Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
888 epizod
Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
22. marca s sončnim zahodom muslimanke in muslimani po vsem svetu vstopajo v sveti postni mesec ramazan. Muslimani verujejo, da je v ramazanu Alah začel preroku Mohamedu razodevati sveto knjigo muslimanov Koran. Z Emo Bošnjak iz Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji o duhovnem sporočilu za muslimane svetega meseca ramazan, kako ga opredeljuje Koran, za muslimane sveta knjiga. Kako jo brati? Zakaj Islamska skupnost v Sloveniji še vedno ne odobrava niti enega izmed treh prevodov Korana v slovenščino?
Kristjanke in kristjani so v postnem obdobju, ki je čas sprememb, pa tudi dobrodelnosti. Ta je v tem obdobju zelo pomembna. Jezus uči, da morajo kristjanke in kristjani biti v oporo ubogim in zapostavljenim. Zato je postni čas priložnost, da spoznamo pravi pomen dobrodelnih dejanj. Ravnatelj študentskega Vincencijevega doma v Ljubljani, teolog, lazarist Rok Žlendra o pomenu dobrodelnosti opominja, da biti dobrodelen pomeni, da dajemo sebe in da nas pri tem vodi želja narediti nekaj dobrega, ne da bi se s tem postavljali ali pri sebi pogasili slabo vest.
Leta 2020 smo zaznamovali 500. obletnico rojstva prvega slovničarja slovenskega jezika in protestantskega šolnika Adama Bohoriča. To je spodbudilo številne raziskovalce, da so na novo ovrednotili njegov vpliv na razvoj protestantske miselnosti, pa tudi njegovo življenjsko pot. Nova odkritja o Bohoriču, za katerega zdaj strokovnjaki pravijo, da je bil največji humanist 16. stoletja med Slovenci, razgrinjajo avtorji v zborniku Novi pogledi na Adama Bohoriča. Uredil ga je akademik dr. Marko Jesenšek, ki z dr. Klaudijo Sedar, direktorico Zavoda Primoža Trubarja, predstavlja vsebino zbornika.
Na prvo postno nedeljo po koledarju večine krščanskih cerkva kaplan v katoliški župniji Sveti križ v Ljubljani Anže Cunk premišljuje o pomenu posta danes, kako se ga župljani udejstvujejo in kakšno nalogo imajo tudi duhovniki znotraj občestva v 40 dnevnem postnem času.
Slovenska škofovska konferenca letos praznuje 30. obletnico svojega delovanja. O prelomnih trenutkih v zgodovini Cerkve na Slovenskem in o okoliščinah nastanka samostojnega zbora slovenskih škofov premišljuje upokojeni profesor zgodovine Cerkve na teološki fakulteti univerze v Ljubljani dr. Bogdana Kolarja. Pa tudi o vlogi blaženega Antona Martina Slomška pri povezovanju škofij.
Upokojeni profesor homiletike na teološki fakulteti, zlatomašnik dr. Ivan Rojnik iz Radelj ob Dravi premišljuje o izzivih duhovniškega poklica. Zanj je duhovništvo predvsem milostna priložnost služenja in promocije božje dobrotljivosti.
Katoliški duhovnik, pesnik in narodni buditelj Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski je bil eden od tistih kulturnih delavcev, ki so se v prvi polovici 19. stoletja borili za razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral je ljudske pesmi, sam deloval kot književnik in bil iskren domoljub. Ob koncu lanskega leta je Založba Bogataj izdala njegove pesmi, SAZU pa je pripravil zbornik znanstvenik prispevkov o Antonu Žaklju in njegova zbrana dela. Uredila jih je literarna zgodovinarka, akademikinja in profesorica ddr. Marija Stanonik.
Upokojeni profesor slavistike, katoliški duhovnik Srečko Reher iz Maribora premišljuje o izzivih duhovniškega poklica: celibatu, svobodi in družini.
Na Teološki fakulteti v Ljubljani je potekalo slovensko patristično popoldne, kjer so različni sogovorniki izpostavili pomen starih cerkvenih očetov. Kaj se lahko naučimo iz puščavništva, kje najdemo Sv. Cirila in Metoda v slovenski literaturi, kdo je bil Viktorin Ptujski? Pod črto bomo z dr. Miranom Špeličem analizirali dogodek in izpostavili pomembne poudarke.
V današnjih časih je zelo pomemben strpen dialog tudi med kristjani. Poiskati moramo tiste lastnosti, ki nas povezujejo in pomagajo pri ustvarjanju spodbudnega verskega okolja. V ta namen potekajo tudi molitve za edinost kristjanov. Gost v oddaji je doc. dr. Simon Malmenvall.
Pokojni papež Benedikt XVI. je bil tudi izjemen teolog. Že kot mlad duhovnik je joseph Ratzinger pisal poglobljena dela. O njegovem delu bo spregovoril dober poznavalec in prevajalec njegovih knjig in člankov katoliški duhovnik, zaslužni profesor dr. Anton Štrukelj.
Božič je veličastni praznik krščanstva. Kakšen je pravi pomen božiča in kaj za katoličanke in katoličane pomeni prihod Jezusa med ljudi, o teh vprašanjih premišljuje dr. Jan Dominik Bogataj raziskovalec pri Inštitutu za patristične študije Victorinianum na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Približuje se božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Odrešenika. V adventnem času se prebuja krščansko upanje, veselje in radost, ki pa se lahko zlahka ujamejo v pasti potrošništva in instantne komercializacije božičnega časa. O pomenu in vrednotenju adventa ter občestvenem povezovanju posameznikov, družin in skupnosti premišljuje teolog Benjamin Siter.
Letošnji Nikodemovi dnevi – organizirata jih Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Katoliška mladina – so se osredotočili na kritično mišljenje v politiki, Cerkvi in medijih. Kaj je kritično mišljenje? Kakšen je odnos Katoliške cerkve do kritičnega mišljenja in ali je znotraj njene hierarhične strukture sploh mogoče vzpostaviti kritično presojo v odnosu med duhovniki in verniki? Kako privzgojiti pri otroku odnos do Boga, Cerkve tudi v luči kritičnega premišljevanja? Na ta vprašanja odgovore iščejo: katoliški duhovnik dr. Gašper Kočan, dr. Barbara Simonič iz Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, voditelj Družine in življenja, filozof in teolog Benjamin Siter ter filozof in novinar pri Domovini Urban Šifrar.
Duhovnik Jure Sojč, voditelj odbora za mlade mariborske nadškofije in osebni tajnik nadškofa metropolita mag. Alojzija Cvikl na drugo letošnjo adventno nedeljo poudarja, da so mladi upanje Cerkve in jih je treba povabiti v njeno rodovitno občestvenost.
Kakšen je pomen adventnega časa, od kod izvira, ter kakšna je vloga tega časa v liturgičnem letu? Spregovorili bomo tudi kako se odvija pri nas na slovenskih tleh in kako se je odvijalo skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjanom. Gostili bomo asistentko dr. Cecilijo Oblonšek, ki predava na Teološki fakulteti v Ljubljani
Država Izrael je razpeta med demokratičnimi in verskimi načeli, ki zaznamujejo državo vse od njenega nastanka. Ali lahko Izraelu opravičeno rečem judovska država? Kakšen je vpliv judovstva na državo in kakšno moč imajo verske stranke v političnem prostoru? Novinar Nejc Krevs bo odgovore iskal z zgodovinarjem in izjemnim poznavalcem države Izrael dr. Renatom Podbersičem mlajšim.
V nedeljo 13.11.2022, obeležujemo že 6.svetovni dan ubogih. Že Jezus je bil začetnik delovanja za dobro, sveti Frančišek pa je ljudi navduševal za pomoč zapostavljenim. Kje lahko zdaj kristjani in kristjanke največ prispevamo za pomoč ubogim s svojim delovanjem in darovi? O tem se bo Matjaž Vidmar pogovarjal s kapucinom, bratom Dominikom Papežem, ki živi v kapucinski skupnosti v Štepanji vasi v Ljubljani. Je tudi prostovoljec v hospicu in pomaga župnijski Karitas.
Po podatkih ministrstva za kulturo je pri nas trenutno registriranih 63 cerkva in drugih verskih skupnosti, od katerih ima največ pripadnikov Katoliška cerkev. Sledita ji Islamska skupnost in Srbska pravoslavna cerkev. Verska svoboda je temeljna človekova pravica, ki jo v Sloveniji zagotavljata 7. člen ustave Republike Slovenije in zakon o verski svobodi. Dokumenta zagotavljata svobodo veroizpovedi in določata, da uživajo vse verske skupnosti enake pravice. Gre za svoboščini, ki ju ščitijo vse demokratične države, pa tudi mednarodne deklaracije. Stanje na področju verske svobode – religiologi govorijo o religijski svobodi – je v Sloveniji zadovoljivo, v vsakdanjem življenju pa verniki različnih veroizpovedi ne morejo v polnosti uresničevati pravice do veroizpovedi. Katera so ta področja, izpostavljajo jih religiologa, profesorja z Univerze v Ljubljani dr. Anja Zalta s Filozofske fakultete in dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene verski ter katoliški duhovnik, pater dr. Mari Jože Osredkar, tudi profesor na ljubljanski Teološki fakulteti; njihovi oceni se pridružuje še nekdanji mufti Islamske skupnosti v Sloveniji, zdajšnjega sarajevskega muftija ter profesor na sarajevski fakulteti islamskih znanosti dr. Nedžad Grabus. Mufti Grabus razpravo o verski svobodi postavlja tudi v širši evropski politični kontekst; poudarja, da Evropa ni povsem nevtralna na verskem področju; izpostavlja politične stranke, ki svojo agendo utemeljujejo na krščanskih vrednotah, ravnajo pa nasprotno kot njihov verski poglavar papež Frančišek.
Neveljaven email naslov