Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike
Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.
Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.
Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.
Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:
"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."
In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.
Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.
Miloš Toni piše:
"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."
"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."
"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."
Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:
"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."
V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.
Miloš Toni je zapisal:
"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."
Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.
Miloš Toni:
"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "
Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.
Miloš Toni:
"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."
Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:
"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.
"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."
"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."
"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."
"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."
"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."
"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."
"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."
Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.
Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:
"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike
Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.
Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.
Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.
Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:
"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."
In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.
Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.
Miloš Toni piše:
"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."
"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."
"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."
Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:
"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."
V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.
Miloš Toni je zapisal:
"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."
Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.
Miloš Toni:
"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "
Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.
Miloš Toni:
"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."
Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:
"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.
"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."
"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."
"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."
"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."
"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."
"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."
"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."
Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.
Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:
"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.
Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov