Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin
Dr. David Petelin je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, zgodovine higienizacije in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem.
Vas Krvava peč,
foto: Jure Knafeljc
Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.
Skalovje- kravava peč, je dalo ime vasi
foto: Jure Knafeljc
Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji, internaciji na Rabu in požigu domače hiše v roški ofenzivi, preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz Klade nad Želimljami, kjer so ostanki halštatskih grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki refugijev, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice Ajdovščine, vasi Malega Polja, zaselka pri Colu na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V Vipavi se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (Velika Plana, Šumadija). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s IV. Jugoslovansko ljudsko armado osvobajat Slovenijo in tu ostal kot častnik JLA. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko nataliteto. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, socializma in postsocializma ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. Sprezzatura – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.
V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.
Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu finančne krize 2008 in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.
Je član Slovenskega panevropskega gibanja, Zgodovinskega društva Ljubljana in društva Mensa Slovenija. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v Muzeju športa.
Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala Ljubljana, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.
Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Res Novae, Dileme, Šolska kronika) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec glasila Ljubljana.
Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili spletno stran Zgodovina na dlani, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.
Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.
Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani Škofijski klasični gimnaziji leta 2003 je v naslednjih letih študiral na Univerzi v Ljubljani, Novi univerzi in Policijski akademiji. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na Evropski pravni fakulteti končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri prof. dr. Tomažu Času, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.
Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.
Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači antika. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem kalokagatije (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in evdajmonije.
Tudi šport ga navdušuje.
To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin
Dr. David Petelin je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, zgodovine higienizacije in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem.
Vas Krvava peč,
foto: Jure Knafeljc
Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.
Skalovje- kravava peč, je dalo ime vasi
foto: Jure Knafeljc
Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji, internaciji na Rabu in požigu domače hiše v roški ofenzivi, preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz Klade nad Želimljami, kjer so ostanki halštatskih grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki refugijev, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice Ajdovščine, vasi Malega Polja, zaselka pri Colu na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V Vipavi se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (Velika Plana, Šumadija). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s IV. Jugoslovansko ljudsko armado osvobajat Slovenijo in tu ostal kot častnik JLA. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko nataliteto. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, socializma in postsocializma ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. Sprezzatura – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.
V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.
Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu finančne krize 2008 in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.
Je član Slovenskega panevropskega gibanja, Zgodovinskega društva Ljubljana in društva Mensa Slovenija. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v Muzeju športa.
Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala Ljubljana, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.
Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Res Novae, Dileme, Šolska kronika) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec glasila Ljubljana.
Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili spletno stran Zgodovina na dlani, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.
Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.
Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani Škofijski klasični gimnaziji leta 2003 je v naslednjih letih študiral na Univerzi v Ljubljani, Novi univerzi in Policijski akademiji. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na Evropski pravni fakulteti končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri prof. dr. Tomažu Času, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.
Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.
Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači antika. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem kalokagatije (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in evdajmonije.
Tudi šport ga navdušuje.
To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov