Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Slovenija je dežela, ki nima prav veliko naravnih bogastev, gozd pa je med njimi brez dvoma najpomembnejši!"
Dr. Robert Brus se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po maturi je študiral gozdarstvo na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani in študij končal decembra 1990, za diplomsko delo z naslovom Bogastvo balkanske dendroflore je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Leta 1999 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Genetska variabilnost bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.
Zdaj je redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Bil je mentor pri več kot 50 diplomskih nalogah, štiri leta zapored je prejel priznanje za najboljšega pedagoškega delavca na oddelku. Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini in je član več domačih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj ter uredniških odborov znanstvenih revij. Od leta 2018 je glavni in odgovorni urednik revije Acta Silvae et Ligni, vodilne domače znanstvene revije s področja gozdarstva in lesarstva.V zadnjih letih je bil predstojnik katedre in prodekan Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Raziskovalna področja, s katerimi se ukvarja, so v zadnjih letih predvsem dendrologija, biogeografija lesnatih rastlin, genetska in morfološka variabilnost drevesnih vrst ter ohranjanje njihove genetske variabilnosti. Zanima ga tudi uporaba dreves v urbanem okolju, arhitekturi in umetnosti. Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih.
Ob zgornji sliki: Terensko vzročenje na Stolu s prof. Janetom Acevskim in prof. Jasminko Rizovsko Atanasovsko.
O zgornji sliki: Nabiranje vzorcev za genetsko analizo na Vršiču.
Ob zgornji sliki: Terenski pouk s študenti pri Cvelbarjevem hrastu v Malencah, drugem najdebelejšem hrast v Sloveniji.
Ob zgornji sliki: V Beloveškem gozdu na Poljskem, največjem pragozdnem rezervatu v Evropi.
Ob zgornji sliki: Med obiskom Narodnega parka v bližini Sydneya v Avstraliji, kjer so leta 1994 odkrili zadnje ostanke prazgodovinske drevesne vrste volemije (Wollemia nobillis).
Ob zgornji sliki: Vodeni ogled mestne drevnine v Ljubljani v okviru prireditev Zelena prestolnica Evrope v letu 2016.
Bibliografija Roberta Brusa obsega več kot 500 del, med njimi je 45 izvirnih znanstvenih člankov, več poglavij v znanstvenih monografijah in nad 150 člankov v slovenskih strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah. Je avtor znanstvene monografije Drevesa in grmi Jadrana (2012, Modrijan) in strokovnih knjig Naše drevesne vrste (1999, Slovenska matica), Sprehod po gozdu (2002, DZS), Drevesne vrste na Slovenskem (2004, Mladinska knjiga in 2012, samozaložba), Dendrologija za gozdarje (2005, učbenik) in Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008, Tehniška založba). Dendrofloro vsega sveta sistematično fotografira že skoraj tri desetletja in vse knjige in članke opremlja s svojimi fotografijami.
Ob gornji sliki: Robert Brus je izdal knjigo Drevesne vrste na Slovenskem tudi v samozaložbi.
Knjiga Drevesa in grmi Jadrana je nagovorila mnoge, tako je Miha Naglič v Gorenjskem glasu, 13. avgusta 2012, v članku- Drevesa in grmi Jadrana med drugim zapisal:
"Ko listaš po tej drevesni in grmovni bibliji, se ti obudi tudi marsikateri spomin. Na borov gozd, denimo, v katerem je malo pod Umagom stal kamp Zlatorog, naselje zidanih počitniških hišic, katerih večji del je vzela v najem tovarna Alpina in kamor smo po letu 1960 odpotovali vsako poletje za en teden. Po spominu in po knjigi sodeč, je bil tisto spet druge vrste bor, brucijski (Pinus brutia). Tisti znameniti drevored ob cesti v Strunjanu, skozi katerega smo se tja in nazaj vozili, pa sestavljajo pinije (Pinus pinea), bori z visokimi krošnjami, ki po obliki spominjajo na odprti dežnik in ni čudno, da jim Nemci pravijo kar dežnikasti bor (Schirmkiefer). Od preštevilnih cipres (Cupressus sempervirens) omenim le tisto, ki sem jo videl v vrtu frančiškanskega samostana v mestu Hvar; ta je gotovo rasla že takrat, ko se je po tem vrtu sprehajal dr. Anton Korošec, potem ko se je leta 1933 zameril kralju Aleksandru in ga je ta poslal v izgnanstvo, najprej v Vrnjačko Banjo, potem pa na Hvar. (Medklic: v takšno izgnanstvo za poldrugo leto se podam prostovoljno, če bi se le našel kdo, ki bi me izgnal in izgnanstvo tudi financiral!)"
Dr. Robert Brus ne piše samo strokovnih knjig s področij, ki jih znanstveno, raziskovalno in pedagoško pokriva, ampak se je lotil tudi urejanja spominov njegovega deda Matije Petkovška, ki je bil avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni in je popisoval dogajanje na bojiščih od Galicije do Dolomitov.
V uvodu knjige Doživljaji iz svetovne vojne, Matija Petkovšek, je Robert Brus zapisal:
"Vsaka družina ima svoje zgodbe. O njih se govori na družinskih srečanjih, o njih dedki pripovedujejo vnukom in kljub temu, da se kdaj za nekaj časa izgubijo, se vedno znova vrnejo. Generacije dolgo lahko ostanejo v spominu in nazadnje nihče ne ve več natančno, kaj se je zares zgodilo in kaj je v teh letih dodala domišljija. Ena takšnih zgodb v naši družini je bil od nekdaj dnevnik, ki naj bi ga moj stari oče Matija kot avstro-ogrski vojak v 1. svetovni vojni pisal v daljnih Krpatih."
