Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

680 epizod


Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


13.12.2023

Aleksandar Hemon: "Tako imenovani navadni ljudje so doma v književnosti."

Prejšnji teden je v Sloveniji gostoval bosansko-ameriški pisatelj, esejist in scenarist Aleksandar Hemon. Leta 1992 je pri osemindvajsetih letih obiskal Združene države in zaradi vojn ob razpadu Jugoslavije tam tudi ostal. Na univerzi Northwestern je magistriral iz angleščine in že leta 2000 v angleščini izdal tudi zbirko kratkih zgodb Vprašanje Bruna. Čeprav so bila njegova dela precej hitro dobro sprejeta, je še poseben uspeh doživel z romanom Projekt Lazar, ki se je uvrstil v ožji izbor za kar dve prestižni ameriški literarni nagradi: ameriško državno nagrado za književnost in nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov. Hemon danes predava kreativno pisanje na univerzi v Princetonu, kot soscenarist pa je sodeloval tudi pri scenariju za četrti del filma Matrica. Nedavno je pri založbi Goga v slovenskem prevodu Irene Duša izšlo njegovo delo Tole ni zate. Avtor je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo, z njim se je pogovarjal Sašo Puljarević.


06.12.2023

Dr. Peter Krečič: Likovna kritika včasih in danes

Slovensko društvo likovnih kritikov praznuje petdeseto obletnico delovanja in je konec oktobra podelilo tudi nagrado za življenjsko delo. Lavreatka je Meta Gabršek Prosenc, likovna kritičarka in kuratorka ter dolgoletna direktorica Umetnostne galerije Maribor. »moč in vpliv relevantne likovne kritike se manjšata, posledica pa je ustvarjanje nelagodja in nezaupanja med občinstvom,« je povedala. O nezavidljivem stanju slovenske likovne kritike ta hip piše tudi doktor Peter Krečič, umetnostni zgodovinar, kritik in strokovnjak za delo Jožeta Plečnika. Povzema razvoj slovenske likovne kritike, hkrati pa ugotavlja, kako nadvse pomembna je in kaj bi bilo potrebno spremeniti, da se znova uveljavi.


29.11.2023

Kako se lahko majhni knjižni trgi otresejo determiniranosti obrobja?

Na večjih in razvitejših trgih v zadnjem času raste prodaja zvočnih knjig. Prav neverjetno se zdi, da je na skandinavskem trgu delež zvočnih knjig kar 55-odstoten. Velik delež, ki ga elektronskim knjigam nikoli ni uspelo doseči, zdaj torej pripada zvočnim knjigam. Vendar to še ne pomeni, da zvočne knjige ogrožajo tiskane, saj rast zvočnic ne gre v večji meri na škodo tiskanih. O svetovnih smernicah v založništvu smo se pogovarjali s Carlom Carrenhom, svetovalcem v založništvu v desetih državah, ki se na poklicni poti osredotoča na digitalizacijo in nove poslovne modele. Najprej pa nas je zanimalo, kako naj Slovenija nadaljuje pot, ki se je začela s častnim gostovanjem v Frankfurtu, in kako se lahko majhni knjižni trgi otresejo determiniranosti obrobja, ker pravila na globalnem trgu postavljajo največji. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.


22.11.2023

Cristina Battocletti: "Pahor je bil s to knjigo zelo zadovoljen."

Nedavno je v slovenskem prevodu izšla knjiga Nikogaršnji sin, biografija Borisa Pahorja, ki jo je skupaj s tržaškim pisateljem napisala Cristina Battocletti, italijanska novinarka, urednica in pisateljica. Prevedla sta jo Edvin Dervišević in Tadej Pahor, slovensko različico je s predgovorom pospremil Adrijan Pahor, pisateljev sin. Cristino Battocletti je pred mikrofon povabil Goran Tenze. Zakaj je naslov knjige Nikograšnji sin, kako se je začelo tesno sodelovanje in prijateljstvo, kakšen odnos ima Cristina Battocletti do fašizma in do Slovenstva - v sproščenem pogovoru o vsem tem in še marsičem drugem.


15.11.2023

Kumjana Novakova, filmska režiserka: "Kako ustvarjati umetnost v tako travmatiziranem prostoru, kot je Srebrenica, je bilo podobno vprašanju Ali obstaja poezija po Auschwitzu?"

Makedonska filmska režiserka Kumjana Novakova živi in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. Kumjana Novakova je raziskovalka, ena od pobudnic festivala Pravo ljudski v Sarajevu, ki ga tudi vodi, predvsem pa režiserka. Dokumentarni film Kumjane Novakove Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni, je poleti na Sarajevskem filmskem festivalu prejel nagrado za človekove pravice. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust. Foto: Sarajevski filmski festival


08.11.2023

Marijan Dović: Zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju?

Vse do 25. novembra si je v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati razstavo Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa drugega do prve svetovne vojne. Ob tem objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki besedilo Marijana Dovića, avtorja razstave, ki odgovarja na vprašanje, zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju. Razstava v NUKu je eno izmed zadnjih dogodkov v okviru triletnega projekta, ko so na ZRC SAZU pripravili več znanstvenih konferenc in objavili niz študij, med katerimi je najtehtnejša obsežna monografija dvajsetih avtorjev z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Problematiko pa so skušali približati tudi širšemu občinstvu. V sodelovanju z RTV Slovenija je nastal kratek dokumentarni film Slovenci in habsburška cenzura, ki je bil premierno prikazan novembra 2022, zdaj pa je na ogled razstava v NUKu. Ob razstavi je v sozaložništvu NUKa in ZRC SAZU izšel tudi izčrpen slovensko-angleški katalog, ki poljudno prikaže, kako pomembno je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Pisanje Marijana Dovića je zastavljeno širše. Slika - Adam von Bartsch, zasedanje cenzurne komisije Gottfrieda van Swietna v camera praefecti na Dunaju, po letu 1777. Vir - ZRC SAZU


02.11.2023

Arnold Stadler: "Usmiljenje. To je ključna beseda mojega pisateljevanja."

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.


25.10.2023

Iryna Slavinska, ukrajinska novinarka: "V Ukrajini ni kraja, ki bi bil popolnoma varen. Muzeji, gledališča in koncertne dvorane delujejo, vendar je vse zelo drugače kot nekoč."

Od napada Rusije na Ukrajino 24. februarja 2022 je Ukrajina vsak dan navzoča v poročilih po vsem svetu. O tem, kakšno je delo kulturnih novinarjev v nevarnem času vojne, kako v vojnih razmerah poteka kulturno življenje in kako Ukrajinici kljub strahu vendarle ohranjajo optimizem, smo se pogovarjali z izkušeno novinarko ukrajinskega nacionalnega radia - Radia kultura Iryno Slavinsko. Bere Lidija Hartman; ton in montaža Robert Markoč. Na fotografiji: Iryna Slavinska Avtorica fotografije: Nastya Telikova


21.10.2023

Juergen Boos: »Upam, da bo Jančar kmalu dobil Nobelovo nagrado«

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo


19.10.2023

Frankfurtski knjižni sejem - vedno več slovenskih knjig prevedenih v tuje jezike

Ob osamosvojitvi Slovenije skoraj ni bilo prevodov slovenske literature v tuje jezike, z izjemo južnoslovanskih jezikov. Po petnajstih letih je bilo letno prevedenih sedemdeset knjig, do danes pa je število naraslo na dvesto. V zadnjih petih letih je po številu prevodov nemščina celo prehitela južnoslovanske jezike. Kakšno je ozadje te presenetljive rasti? Kakšne spretnosti potrebuje založnik, da poveča prodajo avtorskih pravic v tujino? In ne nazadnje, kako pomembna je vloga Slovenije kot častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma pri tem? O tem se je za oddajo Razgledi in razmisleki v slovenskem paviljonu na sejmu v Frankfurtu Matej Juh pogovarjal s Senjo Požar, ki je od leta 2016 pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo, Petro Kavčič, ki opravlja enako delo za založbo Beletrina, s Petro Hardt, ki se je veliko let ukvarjala s tem področjem pri založbi Suhrkamp in Renato Zamida, nekdanjo direktorico JAK-a, ki je na sejmu povezovala pogovor z naslovom Uspešni primeri promocije slovenske književnosti v nemško govorečem okolju.


11.10.2023

Lale Gül, nizozemska pisateljica turškega rodu: "Ko bom objavila drugo knjigo, bom šla v drugo državo in potem videla, kaj se bo zgodilo z njo."

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ


04.10.2023

Le Tellier: "Anomalija je eksperimentalen roman, napisan v različnih slogih."

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.


03.10.2023

Otto Tolnai - tovarnar metafor

Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta. In prav tako se je razvijal tudi pogovor Vlada Motnikarja z njim; intervju se je sproti spreminjal v nazorno predstavitev literarnega postopka.


21.09.2023

Ilma Rakusa: "Pisanje poezije je delo, včasih težko."

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Ana Bohte, tonski mojster Vojko Kokot. Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg


13.09.2023

Eugenijus Ališanka, litovski pesnik in esejist: "Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo, bila bi samo neka dejstva."

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg


06.09.2023

Teona Strugar Mitevska, režiserka: "Ljubim restrikcije, omejitve, kar je absurdno, glede na to, da sem ženska z Balkana."

V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja. Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak. Avtor fotografije: Martin Kraft https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg


29.08.2023

Cees Nooteboom: "Pisanje je odložena smrt."

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.


23.08.2023

Ivan Mitrevski, avtor stripa Nevidna življenja: "Epidemija prekarnosti ni težava posameznika, temveč družbe - kot taka zahteva družbene rešitve."

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se pri svojem delu soočajo s kršenjem pravic. Ivan Mitrevski, ki je nekaj časa z Delavsko svetovalnico sodeloval kot prostovoljec, je v stripu Nevidna življenja zbral in ilustriral več ko sto zgodb, ki jih je slišal, in čeprav gre najpogosteje za tragične primere, mu je uspelo ohraniti precej humorno noto. Strip po besedah avtorja opozarja na epidemijo prekarnosti, ki pa ni težava posameznika, temveč družbe ter kot takšna zahteva družbene rešitve. Z Ivanom Mitrevskim se je pogovarjal Sašo Puljarević. Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja je izšel v samozaložbi.


16.08.2023

Mittelfest s temo Neizogibnega o naši usodi in skupni prihodnosti

Gledališče, glasba in ples so umetniške zvrsti, ki jih v svojem programu predstavlja mednarodni festival Mittelfest. Ta že več kot 30 let poteka v mestu Čedad v italijanski Furlaniji - Julijski krajini in spodbuja umetniški dialog med mnogimi državami, tudi s Slovenijo, saj naši umetniki že od samega začetka sodelujejo v programu festivala, povezal pa se je tudi z Evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta čez dve leti gostili obe Gorici. Letošnji Mittelfest je usmeril pozornost v preteklost in k prvemu umetniškemu vodji … toda z močnim zavedanjem sedanjosti. V oddaji Razgledi in razmisleki se je Aleksandra Saška Gruden o tem pogovarjala z umetniškim vodjem Mittelfesta Giacomom Pedinijem ter nekaterimi sodelujočimi ustvarjalci. Bereta Maja Moll in Renato Horvat, tehnična izvedba Maks Pust in Mirta Berlan. Na fotografiji: Čedad Ewgohl, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cividale_in_panoramic.jpg


12.08.2023

Refleksije štirih: Dubravka Ugrešić 4/4

Dubravka Ugrešić, izjemno načitana avtorica, izvrstna prozaistka ter pronicljiva opazovalka sveta in Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih zapustila, je umrla 17. marca letos. Ob podelitvi nagrade Vilenica leta 2016 je nastal pogovor, v katerem je razkrila, kdaj ji je bilo kot pisateljici najlepše in kdaj najtežje, razmišljala pa je tudi o jugonostalgiji, ženski emancipaciji, položaju književnic in književnikov ter še marsičem drugem. Vprašanja ji je zastavljal Marko Golja, brala je Lidija Grm, oddajo pa je posnel Vojko Kokot. Foto: Bobo


Stran 2 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov