Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar.
Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
680 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar.
Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
Desetega oktobra je minilo sto let od rojstva velikega jazzovskega glasbenika 20. stoletja Theloniousa Monka. Slišali boste odlomek iz knjige angleškega pisatelja in publicista Geoffa Dyerja, ki ga v slovenščini že poznamo po duhoviti knjigi Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi. Leta 1991 je objavil knjigo z naslovom But Beautiful / Lepo pa - Knjiga o jazzu. But Beautiful je bila najprej čudovita balada Jimmyja Van Heusena na besedilo Johnnyja Burka, ki je kmalu po nastanku leta 1947 postala jazzovski standard. Knjigo Geoffa Dyerja sestavljajo apokrifne biografije devetih legendarnih jazzovskih skladateljev in instrumentalistov 20. stoletja, med njimi tudi Theloniousa Monka. Besedilo je prevedla Tina Mahkota. foto: Thelonious Monk, Minton's Playhouse, New York, N.Y., ca. sept. 1947 / William P. Gottlieb https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Thelonious_Monk,_Minton%27s_Playhouse,_New_York,_N.Y.,_ca._Sept._1947_(William_P._Gottlieb_06271).jpg
Z nogami hodečih skozi mesta, hodečih po ulicah, bobnečih po cestah, po avenijah, po trgih ... se je pisal velik del zgodovine. V Buenos Airesu so med leti 1977 in 1983 v smeri proti urinim kazalcem hodile matere, katerih otroci so v času diktature izginili neznano kam. V začetku 20. stoletja so nastajala planinska društva kot protest proti prepričanju, da krajino lahko zasedajo le moški, le aristokrati, torej tisti, ki imajo denar, moč, ugled. Skupinska, kolektivna hoja je kot upor in osvajanje prostora odraz politične akcije. Kaj pa individualna hoja? Pomembno je hoditi do volišča, zapiše Irena Pivka, umetnica in soavtorica lokacijskega večmedijskega performansa Hodi.ti. Z njo smo se o hoji kot orodju sprememb pogovarjali tudi v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki.
Vladimir Pištalo se je rodil v Sarajevu, odraščal v Mostarju, Kraljevu in Beogradu. Leta 1993 je emigriral v ZDA, danes tam predava, razpet med ZDA in Beogradom. Sodi med najpomembnejše in najbolj prevajane srbske pripovednike. Je avtor številnih knjig, med drugim v slovenščino prevedene literarizirane biografije o Aleksandru Makedonskem Aleksandrida in nagrajenega romana Tesla, portret med maskami. Z Vladimirjem Pištalom se je pogovarjal Rok Bozovičar. foto: Vladimir Pištalo: Foto © Nebojša Babić https://vilenica.si/vilenica-2017/tuji-gostje-na-vilenici-2017/
Letošnji nagrajenec Vilenice Jurij Andruhovič, je pisatelj, ki je bistveno prispeval k odmiku ukrajinske književnosti od pričakovanih tém iz obdobja Sovjetske zveze, hkrati pa svojo domovino vidi kot vmesno območje med Vzhodom in Zahodom in jo kulturno-civilizacijsko in tudi politično nedvoumno umešča v svet Srednje Evrope. Angažiran je bil tudi v času družbenih gibanj za demokratizacijo države, poleg tega pa je dobitnik številnih mednarodnih nagrad – Herderjeve, Remarquove, Goethejeve medalj in drugih. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Vlado Motnikar.
Čilskega pisatelja Raúla Zurita, ki je bil letošnji gost na Dnevih poezije in vina, sta zaznamovala vojaški udar in diktatura v Čilu. Leta 1973 je šest tednov preživel v zaporu. Nikoli ni odšel v izgnanstvo, ampak se je na različne načine bojeval proti avtoritarnemu sistemu. Tudi pisati je začel zato, ker so ga prisilile življenjske okoliščine. O svojem življenju, stališčih in ustvarjanju se je pogovarjal z Andrejem Rotom. Foto: Matej Pušnik; www.stihoteka.com
Prihodnji teden bo v Portorožu ob odprtju 20. festivala slovenskega filma Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske umetnosti prejel Franci Zajc. Franci Zajc se je v filmski svet podal leta 1967 na takratni TV Ljubljana, kjer je bil direktor projektov in producent. Eden prvih izzivov je bila nadaljevanka Dekameron, ki še danes – po skoraj pol stoletja – velja za enega najodličnejših televizijskih projektov. Režiral jo je češki režiser Vaclav Hudeček. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje z mojstrom Matjažem Klopčičem pri Cvetju v jeseni (posnela sta tako nadaljevanko kot celovečerec); z režiserjem sta pozneje še poglobila sodelovanje in ga leta 2005 sklenila z zgodovinsko dramo Ljubljana je ljubljena. Zajc je v 80. letih prejšnjega stoletja prevzel delo glavnega producenta Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, potem pa se leta 1987 odločil za samostojno pot. Ustanovil je produkcijsko hišo Arsmedia, kjer je dobilo priložnost kar nekaj mladih avtorjev – med njimi Miran Zupanič, Sašo Podgoršek, Marko Naberšnik in Goran Vojnović. Z njimi je ustvaril več filmskih uspešnic in pa tudi filmov klasične vrednosti. S Francijem Zajcem se je pogovarjal Urban Tarman. Foto: Žiga Culiberg.
Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo tokrat hrvaški pisatelj in literarni zgodovinar akademik Pavao Pavličić, rojen leta 1946 v Vukovarju. Je avtor petdesetih proznih knjig in desetine filmskih scenarijev, v slovenščino pa so prevedeni romana Večerni akt in Lepopis ter poetična proza Donava. Z njim se bo pogovarjal Vlado Motnikar.
Oddajo namenjamo Muzeju na prostem Rogatec. Gre za največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Obsotelska kotlina, kje leži Rogatec, in ki jo z vseh strani obdaja gozd, se razvija in tako srednjeveški trg zadnja leta postaja vse bolj priljubljen kraj za turiste, ki se nastanjajo v znameniti Rogaški Slatini. Slabih deset kilometrov oddaljen Rogatec z obnovljenim dvorcem Strmol, z ruševinami gradu in največjim muzejem na prostem v državi ponuja doživetje starih časov in preprostega kmečkega prebivalstva, ki se je ob zemlji preživljalo tudi s kamnoseštvom. O Rogatcu in muzeju se je Simona Kopinšek pogovarjala z Ireno Roškar, ki vodi ta muzej. foto: https://www.rogatec.si/muzej-na-prostem-rogatec/
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali leta 1934 objavljeno besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Vilka Novaka (1909-2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Besedilo z naslovom Kulturni stiki do osvobojenja bo prebral Ivan Lotrič. Na fotografiji: zborovanje v Beltincih 1919
Nedavno je umrl ameriški dramatik, igralec ter televizijski in filmski režiser Sam Shepard. Rodil se je leta 1943 in v petih desetletjih ustvaril nadvse raznolik in osupljiv umetniški opus. Ta obsega štiri knjige proze in poezije v prozi, dvainpetdeset dram - šest je bilo uprizorjenih tudi na Slovenskem: Summertime, Nevidna roka, Pokopani otrok, Pravi Zahod, Misel lažnivka in Lunine mene, skoraj petdeset filmskih vlog in več kot ducat filmskih scenarijev. Po slednjih - denimo Pariz, Teksas, Nora ljubezen, Ne hodi mi trkat - je Shepard verjetno tudi najbolj znan, še bolj pa po filmskih vlogah: leta 1983 je bil za vlogo Chucka Yeagra v filmu Pravi fantje nominiran za oskarja – čeprav se skoraj brez izjeme zdi, da niti v najbolj mainstreamovskih produkcijah ne nastopa kot interpret tujih vlog, temveč že v osnovi kot ikona, kot celostna umetnina Sam Shepard - obstranec, upornik, farmar, umetnik, gospodar lastne usode in rušitelj mitov. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo Luka Gibbonsa o njegovi dramatiki, naslovljeno »Zgrajeno v senci: Sam Shepard in ameriški zahod«. Luke Gibbons je profesor literarnih in kulturnih študij na Irski državni univerzi v Maynoothu; esej je prevedla Tina Mahkota. Na fotografiji sta Ivo Ban in Boris Cavazza v predstavi Lunine mene Sama Sheparda; Drama SNG Ljubljana, 2010. Foto: Peter Uhan
Viktor Jerofejev je eno najizrazitejših imen ruske sodobne književnosti. Za avtorja Življenja z idiotom (1980), Ruske lepotice (1990), Enciklopedije ruske duše (1999), Dobrega Stalina (2004) in pravkar v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Telo (2015), če omenimo le nekaj njegovih del, je značilna večna disidentska drža. Čeprav sin visokega sovjetskega diplomata, je zgodaj razvil kritičen odnos do sovjetskih, nato tudi do ruskih oblasti. Leta 1979 so mladega Jerofejeva zaradi organizacije izida disidentskega almanaha Metropola izključili iz Združenja sovjetskih pisateljev, bleščeča diplomatska kariera njegovega očeta pa se je zaradi tega končala. Jerofejev se v svojih delih dotika bolečih tem ruske identitete in stereotipov ruskega vsakdana. Ostrina njegovega peresa in grenko spoznanje o izginjanju vrednot sta mu nakopala številne nasprotnike tudi v sodobni Rusiji. Še zmeraj ga je mogoče slišati na radiu Eho Moskve in brati na nekaterih spletnih portalih, odmevno oddajo Apokrif na državni Televiziji Kultura pa so leta 2011 ukinili. Čeprav zelo bran v Rusiji, je v tujini deležen bolj naklonjenih ovacij. Tesno je povezan predvsem s Francijo, kjer je preživel del otroštva, leta 2013 pa so mu podelili tudi najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red Legije časti. Z Viktorjem Jerofejevom se je spomladi ob festivalu Fabula pogovarjal Andrej Stopar.
Pogovor z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je bil eden od gostov letošnjega festivala Fabula. Atxaga velja za enega naboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in čisto na novo Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla. Na fotografiji: Bernardo Atxaga http://www.festival-fabula.org/2017/avtorji-in-knjige/39-avtorji-in-knjige/194-bernardo-atxaga
V Razgledih in razmislekih bomo slišali pogovor Vlada Motnikarja z Igorjem Marojevićem, srbskim pisateljem, dramatikom, kolumnistom in prevajalcem, gostom festivala Fabula 2017. Igorja Marojevića poznamo v slovenščini po zbirki kratke proze Mediterani in nedavno prevedenem romanu Mamina roka. V svojih delih se Marojević kaže kot prodoren opazovalec ljudi okoli sebe, izpovedovalec lastnega doživljanja in pripovedovalec zgodb. Za svoja dela je prejel že več nagrad za leposlovna besedila ter nagrado Desimir Tošić za eseje.
Na zadnjem festivalu Literature sveta, Fabula, je pred ljubljanskim občinstvom kot prvi, otvoritveni, gost nastopil leta 1972 rojeni francoski pisatelj Mathias Enard, dobitnik prestižne Goncourtove nagrade za roman Kompas, ki je nedavno izšel v slovenščini hkrati s festivalsko izdajo romana Alkohol in nostalgija. Sicer imamo v slovenščini še Enardov roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Mathias Enard govori več jezikov, je erudit, študiral je perzijščino in arabščino, je dober poznavalec Bližnjega vzhoda in velik popotnik. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je z Mathiasom Enardom pogovarjala Tadeja Krečič, v oddaji pa bomo slišali tudi branje avtorja iz knjige Alkohol in nostalgija.
Jože Plečnik je edini slovenski arhitekt, čigar delo je vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Gre za praški grad – Hradčane, ki so ga po prvi svetovni vojni obnavljali po Plečnikovih načrtih. Plečnikova arhitektura je razpršena med Slovenijo, Avstrijo, Češko, Hrvaško in Srbijo; tudi zato ga lahko označimo za arhitekta z mednarodno veljavo, zagotovo vrednega posebne pozornosti. Leto 2017 je Plečnikovo leto - mineva namreč 145 let od njegovega rojstva in 60 let od smrti. Peter Kuhar je v zapisu, ki je sicer nastal za češki radio, zbral stališča plečnikoslovcev iz Češke in Slovenije in Plečnika predstavil skozi poglede strokovnjakov, kot so Tomáš Valena s Tehnične univerze v Münchnu, Damjan Prelovšek in Andrej Hrausky iz Ljubljane, iz Prage pa Zdenko Lukeš in Martin C. Putna. foto: Samo Jančar
V Londonu so nedavno podelili nagrado Booker International, ki je namenjena prevodnim delom, objavljenim v Veliki Britaniji. Za roman z naslovom Pride konj v bar so nagradili izraelskega pisatelja Davida Grossmana in njegovo prevajalko Jessico Cohen. David Grossman se je rodil leta 1954, doslej je napisal vrsto romanov in nefikcijskih del. V slovenščini imamo njegova romana Levji med: (mit o Samsonu) in Glej geslo: ljubezen; oba je prevedel Klemen Jelinčič Boeta. Grossman je pred leti obiskal Ljubljano; takrat se je z njim pogovarjal Marko Golja. foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Četrtega junija je umrl španski pisatelj Juan Goytisolo. Rodil se je leta 1931, prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti.Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014 pripravil Andrej Rot. foto: Juan Goytisolo http://www.festival-fabula.org/2014/
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Lavrinovo diplomo za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Priznanje se imenuje po Janku Lavrinu, uglednem slovenskem prevajalcu, literarnem zgodovinarju, esejistu, pisatelju in profesorju. Prejšnji teden so Lavrinovo diplomo podelili dr. Ljudmilu Dimitrovu za njegov prispevek k bogatenju stikov med slovensko in bolgarsko literaturo in kulturo. Ljudmil Dimitrov je radoveden raziskovalec in odličen poznavalec literature. Napisal je vrsto tehtnih razprav - posebno pozornost si zasluži monografija o bolgarski pesnici Bagrjani in njenih stikih s Slovenijo, ki sta jo napisala z ženo Ljudmilo in jo objavila tudi v bolgarščini. foto: Največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana (1893-1991) je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja tesno povezana s Slovenijo. Na fotografiji je Bagrjana leta 1937 na gradu Strmol. Fotografija je last Rada Hribarja.
O tem, kako in v kolikšni meri so razvoj in spremembe arheoloških metod analize najdenega v zadnjih desetletjih spremenili strokovno poljudno razumevanje preteklosti prostora sedanje države v pogovoru Gorana Tenzeta z arheologinjo Mestnega muzeja Ljubljana dr.Bernardo Županek in dr.Boštjanom Laharnarjem, arheologom iz Narodnega muzeja Slovenije. Foto: rimski nagrobnik http://www.mgml.si/mestni-muzej-ljubljana/arheoloski-park-emona/o-emoni/
Danes se v Pulju začenja tridnevni dogodek, ki ga pod naslovom Publishing Acts organizira Društvo arhitektov Istre. Gre za tako imenovani a-festival, v pomenu: anti-festival, aktivistični festival, arhitekturni festival, katerega osrednja tema so pozicije angažiranih umetnikov in aktivistov in njihovo iskanje kolektivne akcije, usmerjene k družbenim spremembam. A-festival je del dogodkov znotraj platforme Future Architecture. Platforma je eden od osmih največjih evropskih kulturnih projektov, namenjena pa je predstavljanju in približevanju novih, svežih in vizionarskih idej o prihodnosti mest in arhitekture širši javnosti. Nosilec projekta je Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Prav tam so se dejavnosti Future Architecture letos začele, in sicer februarja, ko je potekalo tridnevno strokovno srečanje, pod naslovom Matchmaking conference. Nekaj svežih pogledov na arhitekturo kot so-snovanje človekovega življenjskega okolja, smo zvočno zabeležili in jih bomo predstavili v oddaji Razgledi in razmisleki. Pogovarjali smo se s Saimirjem Kristom, arhitektom in predavateljem iz Tirane, z Biko Rebek, slovensko arhitektko mlajše generacije, ki deluje med Dunajem in New Yorkom ter z Milošem Koscem, prav tako živečim in delujočim med Ljubljano in Londonom. Vabimo vas k poslušanju! Matchmaking conference, drugi dan, foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov