Praznik obdarovanja, čarobnih trenutkov, optimizma - ali nezaslišane skrivnosti: da se je Bog rodil kot človek?

Božične noči so temne in dolge. Danes smo jih sicer s pomočjo umetne svetlobe naredili tako svetle, da zimske teme skoraj ne opazimo. A tudi če je zunaj nenehno svetlo, so dolge zimske noči simbol teme in praznine, ki ju včasih vsak človek doživlja v svojem življenju. Božič – praznik Kristusovega rojstva – nam govori, da se je Božji Sin, ki biva v »nedostopni luči« (1 Tim 6,16), rodil kot človek in postal deležen naše krhke, umrljive človeškosti, da bi mi lahko zaživeli v njegovi luči. O pomenu Kristusovega učlovečenja za današnji čas se bomo pogovarjali z jezuitom Rokom Bečanom.

Ker je božič Božje sporočilo, gre za neko objektivno danost, nosi pomen sam v sebi, se nam tudi želi razkriti. Kako? Iščemo znamenja, sporočilo, moramo iti v dinamiko odkrivanja sporočila. Običajna stvar je, da gremo malo v preteklost, iti nekoliko nazaj, poiskati nekaj – prej sem rekel – te praznine, ki je bila dana z otroškim čudenjem, z otroškim iskanjem, postavljanjem vprašanj. Tudi za odraslega človeka je to dandanes proces, ki ga moramo vedno znova začeti, si postaviti vprašanja.

In če ustvarjeno stvar, kot je sonce, kot je luč, povežemo s praznovanjem zgodovinskega dejstva: Božji sin se rodi, ta popolnoma drugačen Bog vstopi v človekov čas in prostor. Sonce, sončev obrat, ki ga praznujemo nekaj dni pred božičem, je lahko dober zgled, podoba, prilika tega, kar nam Bog stori. Tako kot nam sonce daje moč za življenje, prinaša življenje, ogreje človeka, utrdi zaupanje v življenje, tako tudi Božji sin, ki se rodi in hoče nekaj dati človeku.

Ko se rodi Božje dete, se nam Bog, ki je bil prej skrit, razodene z obrazom, s človeško samoumevno identiteto. In če je ta v tem iskanju smisla, te ljubezni, se zavedamo, da je to Bog, ki prihaja predme s tem otroškim obrazom, se zavem, da je nekaj zelo osebnega z Božje strani. Bog, ki daje samega sebe, Bog, ki ni zadržan v neki samoedinosti, ampak ki je Bog skupnosti, Bog, ki ima Sina – Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Ampak to skupnost, ki je nekako skupnost znotraj Boga, deli z ljudmi. Ta ljubezen pove, da smo del Božje družine, da je to dete tudi naše dete.

Govorili smo o luči, govoriti moramo tudi o temi. Bog pride tudi zaradi teme in ljubezen ne bi bila ljubezen, če me ni bi nagovorila tudi v teh mojih najhujših teminah, ki jih sam ne znam razsvetliti.

Iz pogovora z Rokom Bečanom