Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
dr. Marko Likon in njegov moto - odpadkov tako rekoč ni, so samo stvari, o katerih se nam ni dalo več razmišljati
Krožno gospodarstvo je v krogih Komisije Evropske unije in dežel, ki razmišljajo razvojno, v zadnjih letih v modi. Vendar vsaj v medijih razmeroma manj zasledimo vse možnosti, ki jih ponuja ta v trajnostno in zeleno gospodarstvo ter v prihodnost usmerjena razvojna paradigma. Podjetje Škrlj iz Batuj v Vipavski dolini se med drugim ukvarja z razvijanjem koristne rabe bioloških odpadkov, ki jih v tej dolini, v državi pa sploh, ne manjka. Le da jih večina še vedno konča na kompostnikih ali smetiščih. Dr. Marko Likon, vodja oddelka za razvoj in doktor kemijskih tehnologij Univerze v Ljubljani tam razvija tehnološke postopke zelene ekstrakcije bioloških odpadkov, da bi prišel do koristnih bioaktivnih snovi za rabo predvsem v farmaciji in živilski industriji. Med drugim razvijajo in proizvajajo tudi visokotehnološke industrijske stroje za ekstrakcijo naravnih bio učinkovin z uporabo ogljikovega dioksida. Pravzaprav gre za postopkovno čisto ločevanje sestavin, kot primer vzemimo ekstrakcijo kofeina iz kave za dosego dekofeinske kave. Pri njem osebno pa se je vse skupaj začelo, ko mu je babica, pravzaprav nona, kot pravijo na tistem koncu, še kot mladeniču povedala, da iz pecljev češenj pripravlja vsestransko zdravilno sestavino. Zato je začel raziskovati, kaj koristnega se da narediti iz listja, pecljev, koščic, jedrc, lupin, steblovja in korenin, in hitro spoznal, da gre za bogat vir bioaktivnih sestavin. Akcijski načrt EU, kamor se je podjetje vključilo pred dobrim letom, se sicer povečini osredotoča na ponovno uporabo papirja, železa, aluminija, stekla in lesa, biološki odpadki pa so vedno bolj pomemben element koncepta krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja.
649 epizod
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
dr. Marko Likon in njegov moto - odpadkov tako rekoč ni, so samo stvari, o katerih se nam ni dalo več razmišljati
Krožno gospodarstvo je v krogih Komisije Evropske unije in dežel, ki razmišljajo razvojno, v zadnjih letih v modi. Vendar vsaj v medijih razmeroma manj zasledimo vse možnosti, ki jih ponuja ta v trajnostno in zeleno gospodarstvo ter v prihodnost usmerjena razvojna paradigma. Podjetje Škrlj iz Batuj v Vipavski dolini se med drugim ukvarja z razvijanjem koristne rabe bioloških odpadkov, ki jih v tej dolini, v državi pa sploh, ne manjka. Le da jih večina še vedno konča na kompostnikih ali smetiščih. Dr. Marko Likon, vodja oddelka za razvoj in doktor kemijskih tehnologij Univerze v Ljubljani tam razvija tehnološke postopke zelene ekstrakcije bioloških odpadkov, da bi prišel do koristnih bioaktivnih snovi za rabo predvsem v farmaciji in živilski industriji. Med drugim razvijajo in proizvajajo tudi visokotehnološke industrijske stroje za ekstrakcijo naravnih bio učinkovin z uporabo ogljikovega dioksida. Pravzaprav gre za postopkovno čisto ločevanje sestavin, kot primer vzemimo ekstrakcijo kofeina iz kave za dosego dekofeinske kave. Pri njem osebno pa se je vse skupaj začelo, ko mu je babica, pravzaprav nona, kot pravijo na tistem koncu, še kot mladeniču povedala, da iz pecljev češenj pripravlja vsestransko zdravilno sestavino. Zato je začel raziskovati, kaj koristnega se da narediti iz listja, pecljev, koščic, jedrc, lupin, steblovja in korenin, in hitro spoznal, da gre za bogat vir bioaktivnih sestavin. Akcijski načrt EU, kamor se je podjetje vključilo pred dobrim letom, se sicer povečini osredotoča na ponovno uporabo papirja, železa, aluminija, stekla in lesa, biološki odpadki pa so vedno bolj pomemben element koncepta krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja.
Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars
V letošnjem jubilejnem letu, ob 250. obletnici izida prvega državnega odloka o osnovnem šolstvu vseh otrok med šestim in dvanajstim letom, je Slovenski šolski muzej skupaj s Slovensko matico in Društvom za preučevanje 18. stoletja pred kratkim pripravil znanstveni simpozij z naslovom »250 let Splošnega šolskega reda Marije Terezije«. O daljnosežnem pomenu začetkov obveznega šolanja pri nas in v srednji Evropi bosta temeljna spoznanja tega simpozija za poznavanje kulturne zgodovine pri nas povzela osrednja organizatorja, kustos iz omenjenega muzeja dr. Simon Malmenvall in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, sicer znanstveni svetnik z Inštituta za novejšo zgodovino. FOTO: Marija Terezija in soprog Karel VI. na poročnem zajtrku l.1736 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Maria_Theresa#/media/File:Festm%C3%A5ltid_vid_hovet_i_Wien_En_grand_couvert_(Johan_Lundberg)_-_Nationalmuseum_-_15746.tif
Zadnja tretjina meseca maja kaže, da je v znamenju sodobnega aktivnega odnosa do naravnega okolja. V sredo, 22.maja smo beležili Mednarodni dan biodiverzitete, letos z osrednjim motom "bodimo del načrta", en dan prej so države Evropske unije obeleževale evropski dan Nature 2000, 20. maj je bil svetovni dan čebel, 24. maj pa evropski dan parkov. O stanju in uresničevanju zavez o ohranjanju raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst, predvsem tistih ogroženih, bo več povedal biolog, doc.dr. Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Repaljščica, znanstveno ime Saxicola rubetra, starinsko rjavi prusnik; gnezdi povečini na vlažnih traviščih, in je pri nas zaradi intenzivne košnje deloma ogrožena VIR: Davorin Tome, NIB, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov
23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/
Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM
Ekologija rastlinskega planktona oziroma fitoplanktona v morjih je organski okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev polovice kisika na planetu Zemlja. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja? Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo, mikrobiologinja izr.prof.dr. Patricija Mozetič, se s fenomenom fitoplanktona raziskovalno ukvarja že desetletja. Na predavanju ob izvolitvi v naziv znanstvena svetnica pred nekaj leti, je predstavila rezultate raziskovalnega spremljanja fitoplanktona v Tržaškem zalivu v obdobju nekaj desetletij. Na začetku pogovora je povzela opažene spremembe, rezultat treh desetletij raziskav fitoplanktona v severnem Jadranu. FOTO: Ena od najbolj razširjenih vrst fitoplanktona so diatomeje - na sliki pod mikroskopom VIT: https://en.wikipedia.org/wiki/Phytoplankton#/media/File:Diatoms_through_the_microscope.jpg
Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak. FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo
Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG
Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)
Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB
Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden
Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).
9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.
Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.
Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.
Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič
Neveljaven email naslov