So eksperti lahko dobri vodje? Ljudje s področno specifičnim znanjem se v vodstvenih vlogah soočajo z različnimi izzivi. V kakšne pasti se lahko ujamejo eksperti, kako voditi nekdanje kolege, kaj je postherojsko vodenje? V novi mini seriji Vodenje s posluhom Anja Hlača Ferjančič s strokovnim sodelavcem oddaje Miho Škerlavajem in sogovorniki odkriva zakonitosti kvalitetnega vodenja v poslovnem svetu.

So eksperti lahko dobri vodje? Ljudje s področno specifičnim znanjem se v vodstvenih vlogah soočajo z različnimi izzivi. V kakšne pasti se lahko ujamejo eksperti, kako voditi nekdanje kolege, kaj je postherojsko vodenje?

So eksperti lahko dobri vodje? Ljudje s področno specifičnim znanjem se v vodstvenih vlogah soočajo z različnimi izzivi. V katere pasti se lahko ujamejo eksperti? Kako voditi nekdanje kolege in kaj pomeni postherojsko vodenje? O tem razpravljamo v 1. epizodi serije “Vodenje s posluhom.”

Strokovni sodelavec oddaje je redni profesor dr. Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete UL, svoje izkušnje “preobrazbe iz strokovnjaka v vodjo pa delita tudi doc. dr. Damjan Osredkar s Pediatrične klinike in direktor podjetja Sinergise Grega Milčinski.

Dr. Miha Škerlavaj je profesor za področje vodenja in organizacijskega vedenja na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in profesor na BI norveški poslovni šoli v Oslu. Izpostavlja ugotovitve Amande Goodall, da so eksperti lahko boljši vodje: “Razumeti moramo kontekst in specifike področja, zato ima strokovnjak boljše izhodišče. Hkrati pa je to priložnost, da vodenje razumemo kot profesijo, to da se zanašamo na občutke, ni dovolj. Če nam torej kolegi zaupajo vodilni položaj in če nam primanjkuje znanja, moramo storiti vse, da se izboljšamo na področju vodenja.”

Grega Milčinski vodi visokotehnološko podjetje Sinergise: “Ko si vodja, ti lahko vsi ‘težijo’, ti pa nikomur. Veliko veščin, ki mi pridejo prav pri vodenju podjetja, predvsem prevzemanje odgovornosti, sem se naučil pri tabornikih.“

“Sprememba na začetku je zelo velika. Zelo rad sem opravljal svoje delo in kar naenkrat sem se znašel v situaciji, ko sem bil povsem bos. Počutil sem se precej osamljenega, ne zato, ker bi se me kolegi izogibali, ampak zato, ker sem moral na novo opredeliti svoje mesto. Zdi se mi, da bi mi formalna znanja o vodenju zelo koristila. Tako pa sem se učil na poti.” – doc. dr. Damjan Osredkar, predstojnik Kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki.