Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883 in sicer na podlagi zapisa v časopisu. Takrat je v središču Maribora, na današnjem Grajskem trgu, zasvetila prva žarnica na žarilno nitko. Karl Scherbaum, lastnik parnega mlina, je na parni stroj priključil dinamo, ki je proizvajal električno energijo za razsvetljavo proizvodnih in poslovnih prostorov in to le dobra tri leta potem, ko je Edison v Združenih državah Amerike patentiral “novo žarnico”. Tega dogodka, ko se nam je posvetilo oziroma ko je uradno zasvetila prva žarnica, so se prav na dan obletnice spomnili tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883
Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883 in sicer na podlagi zapisa v časopisu. Takrat je v središču Maribora, na današnjem Grajskem trgu, zasvetila prva žarnica na žarilno nitko. Karl Scherbaum, lastnik parnega mlina, je na parni stroj priključil dinamo, ki je proizvajal električno energijo za razsvetljavo proizvodnih in poslovnih prostorov in to le dobra tri leta potem, ko je Edison v Združenih državah Amerike patentiral “novo žarnico”. Tega dogodka, ko se nam je posvetilo oziroma ko je uradno zasvetila prva žarnica, so se prav na dan obletnice spomnili tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.
Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883 in sicer na podlagi zapisa v časopisu. Takrat je v središču Maribora, na današnjem Grajskem trgu, zasvetila prva žarnica na žarilno nitko. Karl Scherbaum, lastnik parnega mlina, je na parni stroj priključil dinamo, ki je proizvajal električno energijo za razsvetljavo proizvodnih in poslovnih prostorov in to le dobra tri leta potem, ko je Edison v Združenih državah Amerike patentiral “novo žarnico”. Tega dogodka, ko se nam je posvetilo oziroma ko je uradno zasvetila prva žarnica, so se prav na dan obletnice spomnili tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883
Težko ali pa kar nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, če ne bi imeli elektrike. Elektrika oziroma elektrifikacija je bila industrijska revolucija številka dve – za parnim strojem, napravo, ki je lahko proizvedla večjo moč od človeških in živalskih mišic. In zato ni čudno, da je bil dan, ko je v kako vas prišla luč, pravi praznik.
Za dan, ko je pri nas zasvetila prva žarnica, velja datum 4. april 1883 in sicer na podlagi zapisa v časopisu. Takrat je v središču Maribora, na današnjem Grajskem trgu, zasvetila prva žarnica na žarilno nitko. Karl Scherbaum, lastnik parnega mlina, je na parni stroj priključil dinamo, ki je proizvajal električno energijo za razsvetljavo proizvodnih in poslovnih prostorov in to le dobra tri leta potem, ko je Edison v Združenih državah Amerike patentiral “novo žarnico”. Tega dogodka, ko se nam je posvetilo oziroma ko je uradno zasvetila prva žarnica, so se prav na dan obletnice spomnili tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.
V Julijskih Alpah, kjer se na tromeji srečujejo slovanska, germanska in latinska kultura, že 25 let poteka glasbeni festival Brez meja oziroma No borders music festival. Kljub hipnim razmeram ni nič drugače tudi letos. Tako so se odločili v Furlaniji - Julijski krajini, da bodo z upoštevanjem vseh navodil pristojnih epidemioloških služb organizirali različne kulturne dogodke v sklopu festivala. Glasbo želijo ljudem predstaviti v naravi, na včasih težko dostopnih, a idiličnih prostorih. Tako je na planoti pod Montažem nastopil francoski glasbenik španskih korenin Manu Chao. Družbeno angažiran in politično kritičen umetnik, ki nastopa po vsem svetu, je po lanskem nastopu na koncertu presenečenja letos sam izrazil željo, da bi prišel.
Je čebelár in je čebélar, ki ga čebelár ne mara najbolj. Čebélar je ena barvitejših ptic pri nas ki ji, ko jo vidite, ne morete zameriti, da je ime dobila po tem, kar rada je. Čebele. A je tudi žuželke, ki so lahko za čebele nevarne, ose in sršene. Če ulovi želato žuželko, ji najprej odstrani strup, menda za trenutek celo zapre oči, da ji strup ne bi brizgnil vanje. Zaradi te navade ima v Zahodni Afriki rdeči čebelar krajevno ime, ki pomeni “bratranec ognja”. In če kdo misli, da so te mavrične ptice doma samo v Afriki, naj si naslednji izlet načrtuje na Bizeljsko. Natančneje, v opuščen peskokop Župjek, kjer je naša največja in najstarejša gnezdilna kolonija čebelarjev. Ta ptica namreč gnezdi v rovih, izkopanih v peščene stene, ki pa jih je pri nas vedno manj. Tudi zaradi tega je čebelar ogrožena vrsta in zato tudi zavarovana na je povedal Dušan Klenovšek, biolog, zaposlen v Kozjanskem parku.
Cankarjev dom je endemit med kulturnimi ustanovami pri nas. Gosti lahko verjetno najbolj heterogeno množico raznovrstnih dogodkov, prireditev in obiskovalcev. Ideja za graditev mogočne zgradbe je nastala leta 1975 ob 100. obletnici Cankarjevega rojstva, ko Ljubljana ni imela dvorane, ki bi omogočala vse, kar za kakovosten koncert potrebuje simfonični orkester. Arhitekturno podobo je tako hramu kulture vtisnil arhitekt Edo Ravnikar. Spomladi 1980 so v Linhartovi dvorani že potekale prve kulturne in kongresne prireditve. Cankarjev dom bi lahko primerjali z ledeno goro, saj je na površini le majhen del, veliko hodnikov in dvoran pa se skriva pod površjem.
Vožnja pod vplivom alkohola je morda tema, ki jo načenjamo znova in znova pa se vseeno zdi, da o tem nikoli ne slišimo preveč. Zelo zgovoren je že podatek, da je v nesreče s smrtnim izidom v več kot 50-ih odstotkih vpleten voznik pod občutnim vplivom alkohola. V decembru je povprečje pijanih voznikov na žalost še nekoliko višje, kakšno pa je stanje v resnici je v avtomobilu policijske patrulje med poostrenim nadzorom izvedel Matevž Polajnar.
Malta je v zadnjih tednih spet v središču pozornosti evropske javnosti. V tej najmanjši članici Evropske unije potekajo protesti proti sedanji vladi. Izbruhnili so, ko je postalo jasno, da sledi brutalnega umora malteške novinarke Daphne Caruana Galizia vodijo v sam politični vrh države. Premier Joseph Muscat je v začetku prihodnjega leta sicer napovedal odstop, a kritična javnost na čelu z družino oktobra 2017 ubite novinarke mu ne verjame. Kritična do malteške oblasti in demokracije je tudi Evropska unija, spornega premiera pa je pred dnevi v Rimu sprejel celo sam papež. Na Malti je bil pred dnevi Luka Hvalc.
Letošnja jesen nam je prinesla hladno, predvsem pa mokro vreme. Verjetno ni veliko krajev, kjer taka jesen vsaj delno poskrbi za dobro voljo. Pri nas ga najdemo približno na polovici avtocestne poti od prestolnice proti Mariboru v Centru varne vožnje Vransko. Tam deževno vreme namreč poskrbi za naravno namakanje drsnih površin, na katerih vozniki spoznavajo osnovne reševalne tehnike v nevarnih situacijah, ki bi se jim lahko zgodile na cesti. Ena izmed ekip, ki se je sredi novembra podila po 15 hektarov velikem poligonu je bila tudi Valovska. Več pa Matevž Polajnar.
Kava, ki se je poleg čaja in vode na svetu popije največ, je postala nekakšna samoumevna pijača. Pravzaprav kave več ne pijemo, ampak rutinsko praznimo skodelice, pravijo tisti, ki so v kavi našli tudi drugačna sporočila in etična merila. Kava pa ima tudi svoj svetovni dan, ki smo ga prvič praznovali 1. oktobra leta 2015 in ga je organizirala Mednarodna organizacija za kavo. Praznovanju so se pridružili tudi slovenski ljubitelji kave, zato smo tudi na Valu 202 tokrat namesto ob kavi govorili o kavi. Z nami so bili doktorica Urška Blaznik, Renata Kočevar, Daria Illy, Tine Čokl in doktor Božidar Jezernik.
Waves Vienna, ki je na Dunaju potekal med 26. in 28. septembrom, je po mnenju obiskovalcev zelo prijeten festival v lepem mestu, ki glasbenikom ponuja možnost, da se predstavijo tako strokovnjakom v glasbeni industriji kot tudi domačemu in tujemu občinstvu, neodvisnemu od glasbene zvrsti. Letos so na njem nastopili trije slovenski izvajalci: Neomi, Noair ter Zala in Gašper.
V sklopu projekta Za gozd: Nenehna privlačnost narave, v osrčju stadiona Vrbsko jezero v Celovcu raste gozd. Največja avstrijska umetniška instalacija na prostem je že več kot trideset let tlela v glavi švicarskega urbanega umetnika Klausa Littmanna, realiziral pa jo je s pomočjo avstrijskega utopičnega umetnika Maxa Peintnerja in svetovno znanega krajinskega arhitekta Enza Enee.
Rimljani so ga poimenovali s poetom v imenu – Poetovio. Danes pa Ptuju nekateri rečejo tudi svetovna prestolnica poezije, vsaj takrat, ko se tam na različnih krajih – od dvorišč, do dnevnih sob – sliši poezija. Ta je zadnje območje absolutne svobode, ki jo je zadnje čase vse premalo in najbrž je tudi zato festival Dnevi poezije in vina obiskan in dobro sprejet med različnimi generacijami. Mi smo obiskali tisto najstarejšo, bralce in bralke, ki so precej slabe volje, že ko jim v domu starejših odpade bralni krožek, pogovarjali pa smo se tudi z gostujočimi avtorji in tistimi, ki jih gostijo.
Kje drugje kot na Gorenjskem bi se lahko domislili projekta Neverjetne gore, v katerem se je povezalo šest gorenjskih muzejev, od katerih se vsak ukvarja tudi z delom zgodovine povezane z našimi hribi. Tako lahko v vsakem od njih (to so Slovenski planinski muzej, Čebelarski muzej, Tržiški muzej, Medobčinski muzej Kamnik, Gorenjski muzej v Kranju in Loški muzej Škofja Loka) vidite razstavo, povezano z gorami – od zgodovine smučanja, fotografij z odprave Everest 1979, pa do najstarejših najdb na Lubniku. V okviru projekta je junija zaživela tudi Gorenjska muzejsko-planinska transverzala, ki vodi čez 23 bolj ali manj obleganih vrhov, ob tem pa poveže vseh 6 omenjenih muzejev in skriva posebne škatlice, namenjene za geolov. Naši sogovorniki bodo Jelena Justin iz Gorenjskega muzeja, Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik ter predsednik Slovenskega GeoCaching kluba Igor Čabrian.
Več kot sedemdeset let po 2. svetovni vojni smo se na vodenem nočnem ogledu Narodne in univerzitetne knjižnice odpravili po poteh ilegalnih prenočevalcev.
Na velikem praznem prostoru na križišču med gostilno Tramvaj in nočnim klubom Cirkus, je na stavbi, kjer je nekoč kraljeval medved, ki jaha ptico, začela nastajati njegov muralski naslednik.
Kraj Konjšica, tisti, ki prihajajo tja iz Avstrije, Nemčije ali celo Argentine, izgovorijo na vse mogoče načine. Razlog za obisk je tam pokopan znameniti dirigent Carlos Kleiber, na ogled pa je tudi njegova spominska soba.
Kaj ali bolje kdo bi lahko bil razlog, da primorski kraj obiskujejo ljudje iz Azerbajdžana, včasih tudi celotne delegacije. Veliko pove že ime samega kraja, ki so mu že Habsburžani rekli kar Schonpass. Od lepega prelaza pa ni veliko Šempasa. A tisti pravi razlog je Mihajlo, azerbajdžanski narodni heroj in diverzant, ki je tudi razlog, da imamo Društvo prijateljstva Slovenije in Azerbajdžana. Mihajlu v spomin je v Šempasu urejena tudi spominska soba.
Številna evropska mesta imajo pokopališča, ki presegajo samo vlogo prostora zadnjega počitka in so predvsem zaradi znamenitih pokojnikov oblegane turistične postojanke. Mi pa imamo Navje, ljubljanski spominski park za zaslužne Slovence in tiste tujce, ki so delovali in umrli v Ljubljani ter bili pokopani na pokopališču Sv. Krištofa na območju današnjega Gospodarskega razstavišča.
V Sloveniji imamo samo enega kralja z malo začetnico, a še za tega ve veliko več Francozov kot Slovencev. Nekateri se na Kostanjevici nad Novo Gorico oglasijo le zato, da preverijo, ali je tam res grobnica zadnjih članov francoske kraljeve rodbine. Karel X. je namreč edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji.
Kaj imajo skupnega zadnji francoski kralj, azerbajdžanski heroj, izumitelj ladijskega vijaka in znameniti dirigent? Morda že to, da so ljudem poznani po svojih dejanjih ali vsaj imenu, zagotovo pa to, da so vsi našteti našli svoj mir v Sloveniji. Kdo so slavni pokojni, zaradi katerih tujci obiščejo Slovenijo?
Vrhnika je bila zaradi svoje strateške lege v vsej zgodovini pomembno mesto. Veliko pove že to, da so tam v premeru dveh kilometrov našli kolišča, gradišča in ostanke gradenj, ki so jih za seboj pustili vojaki rimskega imperija. No, Vrhnika pa je bila po vojakih in služenju voske znana tudi v novodobnih časih. Prav zato je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Vrhnika-Borovnica pred leti pripravilo razstavo Veterani ne skrivamo, ki govori prav o zgodovini Vojašnice 26. oktober, ki pa je še precej nepopolna. Zato si želijo, da bi se jim oglasili vsi, ki imajo kakršne koli fotografije, dokumente ali celo predmete iz časa, ko so služili vojaški rok.
Čeprav se bo komu, ki pravi, da ni počitnic brez počitka in morja, zdelo čudno, so tudi spanje na prostem, umivanje v potoku, klicanje srnjaka in sledenje drugim živalim počitniške dejavnosti. Vse to so počeli mladi na Rogli, na kateri je bila letos že drugič organizirana Šola za mlade rangerje. Vodja šole, ki so jo sicer priredili v okviru Ranča Kaja in Grom, Andrej Žnidaršič, pravi, da je program podoben taborniškim ali pa planinskim taborom, je pa razlika v tem, da je pri rangerjih na prvem mestu narava. Šele ko jo spoznaš, spoštuješ in imaš rad, pridejo na vrsto človeške potrebe. Sicer pa veščine, ki so se jih učili mladi rangerji, ne koristijo samo v vsakdanjem življenju, ampak se bo morda kdo izmed njih kdaj odločil tudi za delo naravovarstvenega ali prostovoljnega nadzornika v naravi.
Neveljaven email naslov
