Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Janis Varufakis: Trumpizem postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši

28.10.2021


Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo

Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.

Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?

Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.

Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.

Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.

V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.

Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.

Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.

Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.

Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.

Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.

V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.

O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.

Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.

Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.

Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.

Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.

Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.

A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.

Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.

Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?

To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.

No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!

Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.

Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.

A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.

Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.

Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.

Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?

Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.

Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.

Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.


Razgledi in razmisleki

680 epizod


Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.

Janis Varufakis: Trumpizem postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši

28.10.2021


Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo

Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.

Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?

Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.

Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.

Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.

V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.

Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.

Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.

Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.

Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.

Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.

V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.

O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.

Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.

Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.

Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.

Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.

Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.

A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.

Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.

Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?

To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.

No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!

Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.

Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.

A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.

Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.

Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.

Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?

Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.

Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.

Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.


10.03.2022

O Pieru Paolu Pasoliniju z Majdo Širca in Gašperjem Malejem

Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg


03.03.2022

Dejavnosti PEN-a za prekinitev vojne v Ukrajini

Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.


24.02.2022

Hieronim: Pisma

Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.


17.02.2022

Procida in fenomen italijanskih kulturnih prestolnic

V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec. Foto: Janko Petrovec


10.02.2022

Dževad Karahasan

Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado Vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk.


05.02.2022

Lawrence Davis: Plečnikova drugačna modernost

Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru. Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab. Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman. Foto: Samo Jančar


03.02.2022

Minister za kulturo Vasko Simoniti ob iztekajočem se drugem mandatu

Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo Vasko Simoniti. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču. Foto: BoBo


27.01.2022

Srca v igri

V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite.


20.01.2022

Plečnik kot vzor povezovanja naših svetov

Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.


13.01.2022

Telesce, celovečerni prvenec italijanske režiserke Laure Samani

Za Telesce, zgodbo o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka, je Laura Samani prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri nastanku filma sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani. Foto: https://www.kinodvor.org/film/telesce/


06.01.2022

Trubarjevi priznanji dr. Janezu Šumradi in dr. Miranu Košuti - pogovor z Marijanom Rupertom, članom žirije in skrbnikom rokopisne zbirke NUK

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je podelila Trubarjevi priznanji za leto 2021; prejela sta ju dr. Janez Šumrada, vrhunski raziskovalec pomembnega obdobja v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, to je časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, in dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, ki se v svojem znanstvenem opusu posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva. O nagrajencih in njunem delu pa tudi o pomembnem in neprecenljivem delu rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in članom žirije za Trubarjevo priznanje pogovarjala Staša Grahek.


30.01.2021

Ana Barič Moder, Nodierova nagrajenka

Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. »Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj smelih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.


23.12.2021

Arhitekt se mora odlično razumeti z naročnikom in mu ugoditi v največji možni meri

Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.


16.12.2021

Pavle Učakar, Schwentnerjev nagrajenec

"Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.


09.12.2021

Cankar gre na zahod - v angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame

Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/


02.12.2021

In memoriam akademik Boris Paternu

V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo poklonili akademiku dr. Borisu Paternuju, literarnemu zgodovinarju, ki je umrl pred dnevi. Boris Paternu se je rodil leta 1926 v Predgradu pri Črnomlju, po končanem študiju in doktoratu je bil več desetletij predavatelj in nato redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo znanstveno delovanje je bilo osredotočeno na prozo in poezijo devetnajstega in dvajsetega stoletja, vse do postmodernizma. Raziskoval je literarne sloge in obdobja ter evolucijo književnosti; težiščni del njegovih raziskav in razmišljanj pa je namenjenih Prešernu. Profesor Boris Paternu je napisal vrsto književnih pregledov, razprav, esejev in učbenikov ter med drugim sestavil antologijo slovenske poezije v nemščini. Za svoje ustvarjalno delo je dobil več priznanj, med drugim Kidričevo in Župančičevo nagrado ter naziv Ambasador znanosti Republike Slovenije. Z akademikom dr. Borisom Paternujem se je leta 2002 pogovarjal Štefan Kutoš.


25.11.2021

Margriet de Moor: "Ko knjiga izgine z moje mize, jo pustim, naj gre, kamor hoče."

Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia


18.11.2021

Benjamin Moser

Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.


11.11.2021

Janusz Kica: "Čehova ne bomo naredili modernega, če bomo igralcem v roke potisnili mobilne telefone."

V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču. Na fotografiji: Janusz Kica; avtor: Miloš Ojdanić


04.11.2021

Peter Zeitlinger, avstrijski snemalec in direktor fotografije

»Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.


Stran 7 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov