Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kultura ni parazit, zato moramo omogočiti njeno rast

17.05.2020

Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?

"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?

To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni? 

Sogovorniki so: 

Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije. 

Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.

Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.

Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico. 

Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.

V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.

Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.

Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.


Rožnata dolina

56 epizod


O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.

Kultura ni parazit, zato moramo omogočiti njeno rast

17.05.2020

Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?

"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?

To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni? 

Sogovorniki so: 

Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije. 

Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.

Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.

Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico. 

Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.

V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.

Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.

Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.


26.02.2024

Kaj (p)ostane pomembno, ko umiramo?

O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah. Vsako potovanje v smrt je drugačno. O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj shrljivo življenje samo?


11.02.2024

Anksiozni, depresivni, izgoreli - in?

Po najnovejših raziskavah je tudi uradno portrjeno, da nam na duševnem področju ne gre najbolje. Konkretno mladim v Sloveniji, predvsem po kovidu. Pa se ne bomo smilili sami sebi - ker nam ne prinese nič dobrega. Zala Hudoklin je študentka 5. letnika psihologije in članica Društva študentov psihologije. Odgovarja na vaša vprašanja - od tega, kako si pomagati, ko doživiš panični napad, kaj so znaki depresije in izgorelosti, do tega, ali je pretirana empatičnost toksična in zakaj so se začele duševne stiske v družbi romantizirati.


29.01.2024

Juš in Kim: Najin cilj na kmetiji je funkcionalni minimalizem

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svojo službo, že tri leta se preživljata samo s tem, kar pridelata. Devetdeset odstotkov zaslužka vložita v razvoj kmetije (dobrine.goods). Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, druženju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.


15.01.2024

"Od trinajstega leta imam občutek, da me nekdo opazuje"

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.


01.01.2024

Elizabeta, mlada Rominja samohranilka: Prodaja hčera, nasilje, namakanje v mleku

Elizabeta Fetahi je privolila v ta pogovor kljub nevarnosti, ki ji bo morda izpostavljena. Med intervjujem sva večkrat izklopili snemalnik in začeli znova. S tistimi podatki, ki jih lahko deli z javnostjo. Elizabeta govori 7 jezikov. Stara je 26 let, ima sina. Noseča je zapustila nasilnega partnerja in se soočila z življenjem samohranilke. Ni bilo lahko, a je zbrala potrebno moč. V svoji skupnosti velja za moderno, svobodno Rominjo. Marsikatera mlada ženska, ki doživlja enako, jo prosi za nasvete in pomoč. A nimajo vse družinske podpore, kakršno je imela Elizabeta. Pogovarjali sva se o položaju (romske) ženske, razbijali predsodke (od kraj do higiene in kiča) in spoznavali njihove običaje, od namakanja v mleku do teden dolgih porok.


18.12.2023

25-letni Jaka, edini babičar v porodnem bloku UKC z več kot 600 porodi

V studiu sta se znašla oseba, ki pravi, da je rojevanje otroka v ta svet skoraj greh, in nekdo, ki je pri tem navzoč, pomaga in to celo spodbuja! In ki bi si (včasih) želel biti ženska, da bi to tudi sam preizkusil. Jaka na rojstvo gleda (dobesedno) s popolnoma drugačnega zornega kota. Zaupal mi je, kako ga sodelavke učijo kvačkati, kakšne dišeče svečke in sezname skladb si izbirajo mamice, koga si želijo ob sebi in zakaj ga nekatere prej primejo za roko kot svoje partnerje. Zakaj ga nekateri očetje zavrnejo, kako med porodom brskajo po telefonu, pritiskajo ali pa spodbujajo in božajo. V Sloveniji je sicer lepo roditi, a bi bilo treba marsikaj spremeniti. Z Jako sva govorila tudi o tem, o splavu, rejništvu in (včasih predrznih) doulah.


04.12.2023

21-letni odvisnik od heroina se v komuni znova uči življenja

Ta epizoda je drugačna. Ker nanjo ne moreš biti pripravljen. Ker si mislimo, da v Sloveniji to ne obstaja. Ker se odvisnikov in odvisnic izogibamo in bojimo. In ker se tudi oni izogibajo njih samih. Obiskala sem Don Pierinovo komuno v Vremskem Britofu, s fanti pojedla karbonaro in jih vprašala o življenju v komuni in njihovih odločitvah. Moj sogovornik je 21-letni zlati maturant, ki je že pet let odvisen od heroina. Zdaj ve, česa si ne želi več. Ne želi biti lažnivec, manipulator, kradljivec. Zato že deset mesecev z devetimi drugimi borci prebiva v Skupnosti Srečanje. Pravi, da komaj zdaj odkriva, kdo sploh je. In da se uči življenja.


20.11.2023

Seksolog Tim Prezelj: Orgazmi, libido, samozadovoljevanje, pornografski filmi in dolgčas v dolgih zvezah

Uporabljajte kondome, obstajajo spolno prenosljive bolezni, morate si tipati prsi in moda, umivajte se, enkrat na mesec priteče kri ... Konec. To nas je o spolnosti naučil šolski sistem. Če smo imeli doma še rahlo zadržane starše, sta bila "tisti" oddelek v knjižnici in starejša sestra edino upanje za kakšno sočno informacijo.


06.11.2023

Življenje v skupnosti: Prilagajanje, matriarhat in odklenjena vrata

Tudi tebe kdaj prime, da bi spakiral_a kufre in se odselil_a v gozd, kjer ni prahu za pljuča, jumbo plakatov in ljudi, ki bi ti težili? Pa se potem zaveš, da to pomeni vsakdan brez prijateljev, koncertov, dogajanja, dobre službe (če slučajno kdo ve, kaj to je), spoznavanja zanimivih likov, hitrega dostopa … skratka mestnega vrveža?


23.10.2023

Trije meseci prostovoljstva v Keniji: brezčasnost, vrači in HIV

Včasih naš balonček poznanstev, delovanja in sistema postane tako tesen, da imamo občutek, da je to to od lajfa. Naveličani in zdolgočaseni smo prepričani, da drugačen svet ne obstaja. Pa ni res. To so mi zelo slikovito pokazale zdravnice pripravnice, ki so se za tri mesece odpravile v Afriko na medicinsko humanitarno odpravo. Prostovoljno so delale v vaški kliniki in zastonj zdravstveno oskrbovale lokalno prebivalstvo. V 91 dneh so vbrizgale 972 injekcij, izpulile 312 zob, videle 63 sončnih zahodov, imele kravo sredi dnevne sobe in opazile 36 žiraf. Med vrači, diagnozami in mangi so našle svojo družino in odkrile vnovično upanje in vero v svoj poklic, ki so ga prej skoraj izgubile.


26.05.2023

Sašo Avsenik na obisku pri Katji

Obiskala me je zvezda novega vala narodno-zabavne glasbe, prestolonaslednik družine Avsenik, ustanovitelj in vodja benda (oziroma kot si pravi diplomat in psiholog), ki polni koncertne dvorane v Evropi in čez ocean. Rekel je ne celo Disneyju! Zakaj? Kako nagovarja mlade in ali sploh obiščejo njegove špile? Je narodno-zabavna glasba lahko kritična? Bi se morala posodobiti in kako? Mu je priimek kdaj v breme? Kaj bi bil, če ne bi bil Avsenik? Pa še o družini, disciplini na turnejah, javni podobi dojemanja nasledstva, odnosu med biznisom in umetnostjo.


27.04.2023

Ta skrivnostna bitja gejmerji pri Katji

Gejmerji. Ta skrivnostna bitja, ki zapravljajo svoja življenja za zasloni v temačnih kotičkih izoliranih soban, niso sposobna osnov komunikacije in bodo nasploh pripeljala človeštvo do propada z brezpomenskim streljanjem v imaginarno-virtualnih svetovih, ki jih narekuje kapitalistična domišljija. Ali pa tudi ne. Nejc Miš je gejmerski trener, menedžer in hipi, Nuša Klepec je e-športna psihologinja, trenerka in svetovalka na Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta. Katja je gejmerska telebanka, ki ne šteka, v čem je fora. Do zdaj.


17.04.2023

Kraljici preobleke Vera Vulva in Babsi Adler ugrabili Katjo in polivali čaj

Ja, to so tiste ekstravagantne pojave iz hollywoodskih filmov. Aha, ful so jezikave, samozavestne in hudomušne.


29.03.2023

Katja pri Viti, rušilki tabujev o invalidnih osebah: o intimi, Tindru, 24-urnem življenju z asistenco

Vita je diplomantka Fakultete za varnostne vede, blogerka, manekenka (Cosmopolitan, Vogue), vplivnica za invalidne osebe in pisateljica. Pred meseci je izdala svoj prvi roman It's all in our blood. Vita se ne more sama prehranjevati ali držati kozarca v roki, sama ne more na stranišče, pod prho, ne more dvigniti rok, si umiti zob, se obleči, se premakniti. Ne, ne more. Vendar pravi, da je vse to ne ovira, nasprotno, v tem najde svojo moč in samozavest. Kako je to mogoče, se sprašujem, Vita pa odgovarja, pojasnjuje suvereno in neposredno. Največjo oviro v življenju ji namreč predstavlja odnos družbe do invalidk in invalidov.


17.03.2023

TRANS za telebane: Lan in Liam na obisku pri Katji

Kako vem, da je nekdo trans? Kaj, če tega ne zaznam? Katera vprašanja so neprimerna (ne o seksu, prosim, če smo se pravkar spoznali na ulici).


03.03.2023

Evinalepotilnica pri Katji: Vplivnežu se kdaj zdi, da je gol na 'Prešercu'

Brez zaposlitve, šefa, urnika, tečnih sodelavcev, a tudi brez dopusta, miru in zasebnosti.


16.02.2023

Katja v samostanu pri 28-letni nuni Ani: o ljubezni, spolnosti, žuranju, svobodi in o Bogu

Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu.


06.02.2023

Katja na obisku pri Klari in Mihu: stara sta 29, imata kmetijo, dva otroka, tri hektarje pašnikov, 22 ovc in 70 piščancev

Šla sem na obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik na Grič pri Trebnjem. H Klari in Mihu. Dvema ljubljanskima srajcama, ki sta se odločila, da želita poskusiti vzpostaviti dober poslovni sistem in živeti srečno življenje na kmetiji. Poleg farme, dveh magisterijev, enega doktorata in dveh otrok, imata še tri hektarje pašnikov, šest zajcev, 22 ovc in 70 piščancev – pa niti 30 še nista! Z njima o tem, zakaj sploh imata živali, če jih je na Zemlji že preveč, o temni plati veganstva in pomembnosti lokalne hrane, tudi o osamljenosti na vasi, urah spanja, odločitvi, da tako hitro razširita družino in pa o vzgoji. Kako svoji štiriletni hčerki razložita, kaj se zgodi z živalmi, ki izginejo čez noč?


23.01.2023

Katjin poštudentski blues oziroma kriza četrtletja

Banda! Evo me nazaj. Znašla sem se v poštudentskem bluesu. In, ja, bluzim. Naenkrat si 26 in vsi te nekaj sprašujejo. Doma, kdaj bom zaposlena. Nona, če znam kaj skuhati. Teta, kdaj ga bom pripeljala domov. Mentor, kaj bo v magistrski. Šef, kdaj bo nova epizoda. Zdi se mi, da vsi okoli mene sprejemajo odločitve. Ena frendica se seli s tipom, druga se je zaposlila, tretja dela doktorat, četrta mi je začela pripovedovati o otrocih, peta po novem hodi v fitnes, šesta vsak dan jemlje kolagen … pri petindvajsetih! Jaz? Še vedno z dvema cimrama. Brez tipa, brez bejbe, brez otrok, brez fleta, brez redne službe, brez zavarovanja, brez načrta. Samo jaz, Katja. Ampak v svoji Rožnati dolini! Zato sem se odpravila iskat nasvete za lajf! K nekomu, ki je to že dal skozi. K svoji familiji. V tej epizodi debatiram z nono, fotrom, mamo in sestro.


30.05.2022

Masayah pri Katji: samozavest, lezbištvo, depresija, toksičnost in upor - H2SO4

Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4.


Stran 1 od 3
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov