Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
890 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.
Neveljaven email naslov