Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc.
Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1
679 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc.
Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1
V Firencah je do 20. januarja 2019 na ogled razstava slovite umetnice srbskega rodu Marine Abramović. To je zadnja v seriji razstav sodobne umetnosti, s katerimi so v Palači Strozzi razgibali razstavno ponudbo Firenc in jo uvrstili tudi na zemljevid destinacij ljubiteljev sodobne umetnosti. Naš rimski dopisnik je priložnost izkoristil za obširen pogovor z direktorjem firenške Palače Strozzi; v njem sta se dotaknila tudi posebnosti pri upravljanju kulturne ustanove v javno-zasebnem partnerstvu. Pogovor Janka Petrovca z umetnostnim zgodovinarjem Arturom Galansinom boste slišali v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. foto: https://blog.palazzostrozzi.org/perche-il-blog.html
V oddaji Razgledi in razmisleki bo odzvanjal letošnji Frankfurtski knjižni sejem. Za Radio Slovenija je ta najpomembnejši vsakoletni dogodek knjižnega trga spremljal Aleksander Čobec in pripravil oddajo, v kateri bodo nastopili profesor in urednik dr. Miha Kovač, pisatelj Goran Vojnović in Harald Neidhardt, direktor evropskega inštituta za eksponentne tehnologije in pozitivno prihodnost.
Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.
Karpo Godina je najbolj uveljavljen in največkrat nagrajen slovenski filmar. S svojim ustvarjanjem je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupaj z Želimirjem Žilnikom, Lordanom Zafranovićem, Dušanom Makavejevim in drugimi postal eden od ustvarjalcev novega jugoslovanskega oz. »črnega filma« - kot so njihovo ustvarjanje nenaklonjeno poimenovale tedanje oblasti. Zaradi njegovega radikalnega ustvarjanja, ki je bilo vselej uperjeno tudi proti vsem oblikam politične represije, so mu vse do osemdesetih prepovedali režirati filme, zato je v tem času deloval kot snemalec in direktor fotografije. Njegovi kratki filmi (kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Pogrešam Sonjo Henie) in celovečerci, kot sta Splav meduze in Rdeči boogie, so se vseeno za vedno zapisali v zgodovino. V teh dneh jih v obliki retrospektive prikazujejo tudi v slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti MoMA. S Karpom Godino se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. V oddajo je vključena skladba iz Godinovega filma Rdeči boogie: ljudsko Kaj ti je deklica v priredbi Janeza Gregorca in izvedbi Ditke Haberl. Oddajo je uredila Staša Grahek. Fotografija iz filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
Velibor Čolić – mož z naglasom Bosanski pisatelj, ki v francoščini s humorjem in z distance piše o begunstvu in vojni Pri založbi Goga je izšel prevod romana Sarajevski omnibus Veliborja Čolića, ki je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo. Avtor, ki že deset let piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Pri 28 letih se je pisatelj, novinar in glasbeni kritik, znašel v novi državi – nepismen. Ob prihodu je namreč poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pravi, da si lahko dovoli pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom. Z njim se je Nina Gostiša pogovarjala konec septembra, ko je bil gost pogovornega večera na Vodnikovi domačiji.
Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Že leta 2011 je v slovenščini izšel njen roman Pusti me pri miru. Gre za knjigo o medsebojnih odnosih. Alejandra Laurencich je pred nedavnim obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarec Alejandra Vida Hajnžka in Klemena Brvarja, ki so osredotoča prav na njeno življenjsko usodo argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor Andreja Rota s pisateljico.
Branje v najzgodnejšem obdobju je nadvse pomembno za človekov celostni razvoj. Dokazano je, da otrok, ki mu starši berejo, hitreje napreduje. Hkrati pa je to neprecenljiva dota, ki pokaže vse svoje razsežnosti, tako dobre, kot slabe, zares šele v odrasli dobi. V Nacionalnem mesecu spodbujanja skupnega branja je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil dr. Ljubico Marjanovič Umek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor razpira pogled na vzgojno-sociološke aspekte branja.
Letošnji nagrajenec Vilenice, nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow, je šestleten s starši iz komunistične Bolgarije prek tedanje Jugoslavije prebežal v zahodno Evropo. Iz Italije je družina odšla v Nemčijo, od tam so se preselili v Kenijo; Ilija Trojanow je živel še marsikje: v Franciji, Nemčiji, Južni Afriki, Indiji, zdaj živi na Dunaju. Napisal je vrsto leposlovnih in neleposlovnih knjig - večino v nemščini, prejel mnogo pomembnih nagrad - med njimi je zdaj tudi Vilenica. V slovenščino imamo prevedene tri knjige Ilije Trojanowa - romana Tajanje in Zbiralec svetov ter zbirko esejev Odvečni človek. Ilija Trojanow ni pisatelj, ki bi se zapiral v slonokoščeni stolp umetnosti. Je človek, ki nenehno spremlja dogajanje okrog sebe in po svetu, o njem premišljuje, ga komentira in postavlja neprijetna vprašanja. Z Ilijo Trojanowom se je nekaj dni pred podelitvijo nagrade Vilenica za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. Foto: Bobo
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je bil častni gost letošnjih Dnevov vina in poezije na Ptuju. Ob tej priložnosti je v slovenskem prevodu izšel izbor njegove poezije z naslovom Notranja skrivnost. V svojih pesmih, ki so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene, se loteva različnih tem: od poezije, zgodovine, človeške minljivosti, vse do trenutnih impresij vsakdanjega življenja. V pogovoru Krüger razmišlja o mestu poezije v današnji družbi in o noči kot posebnem času za pisanje in ustvarjanje; o svojem otroštvu takoj po drugi svetovni vojni, ki ga je s starimi starši preživel na podeželju, pa tudi o temni plati svojega očeta v nacionalsocialistični stranki. Spregovori pa tudi o vlogi intelektualca v dobi globalizacije in digitalizacije. Z njim se je ob letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju srečal Robert Kralj.
Ingmar Bergman, švedski režiser, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja tako kot malokdo. Njegovi filmi - med njimi Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Divje jagode, Persona, Sramota, Strast, Kriki in šepetanja, Čarobna piščal, Prizori iz zakonskega življenja, Kačje jajce, Jesenska sonata, Fanny in Alexander - so namenjeni predvsem ljubiteljem in poznavalcem filmske umetnosti. Odlikuje jih domišljena psihološka podoba likov, zavitih v pogosto mučno komornost, ki razgalja njihove travme. Pri tem je bil neusmiljen tudi do sebe. O filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana so bile napisane številne študije. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Tone Frelih prevedel in priredil prvo poglavje kritične biografije priznanega angleškega filmskega zgodovinarja in kritika Petra Cowieja.
V zadnjem času najbolj odmeven projekt slovenskega projektanta Marjana Pipenbaherja je viadukt Pelješac, ki bo hrvaški polotok povezal s celino. V Pipenbaherjevem projektivnem biroju pa so v zadnjih dveh desetletjih nastali že projekti kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada, v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Projektiranje in gradnja mostov je osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, med njihovimi deli pa najdemo tudi projektiranje stavb, kot je na primer stolpnica Emonika v Ljubljani, ki je trenutno še v idejni fazi. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se »z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo«. Vabimo vas k poslušanju! gradnja viadukta Črni kal vir foto: pipenbaher-consulting.com
Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave. Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo. Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva? Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide. Avtorica fotografije: Nada Žgank
V Muzeju moderne umetnosti v New Yorku je na ogled nedavno odprta razstava z naslovom K betonski utopiji – Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Na njej so predstavljena dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov in oblikovalcev, med njimi tudi dela Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Savina Severja, Marka Mušiča, Nika Kralja, Saše Mächtiga in drugih. Razstavo, ki so jo pripravljali kar tri leta, je skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico Anno Kats, zasnoval kurator za arhitekturo in oblikovanje v MoMI Martino Stierli. Vključuje več kot 400 risb, arhitekturnih modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Iz Slovenije je na razstavi predstavljenih več kot 100 del. Ana Rozman je v studio Razgledov in razmislekov povabila dr. Petra Krečiča, poznavalca zgodovine slovenske arhitekture. Razmislek je namenil pomembnosti razstave v New Yorku in o arhitekturi ter oblikovanju, ki sta nastala pred desetletji, vendar sta še vedno del naše sedanjosti.
Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov. foto: https://uffizi.visitflorence.com/2146-eike-schmidt-selected-as-new-director-of-uffizi-gallery/
Osrednji gost letošnjega Motovunskega filmskega festivala je bil švedski režiser Ruben Östlund. Podelili so mu nagrado maverick, namenjeno avtorjem, ki s svojo osebnostjo, svobodnim duhom in inovativnostjo širijo meje filmskega izraza. Filmi Rubena Östlunda so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je ob Motovunskem filmskem festivalu srečal Matej Juh. foto: Matej Juh
53. festival Borštnikovo srečanje poteka pod okriljem nedavno imenovanega umetniškega direktorja Aleša Novaka. Na novinarski konferenci festivala – potekala je v začetku julija – so izpostavili, da bo »letošnja edicija ponudila prenovljeno in dopolnjeno festivalsko podobo, utemeljeno na združevanju novih programskih in izvedbenih zamisli ter uveljavljenih pristopov iz prejšnjih let, na katerih je festival desetletja uspešno gradil svojo identiteto.« Na konferenci je bil prvič javno predstavljen tudi letošnji izbor tekmovalnih predstav – izbor podpisuje dramatičarka, teoretičarka in kritičarka Zala Dobovšek. Nekaj dni po novinarski konferenci smo lahko v medijih zasledili novico, da se je Aleš Novak odločil ustaljeno prakso dveletnega mandata zamenjati z enoletnim. Novica je bila nepričakovana, saj Novak ob nastopu mandata enoletnega selektorstva ni omenjal. Presenetila pa ni le širše strokovne javnosti, temveč tudi selektorico, ki je bila po novinarski konferenci neformalno obveščena, da se ji je selektorski mandat končal. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo komentar na menjavo selektorja. Zapisala ga je Saška Rakef.
53. festival Borštnikovo srečanje poteka pod okriljem nedavno imenovanega umetniškega direktorja Aleša Novaka. Na novinarski konferenci festivala – potekala je v začetku julija – so izpostavili, da bo »letošnja edicija ponudila prenovljeno in dopolnjeno festivalsko podobo, utemeljeno na združevanju novih programskih in izvedbenih zamisli ter uveljavljenih pristopov iz prejšnjih let, na katerih je festival desetletja uspešno gradil svojo identiteto.« Na konferenci je bil prvič javno predstavljen tudi letošnji izbor tekmovalnih predstav – izbor podpisuje dramatičarka, teoretičarka in kritičarka Zala Dobovšek. Nekaj dni po novinarski konferenci smo lahko v medijih zasledili novico, da se je Aleš Novak odločil ustaljeno prakso dveletnega mandata zamenjati z enoletnim. Novica je bila nepričakovana, saj Novak ob nastopu mandata enoletnega selektorstva ni omenjal. Presenetila pa ni le širše strokovne javnosti, temveč tudi selektorico, ki je bila po novinarski konferenci neformalno obveščena, da se ji je selektorski mandat končal. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo komentar na menjavo selektorja. Zapisala ga je Saška Rakef.
V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s Harisom Pašovićem, novim umetniškim direktorjem mednarodnega festivala Mittelfest, ki se je odvijal v Čedadu. Priznani filmski in gledališki režiser iz Sarajeva si je za izhodišče festivala zamislil temo Milenjci in tako koncept usmeril k mladim ljudem novega tisočletja. Kako si zamišlja festival v prihodnjih letih, zakaj je izbral prav to temo in kaj prinaša, je povedal v pogovoru in se dotaknil še marsikaterega drugega aktualnega vprašanja.
Prisluhnili bomo predavanju dr. Aleša Gabriča z naslovom RAZVOJ KULTURNEGA POLICENTRIZMA V SLOVENIJI. Posneto je bilo kot del okrogle mize Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v okviru Tedna slovenske drame v Kranju marca letos. Dr. Aleš Gabrič je zgodovinar, ki se je ukvarjal prav z nastankom kulturne infrastrukture v Sloveniji. Svoje predavanje je omejil na čas po drugi svetovni vojni do leta 1958, ko je bila vzpostavljena tako rekoč vsa kulturna infrastruktura, kakršna je še danes. V pregled je vključil vrsto pogojev, ki so botrovali takemu razvoju, političnim in drugim vplivom, zanimivim za širšo kulturno javnost.
Po prvi svetovni vojni so si prizadevali za profesionalizacijo igralstva in drugih gledaliških poklicev, pa tudi za podržavljenje gledališč in tako za trajno državno podporo, danes pa se v Združenju dramskih umetnikov Slovenije bojujejo za ohranitev poklicnih in etičnih standardov vseh poklicev v gledališču. Ob 100. obletnici začetkov te na Slovenskem unikatne stanovske organizacije so tako letos podelili tudi priznanje zlati glas za sinhronizacije risank in prve štipendije Sklada Jerneja Šugmana. S predsednico Združenja, igralko in dramatičarko Sašo Pavček, se je pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji Lojze Drenovec, ki je vodil slovensko sekcijo Združenja srbskih, hrvaških in slovenskih igralcev. Sodi v rod slovenskih igralcev, ki so zidali osnovo sodobni slovenski gledališki umetnosti.
Neveljaven email naslov