Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.
Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.
Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.
Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala.
Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.
A še veste, kako je biti navzoč? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.
»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.
Nekateri ljudje so v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev sinonim za dejavnost, ki jo predstavljajo in s katero živijo. Viki Grošelj pomeni za nas plezanje, Himalajo, alpinizem in odprave. Kaj pa plezanje, alpinizem, Himalaja in odprave pomenijo njemu? Kako se spoprijema z izzivi, ki mu jih njemu tako ljube gore vedno postavljajo na pot? Bo sploh kdaj nehal biti alpinist? Viki Grošelj, kakršnega morda še ne poznate. Z njim se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal pri razvoju ekip in skrbel za psihično pripravljenost pripadnikov v dvajsetem motoriziranem bataljonu, pozneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig; poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo ..., monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje, ravnokar pa je izdal delo z naslovom Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je končal šolo za častnike vojnih enot, pozneje je magistriral na področju upravljanja kadrov. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, pa so verjetno še večji vtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je delal v vseh teh letih ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.
»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.
Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.
Neveljaven email naslov