob domenskih stenah in tam prevajali elektriko. Ugotovili smo, da se lahko z difuzijo defektov igramo s pomočjo različno hitrega ohlajanja materiala,« razlaga najnovejše pristope izr. prof. dr. Andreja Benčan Golob. Foto: iz osebnega arhiva A. Benčan Golob
Sposobnost umetne inteligence, metod strojnega učenja, da v neverjetni množici podatkov prepozna sicer težko zaznavne – včasih tudi povsem nepričakovane – vzorce, prinaša tako rekoč revolucionarne spremembe na številna področja. Tudi v znanostih je postala nepogrešljivo orodje in možne nove aplikacije se kar vrstijo. S pomočjo umetne inteligence lahko s prisluškovanjem čmrljem določimo njihovo vrsto, iščemo prve znake raka v vzorcu krvi ali iz srčnega ritma napovemo, da se stanje naše najpomembnejše mišice nevarno slabša. O teh in drugih možnostih, ki se z uporabo umetne inteligence oz. konkretneje strojnega učenja odpirajo v medicini, biologiji in fiziki smo se v tokratnih Podobah znanja pogovarjali s fizikom dr. Antonom Gradiškom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan, na odseku za fiziko trdne snovi in odseku za inteligentne sisteme. Foto: iz osebnega gradiva A. Gradiška
Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico. Pravzaprav niti ne vemo, kaj – poleg tal pod lastnimi nogami - s tem izgubljamo. O zapletenih talnih ekosistemih namreč ne vemo skoraj nič. Pregled svetovne znanstvene literature s tega področja je pokazal, da ta naloga raziskovalce še čaka. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Foto: Nina Slaček
Kako se proteini v telesu med seboj »pogovarjajo«, se »rokujejo« in prepletajo, pomembno vpliva na vrsto procesov. Takšne interakcije med proteini so tudi v ozadju virusnih in bakterijskih okužb, zato je njihovo podrobno delovanje ključno tako za iskanje novih zdravil, kot tudi denimo za boljše razumevanje delovanja antibiotikov, ki v zadnjem času vse bolj izgubljajo svojo nekdanjo učinkovitost. "Lahko vidimo, kje se majhne molekule antibiotikov vežejo na velike proteinske komplekse bakterij in zakaj se vežejo tako, da uničijo samo njihove proteine, ne pa tudi naših. Te finese odkrivamo s pomočjo strukturne biologije," izpostavlja izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Raziskave, ki jih opravlja dr. Marjetka Podobnik, so razkrile že marsikaj zanimivega. Natančno je določila zgradbo krompirjevega virusa y, ki predstavlja velik problem za poljedelce. Odkrila je, kako specifični proteini, ki jih najdemo v navadnem deževniku, ustvarijo zelo stabilno poro na membrani celice, kar že odpira vrsto obetavnih aplikacij. Ker so ti proteini izredno podobni proteinom nevarnih patogenih bakterij, utegnejo nova spoznanja opreti nove možnosti tudi pri boju z bakterijskimi infekcijami. Foto: Nina Slaček
Omejeni naravni viri, podnebne spremembe in izginjanje biotske pestrosti zahtevajo globoke spremembe v načinih, kako izkoriščamo vire za naše najrazličnejše potrebe. Kmetijstvo in gozdarstvo sta tu res osrednjega pomena, saj brez hrane in preštevilnih ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja gozd, med drugim zrak in vodo, res ne pridemo daleč. Sodobno kmetijstvo je tudi izredno velik vir toplogrednih izpustov, več kot 10 odstotkov jih prispeva na globalni ravni, prav tako ima zaradi prekomerne uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov tudi vrsto drugih negativnih učinkov. Toda situacija ni brezupna. Poznani so številni načini, kako bi se stanje dalo spremeniti. A spreminjanje utečenih praks ni preprosto početje, poleg tega pri nas radi pozabljamo na ustvarjanje dodane vrednosti. Potenciali za bolj trajnosten in tudi ekonomsko smiseln pristop h kmetijstvu in gozdarstvu nedvomno obstajajo tudi pri nas, potrebno pa jih bo realizirati. V Podobah znanja smo se o priložnostih in ovirah na teh področjih pogovarjali z agrarnim ekonomistom izr. prof. dr. Luko Juvančičem, predstojnikom Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.
S koncem šolskega leta, ki je bilo letos še prav posebej stresno, se začenja za številne mlade tisto najbolj sproščeno obdobje v letu. Sproščeno druženje pa pri nas neredko povezujemo tudi z uživanjem alkohola. Nevrološke raziskave nam po eni strani sicer jasno kažejo, da se človeški možgani razvijajo še vse do sredine dvajsetih let, znano je tudi, da so učinki alkohola še prav posebej škodljivi za razvijajoče se možgane. A dejavniki, ki spodbujajo mlade k druženju s kozarcem v roki, so pogosto močnejši od opozoril o nevarnostih in tveganjih. Izsledki aktualnih raziskav o uživanju alkohola med mladimi so sicer spodbudni, številke se nekoliko znižujejo. A ker smo Slovenci pri pitju v svetovnem vrhu, je pred nami dejansko še kar dolga pot. Kateri so ključni dejavniki, ki lahko mlade spodbudijo ali odvrnejo od pitja alkohola in kakšen naj bo pri tem odnos odraslih, smo se v Podobah znanja pogovarjali s psihologinjo dr. Majo Roškar s Centra za proučevanje in razvoj zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Foto: iz osebnega arhiva M. Roškar
Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire
Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo. Zato smo se v tokratnih Podobah znanja spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Šumi
Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano. Foto: osebni arhiv A. Vezovnik
Kako zagotoviti ciljano dostavo učinkovin na pravo mesto v telesu, je v sodobni medicini in z njo povezanih vedah zelo aktualno vprašanje. S tarčno dostavo učinkovin na želeno mesto bi se namreč lahko izognili vrsti stranskih učinkov, ki jih imajo lahko zdravila, denimo pri zdravljenju raka, a tudi pri celi vrsti drugih bolezni. A med dobro izhodiščno idejo in njeno uspešno realizacijo je veliko preprek, ki jih je potrebno nasloviti. V projektu Multrasonica, za katerega je prejel sredstva za uveljavljene raziskovalce Evropskega raziskovalnega sveta bo prof. dr. Matej Praprotnik, vodja Teoretičnega odseka na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskoval možnosti uporabe ultrazvoka pri tovrstnih biomedicinskih aplikacijah s pomočjo računalniških aplikacij.
Naj bodo zdravstveni, psihološki, socialni, ekonomski, politični pa tudi povsem življenjsko-praktični pretresi, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih sprožila pandemija novega koronavirusa, še tako hudi, si je vendarle treba priznati, da nismo prvi ljudje v zgodovini, ki se soočamo z nenadno, vseprežemajočo krizo, ki jo je sprožilo širjenje nove nalezljive in smrtonosne bolezni. Kako so se torej ljudje v preteklosti soočali z nevarnostmi, ki so jih, na primer, prinesle črna smrt sredi 14. stoletja, ponavljajoči se izbruhi kolere v 19. stoletju ali španska gripa ob koncu prve svetovne vojne? Kako se je spremenil njihov svet? Se lahko iz načinov, kako so se ljudje v preteklosti odzivali na zdravstvene krize, iz njihovih verjetij o bolezni in spremenjenih vedenjskih vzorcev, naučimo česa, kar bi bilo uporabno tudi za nas danes? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko, raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Urško Bratož. Naša gostja se namreč posveča preučevanju zgodovine medicine, epidemičnih bolezni in zdravstvenih praks pa tudi vpliva kužnih bolezni na življenjski vsakdanjik. Prav posebno pozornost namenja koleri, ki je sredi 19. stoletja v nekaj valovih pretresla severozahodno Istro. Tej temi je pred nekaj leti posvetila tudi vsestransko intrigantno monografijo Bledolična vsiljivka z Vzhoda. Z dr. Bratož se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Urške Bratož
Standardni model osnovnih delcev zelo brilijantno pojasnjuje vse, kar vemo in kar lahko opazimo o navadni snovi na najmanjšem nivoju. Toda nič ne zna povedati o temni snovi ali pojasniti, zakaj je iz vesolja izginila vsa protisnov, ki je obstajala na njegovem začetku. Iskanje dokazov za novo fiziko, ki bi segla onkraj standardnega modela, je zato trenutno izredno vroče področje raziskav. Pristopov je veliko. Zelo obetavne med njimi so t. i. anomalije v fiziki okusov. Kar trije različni eksperimenti po svetu so namreč zaznali prve namige, da se elektron in njegova težja bratranca, mion in lepton tau ne obnašajo vedno povsem tako, kot predvideva standardni model. S potrditvijo teh razlik in podrobnejšim uvidom, kakšne dejansko so, bi končno lahko na široko odprli vrata novi fiziki. Na tem področju, v prvi vrsti na eksperimentu Belle II, ki poteka na pospeševalniku delcev v japonski Tsukubi, že vrsto let deluje prof. dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”. Zdaj je priznanje in pospešek za svoje raziskave dobil s strani Evropskega raziskovalnega sveta, ki mu je v ostri konkurenci namenil sredstva na uveljavljene raziskovalce za projekt, imenovan FAIME (Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods). Kaj išče in kaj nam to lahko pove o vesolju na splošno, je tekla beseda v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva P. Križana
Tekoči kristali niso nič novega, poznamo jih že zelo dolgo, a šele v zadnjem desetletju zasloni na njihovi osnovi tako rekoč preplavili svet. A tu gre za zelo velike naprave. Kaj pa omogočajo tekoči kristali na mikro nivoju? Marsikaj, je prepričan dr. Igor Muševič, vodja odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan in redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Lahko bi ponudili celo temelj za optično računalništvo prihodnosti. S svojo zamislijo, kako bi na podlagi svojega izuma izpred desetih let - 3D optičnega mikrolaserja - izdelal optično stikalo, je prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil petletni projekt za uveljavljene raziskovalce v višini 2,5 milijona evrov. "Ko smo pred 10 leti izumili 3D optični laser, ki sveti v vse smeri, smo slišali tudi komentarje, ja, zakaj pa je to sploh dobro, laser, ki sveti v vse smeri. In res tudi sam nisem vedel. Ampak ta stvar je tako lepa, da sem bil prepričan, da mora biti za nekaj dobra." O tem, zakaj so potrebne alternative današnjemu računalništvu in kje so prednosti uporabe tekočih kristalov glede na trdne snovi, lahko slišite v tokratnih Podobah znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček.
Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu. O izsledkih raziskave in o tem, kakšne možnosti nova metoda odpira, se je z izr. prof. dr. Matjažem Kuntnerjem pogovarjala Nina Slaček. Foto: Matjaž Gregorič
Neveljaven email naslov