Robert Brus ni samo uredil spominov ampak se je odpravil tudi na pot, ki jo je v I. svetovni vojni kot vojak opravil njegov ded.
Ob zgornji sliki: Robert Brus pred palačo Sroczynskich v Jaslu na današnjem Poljskem, pri kateri je bil njegov ded Mitja Petkovšek ranjen v I. svetovni vojni.
Ob zgornji sliki: Družinski obisk Generala Shermana, mamutovca v Narodnem parku Sequoia, ki je največje drevo na svetu.
Ob zgornji sliki: Dolgoživi bori (Pinus longaeva) v gorovju White Mountains na meji med Kalifornijo in Nevado lahko doživijo več kot 5000 let in so najstarejša drevesa na Zemlji.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.
Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.
Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.
Dejan Srhoj je plesalec, koreograf in plesni pedagog. Rodil se je leta 1978. Študiral je klasični balet in v letih od 1998 do 2001 delal kot baletni solist v ljubljanski Operi in Baletu. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa. Od leta 2021 je predsednik Društva za sodobni ples Slovenije, deluje pa tudi v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy. V oddaji Razkošje v glavi se z Dejanom Srhojem pogovarja Miha Žorž.
Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in religijskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore. foto: osebni arhiv CIrila Klajnščka, fotografija po njegovih besedah reprezentira dvojino, ki jo vsi nosimo v sebi – žival in človeka, naturo in kulturo, telo in dušo oziroma duha
Peter Rezman je začel objavljati poezijo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove prvi pesmi so nastajale 300 metrov pod zemljo, takrat, ko še ni dobro vedel, da se je s tem začela njegova pot v svet pisateljevanja. Pravi, da ne razume, zakaj mora danes imeti knjiga za sabo zgodbo, da se prodaja – saj dobra knjiga s svojo zgodbo vedno stoji sama zase. Na njegovi nočni omarici so letošnji nominiranci za kresnika, a jih prebira počasi, saj poudarja, da si moramo vzeti čas za poglobljeno branje. Pa seveda ne katerokoli branje. O tem, kakšni časi so za pisanje danes, zakaj je službo v rudniku obesil na klin, pa tudi o tem, kaj bo še nastalo izpod njegovega peresa, se je s Petrom Rezmanom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Koroška zemlja zna biti trda in neizprosna, a z veliko potrpljenja, truda in včasih tudi odrekanja lahko obrodi bogate sadove. Tako je tudi z njenimi prebivalci – vajeni so trdega dela, ne zanašajo se na nikogar in na svojo pokrajino gledajo z ljubeznijo in nostalgijo, če jo morajo zapustiti. O tem pojejo tudi njihove pesmi, ki imajo v narečju poseben zven in pomen. Prepeva in piše jih tudi Ivan Penec - Vanč, ki je po izobrazbi odvetnik, po srcu pa ljudski godec in pisatelj, ki je nekega dne prodal vse in se skupaj z družino preselil na propadajočo kmetijo daleč stran od Prevalj, kjer so živeli prej. Tam ga je našel tudi Jure K. Čokl.
Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, je Magdi Tušar povedala …
Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.
Upokojeni častnik Slovenske vojske, vetran vojne za Slovenijo ter glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo Dominik Grmek je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
Tokrat smo v oddaji Razkošje v glavi spoznali vodjo Krajinskega parka Lahinja Gregorja Šmalclja. Po izobrazbi je teolog, po duši pa širok človek, ki razume ljudi, ki bi Belo krajino varovali pred masivnim turizmom in težko industrijo, kot tudi tiste, ki bi jo z boljšimi prometnimi povezavami radi naredili gospodarsko bolj konkurenčno in perspektivno. Zaposlen je v Razvojno informacijskem centru Bela krajina, sicer pa je velik poznavalec Bele krajine in njene kulturne dediščine, ljubitelj folklore, pevec v lokalni rock zasedbi in, kot pravi sam, zapečkar. V Krajinskem parku Lahinja se je z njim pogovarjala Špela Šebenik.
Tanja Lesničar Pučko, dolgoletna kolumnistka časopisa Dnevnik, kulturna kritičarka, prevajalka, novinarka, neizprosna opazovalka družbe, je študirala francoski jezik in primerjalno književnost. Javnosti je znana po svojem kritičnem pisanju o političnih elitah ter družbenih anomalijah. Je kolumnistka, ki jo odlikuje ne le svojevrsten slog pisanja, temveč zvrhana mera osebnega poguma, odgovornosti ter družbene angažiranosti. Tanjo Lesničar Pučko je v oddajo Razkošje v glavi povabila voditeljica Tita Mayer.
Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.
Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič
Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.
Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.
Naj postavimo zelo retorično vprašanje: kakšna je življenjska pot človeka, ki ga je potapljanje zasvojilo že v zgodnji mladosti? Odgovor je le, tak človek svoje življenje dobesedno zlije s potapljanjem, ali v morju ali v sladkih vodah. Taka je tudi pot Mateja Mihailovskega, vrhunskega jamskega potapljača iz Ljubljane, ki mu potapljanje ni samo prostočasna zabava, ampak je tudi njegov poklic. Z jamarstvom in potapljanjem se je začel ukvarjati pri 14 letih v osnovni šoli, najprej je bil jamar in potem jamski potapljač. Po končani šoli pa je svojo pot nadaljeval kot potapljač in to počne še danes. Matej Mihailovski je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov