Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Bog brez človeka ne more ničesar, ampak potrebuje njegovo privolitev"

19.07.2020


Spregovorili smo o eshatologiji, ki se ukvarja s poslednjimi rečmi človekovega bivanja.

Odrešenje, sodba in kazen so vprašanja, ki so od nekdaj zaposlovala človeka. Knjiga poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza Pričevalci velikega upanja: vesoljno odrešenje v zgodnjekrščanski misli nas je spodbudila h globljemu teološkemu razmisleku. Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«? Kako so zgodnji cerkveni očetje razumeli kazen? Kaj lahko povemo o resničnosti, ki jo označujemo z besedo »pekel«? Naša gosta sta rusistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec in patrolog dr. Miran Špelič.


V slovenščino ste prevedli knjigo sodobnega poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza Pričevalci velikega upanja. Kdaj ste izvedeli zanj? Kako ste ga odkrili in kako vas je to osebno zaznamovalo?

Zabukovec: Na Hryniewicza me je opozoril mentor v času doktorskega študija v Krakovu. Doktorat sem sicer pisala o ruski literaturi, ampak ker sem se ukvarjala s pravoslavno antropologijo, me je mentor napotil na Hryniewicza. Gre za poljskega katoliškega duhovnika, ki se je prvenstveno ukvarjal s pashalno teologijo, se pravi, s teologijo velike noči, ki je zelo prisotna v pravoslavju. Bil je tudi eden izmed ustanoviteljev poljskega ekumenskega inštituta in dolgoletni predstojnik katedre za pravoslavno teologijo na Univerzi Janeza Pavla II. v Lublinu. Prek teh knjig o pashalni teologiji sem prišla tudi do njegovih knjig o eshatologiji. Napisal jih je že več kot dvajset, s tem se ukvarja že več kot trideset let. Nagovorilo pa me je predvsem to, da mi je predstavil povsem drugačno vizijo, kot sem je bila vajena, ko se na primer v mladosti človek začne spraševati, od kod prihaja in kam gre. In tisto, kar je bilo vseprisotno tukaj pri nas, je dualistična vizija. Se pravi, krepostni, pravični ljudje bodo zveličani, grešniki pa bodo pogubljeni. Ta dualistična vizija ni nikoli ustrezala mojim notranjim občutjem in slutnjam. Tisto pa, kar sem prebrala v Hryniewiczevih knjigah, se pravi, univerzalistično podobo o poslednjih rečeh človeka in sveta, je bilo nekako tako, kot bi brala jasno, prepričljivo in lepo artikulacijo mojih notranjih precej kaotičnih občutij.

Hryniewicz v svoji knjigi ugotavlja, da sta v krščanskem duhovnem izročilu dve temeljni eshatološki viziji, dualistična in univerzalistična. V čem se med seboj razlikujeta in zakaj je nad idejo o vesoljnem odrešenju vseh logosnih bitij prevaladala prav dualistična eshatološka vizija?

Zabukovec: Hryniewicz v svoji knjigi pretresa dogajanje v 5. in 6. stoletju. Omenja dva razloga. Eden je ortodoksni nauk Cerkve. To se je dogajalo na drugem carigrajskem koncilu, kjer je šlo za boj proti Origenu in origenizmu, povezan z njegovo protologijo, se pravi, z njegovim naukom o predobstoju duš, ki je v tesni zvezi z eshatologijo. Drugi razlog je nravstveno vprašanje. Cerkev mora nekako utrditi skupnost vernikov. In to počne s pomočjo logike strahu, kot temu pravi Hryniewicz, se pravi z zastraševanjem. Gre za to, da ljudi disciplinira z zastraševanjem.

Špelič: Dualistična eshatološka vizija pomeni – po domače rečeno –, da obstajata dva različna izhoda, dve možnosti o koncu: ena je poguba, druga je odrešenje. In potem je naše življenje tisto, ki vodi zdaj v eno ali v drugo stran. Tukaj je odrešenje vedno sad Božje volje. Če pa kdo tega ne sprejme, lahko pade v pogubo, ker se je sam tako odločil. Morda je na humorističen način to izrazil C. S. Lewis, ko je rekel, da bosta na koncu samo dve vrsti ljudi. Tisti, ki bodo rekli Bogu: »Zgodi se tvoja volja«, in tisti, ki jim bo Bog rekel: »Zgodi se tvoja volja«. To je torej dualistična vizija. Univerzalistična pa izhaja iz tiste trditve, da Bog hoče, da bi se vsi rešili. Da bo nekako poskrbel, on sam že ve kako, da pogube ne bo. Ali pa da je poguba, tako kot tudi Hryniewicz razlaga, samo pedagoški vmesni čas, čas očiščevanja. Da poguba ni dokončna, ampak da na koncu vendarle pride rešitev za vse. In to je izraženo tudi pogosto z irazom »apokatastaza«.

Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«, ki se pri cerkvenih očetih pogosto pojavlja?

Špelič: Ta pojem izhaja zlasti iz nauka Origena, teologa, filozofa iz Aleksandrije, iz konca 2., predvsem pa iz prve polovice 3. stoletja. In ta nauk v najbolj radikalni obliki je bil obsojen in zavržen. Najbrž zato, ker ni najbolj pedagoški. Gre za to, da naj bi imeli vsi možnost rešitve. Origen tega ni trdil kot nekakšen aksiom, kot dogmo, ampak je to postavil kot hipotezo, ki jo je treba še preverjati. Vedeti moramo, da je Origen eden prvih teologov. In njegova teologija je takšna, da ponuja rešitve, več rešitev, in da zahteva od svojih poslušalcev, bralcev, učencev, da te rešitve primerjajo med seboj, preudarjajo, in ugotavljajo, katera je bolj skladna z regulo fidei, pravilom vere. In da se potem oklenejo samo tiste, ki jo prepoznajo kot pravilno. Ne gre za njegov dokončni nauk, ampak samo za »navrženo kost«. In zato ga ne smemo obsojati kot heretika, kot krivoverca, tudi če je bila določena izpeljava apokatastaze na kakem koncilu obsojena kot krivoverska.

V katoliški Cerkvi je vsaj na pastoralni ravni še vedno živa miselnost, da si človek odrešenje lahko zasluži z dobrimi deli. Kakšna je človekova vloga pri odrešenju? Ali če vprašam drugače: ali se odrešenje dogaja kot dinamičen proces milosti kot zastonjskega daru in človekovega odgovora na prejeti dar?

Špelič: Mislim, da je pretirana izjava, da je v katoliški Cerkvi navzoča ta misel, da si človek zasluži, ker je ravno katoliška stran zelo obsodila pelagianizem. Tudi papež Frančišek govori o neopelagianizmu, ki ga močno zavrača. Pelagianizem govori prav o tem, o zasluženju, da si sami zaslužimo in pri tem pozabljamo na milost. Dejstvo pa je, da je skoraj polovica oznanjevanja in pridig pelagianskih. V smislu: Treba se je potruditi, treba je, treba je, moramo … Kot da bi bilo vse odvisno od nas. Gotovo, prav je, da se poudarja ta napor, zavzetost, aktivnost, po drugi strani pa mora biti to vedno uravnoteženo še z drugim vidikom, vidikom milosti. Če nekdo spregovori: »treba je«, je treba – spet – temu dodati še: vendar pa je odrešenje vselej in vedno dar. Nikoli ga ne moremo z ničimer kupiti. Ne gre za logiko »daj – dam«, vedno gre za logiko daru. Vendar pa je tudi za sprejetje daru treba imeti neko pripravljenost in odgovorno ravnanje z njim.

Kaj pa o odrešenju pravi pomemben vzhodni cerkveni oče Gregor iz Nise. Kako on pojmuje odrešenje?

Zabukovec: Misel Gregorja iz Nise je tako kot misel drugih zgodnjih cerkevnih očetov zaznamovana z etičnim intelektualizmom. Se pravi, da ljudje delamo zlo, ne zato, ker bi želeli delati zlo, ampak ker ga imamo po pomoti za nekaj dobrega. Z naraščanjem naše vednosti, našega duhovnega razvoja bolj in boj spoznavamo dobro, spoznavamo Boga, kar pomeni, da toliko manj delamo zlo. Človek lahko napreduje v duhovnem spoznanju predvsem zato, ker je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti. Gregor iz Nise govori o pritegovanju, o neskončnem pritegovanju. O Bogu govori kot o idealnem pedagogu, ki ne vzgaja z maščevanjem, z nasiljem, ampak z ljubeznijo. K sebi pa nas priteguje zato, ker je v nas vsajena Božja podoba. In sicer po logiki, da podobno privlači podobno. Kar zadeva to, da si odrešenje zalužimo z lastnimi deli, pa cerkveni očetje govorijo o sinergiji. Odrešenje ni delo ne samega Boga ne samega človeka, ampak gre za sodelovanje. Bog brez človeka ne more ničesar, ampak potrebuje njegovo privolitev za to, da ga pritegne k sebi.

Pojmovanje, da Bog ljudi kaznuje zaradi njihovih grehov, je zapisano globoko v našo religiozno zavest. Ogromno ljudi je zato obremenjenih s krivdo, iz česar izvirajo najrazličnejše travme. Kako cerkveni očetje razumejo kazen in kakšna je njena vloga v univerzalistični viziji odrešenja?

Zabukovec: Hryniewicz zelo podrobno obravnava sodobno razumevanje kazni, za katero meni, da je preveč juristično obarvana. Se pravi, da jo dojemamo kot nekakšno maščevanje, kot nekakšno plačilo za grehe, za naša slaba dejanja. In potem predstavlja drugo vizijo kazni s sklicevanjem na cerkvene očete, predvsem na Klementa Aleksandrijskega, ki je kazen razumel kot nekaj terapevtskega. Namen kazni ni maščevanje, ampak je poprava, predrugačenje človeka. To pomeni, da se mora končati, da ima svoj namen. Ko bo ta namen opravljen, se bo kazen končala. Klement Aleksandrijski – na sploh se cerkveni očetje radi zatekajo k primeram, metaforam iz narave – kazen primerja z obrezovanjem drevja. Vsak, ki ima sadna drevesa, ve, da se bodo, če jih ne obrezuješ, zarasla in ne bodo več obrodila sadov. On govori o kazni kot o ognju očiščenja, o ognju kesanja. In to kesanje nekako požge naše strasti, naše grehe, ki so kot vejevje, ki onemogoča duhovno rast človeka. Zato je kazen na neki način nujna, ampak je v vsakem primeru omejena, ker ima točno določen cilj. In ta cilj je duhovna rast.

Tu se vendarle pojavlja dilema: ali je potemtakem sploh vredno krepostno živeti, če kazen ni večna? Kaj menite o tem?

Zabukovec: To je eden glavnih očitkov Hryniewiczu. In sicer, da se bo katoliška nravstvenost popolnoma razrahljala in razpustila. Ljudje bodo namreč razmišljali tako: če bom v vsakem primeru odrešen, se je nesmiselno truditi. On pravi, da gre tu za podcenjevanje duhovne zrelosti kristjanov. Kar se pa kazni in večnosti tiče, pa lahko izhajam samo iz lastne izkušnje. Rekla bi: ko doživljamo to kazen – kazen ne bo samo posmrtna, ampak kazen doživljamo že zdaj za naše neizpolnjevanje tega, k čemur smo poklicani, se pravi, za neudejanjanje dejavne ljubezni, odnosov – in ko doživljamo ta ogenj kesanja, o katerem govori Hryniewicz, v tem najglobljem kesanju čas izgine. Ko je človek ujet v to trpljenje zaradi lastnih šibkosti, se mu zdi, da bo to trajalo večno. Taka je moja izkušnja.

Pekel je za Hryniewicza bolj subjektivna in osebnostna kategorija kot pa nekaj objektivnega in od Boga vnaprej pripravljenega. Kaj sploh lahko povemo o tem, kar označujemo z besedo »pekel«?

Zabukovec: Hryniewicz na sploh govori o tem, da je problem pri našem razmišljanju o eshatologiji in o Bogu antropomorfizem in racionalizem. Se pravi, da Boga in stvari, do katerih nimamo neposrednega dostopa, ujamemo v mrežo naših logiških odnosov in na Boga prenašamo naše lastnosti. Ko govorimo, da je Bog ljubezen, da je Bog pravičnost, da je Bog dobrota, si predstavljamo to kot nekaj zelo človeškega. Božjo pravičnost si predstavljamo kot kaznovanje za grehe, maščevanje za slaba dejanja. On temu pravi teologija iskanja. Gre za razmišljanje o stvareh, ki nam niso dostopne. Ne moremo govoriti o tem, kaj bo po smrti, če tega sploh še nismo doživeli. Njegova razmišljanja gredo v to smer, kot ste že prej omenili, da je pekel neko psihično stanje človeka, stanje pogreznjenosti v kazen, v ogenj kesanja. In ko govori o odrešenju, ne govori o prisilni amnestiji (pomilostitvi; op. R. K.) – da bi Bog nasilno privedel grešnike k sebi. Ampak bo Bog kot idealen pedagog s svojim pritegovanjem in terapevtsko kaznijo – ne znamo si predstavljati, koliko časa bo to trajalo, mogoče bo trajalo celo večnost – vse pritegnil k sebi. Konec koncev se bodo vsi omehčali in se vrnili k Bogu. Hryniewicz posebej poudarja, da gre tu za upanje. To niso nobene teze, nobene trditve, tukaj ni nobene gotovosti. Gre za upanje, ki izhaja, kot je tudi napisal v tej knjigi, ne samo iz spoznanj in mističnih uvidov zgodnjih cerkvenih očetov, ampak tudi iz njegove lastne duhovne prakse.

Špelič: Mislim, da je treba tu kar pogosto ostati v molku, »v strahu in trepetu« (1 Kor 2,3), po drugi strani pa tudi v svobodi, gotovosti in zaupanju v Boga. Da Bog uredi tisto najboljšo možnost, celo za tistega, ki se nam zdi pogubljen. Morda je pa poguba za nekoga odrešenje. Malce drzna misel, ki ni preverjena niti pri teologih niti v zgodovini teologije. Morda je pa pekel za nekoga lažja možnost, kot da bi bil v Božji navzočnosti. Da nekdo tako nima rad Boga, da mu Bog naredi kraj, kjer bo mislil, da je brez Boga, da ga ni. In ga na neki način iz ljubezni pošlje v pekel – morda pa po Hryniewiczu začasno, dokler ne spozna in uvidi, da je vendarle bolje biti zunaj pekla.

In za konec še tole vprašanje: v čem je bistvo človekove svobode in kako je ta povezana z apokatastazo? Ali je v tem smislu Hryniewicz vendarle izzivalen avtor, ki spodbuja h globljemu teološkemu razmisleku?

Zabukovec: Hryniewicz govori o svobodi ne kot o nečem, kar nam je dano, ampak kar nam je zadano. Se pravi, da gre za nekaj, kar šele čaka na svoje uresničenje. Ruski religiozni filozofi, na primer Berdjajev, govorijo o svobodi od in o svobodi za. Mi si svobodo vsakodnevno predstavljamo v tem smislu: svoboden si, če ti nečesa ni treba, se pravi, da si svoboden od različnih obveznosti, prisil. Cerkveni očetje in tudi Hryniewicz pa govorijo o svobodi za. Prava svoboda, udejanjena svoboda je šele, ko se odločim za dobro, za Boga. To se lepo vidi v razumevanju apokatastaze. Apokatastaza je izraz, ki se je uporabljal na različnih področjih, astronomskem, juridičnem, in pomeni vrnitev v prvotno stanje. Ampak to ne bo vrnitev v popolnoma prvotno stanje, kakršno je bilo, vrnitev v stanje človeka pred padcem. To stanje bo samo podobno prvotnemu stanju – in sicer po popolnosti –, a bo boljše. Boljše bo pa zato, ker se bo človek v tem vmesnem stanju življenja, odločitev, ognja kesanja, svobodno, s svojo privolitvijo, odločil za vrnitev k Bogu. Svoboda je v bistvu naloga, je ta del, ki ga moramo mi izpolniti v tem sinergičnem delovanju človeka in Boga.

Špelič: Ta avtor je vsekakor izzivalen in prav je, da je tak, ker s tem lahko sproži globlji teološki razmislek. Hkrati pa je dovolj ponižen in dovolj skromen, da tega ne predlaga kot dokončno rešitev, ampak da se zaveda tega izzivanja. Ve, da je človek potreben po eni strani tudi grožnje, da ima tudi kazen svojo pedagoško vlogo v človekovem življenju, vendar da kazen ni tisto glavno, s čimer se vzgaja. Zato menim, da je prav, da nas izziva, da pa se hkrati tudi sami zavemo, da nam takšna teologija ne sme biti iskanje izgovorov za greh, za zločin, za zlobo. Zato je morda upravičen tudi govor o kazni, če koga to prepriča, da se odloči za kaj manj slabega. Če pa gledamo z distance na človeštvo, na človeka kot takega, na človeka, ki ima takšno in takšno preteklo spoznanje, potem dejansko ne smemo nikomur privoščiti pogube. Tudi Cerkev ni nikogar razglasila za pogubljenega, niti Juda Iškarjota niti največjih diktatorjev in zločincev. Zato mislim, da je prav, da se po eni strani poudari realna možnost pogubljenja – kaj bo Bog naredil s tistimi, je njegova stvar. Po drugi strani pa, da se govori tudi o univerzalnosti odrešenja, da se poudarja Božjo voljo po tem, da bi bili vsi odrešeni.


Sedmi dan

887 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

"Bog brez človeka ne more ničesar, ampak potrebuje njegovo privolitev"

19.07.2020


Spregovorili smo o eshatologiji, ki se ukvarja s poslednjimi rečmi človekovega bivanja.

Odrešenje, sodba in kazen so vprašanja, ki so od nekdaj zaposlovala človeka. Knjiga poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza Pričevalci velikega upanja: vesoljno odrešenje v zgodnjekrščanski misli nas je spodbudila h globljemu teološkemu razmisleku. Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«? Kako so zgodnji cerkveni očetje razumeli kazen? Kaj lahko povemo o resničnosti, ki jo označujemo z besedo »pekel«? Naša gosta sta rusistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec in patrolog dr. Miran Špelič.


V slovenščino ste prevedli knjigo sodobnega poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza Pričevalci velikega upanja. Kdaj ste izvedeli zanj? Kako ste ga odkrili in kako vas je to osebno zaznamovalo?

Zabukovec: Na Hryniewicza me je opozoril mentor v času doktorskega študija v Krakovu. Doktorat sem sicer pisala o ruski literaturi, ampak ker sem se ukvarjala s pravoslavno antropologijo, me je mentor napotil na Hryniewicza. Gre za poljskega katoliškega duhovnika, ki se je prvenstveno ukvarjal s pashalno teologijo, se pravi, s teologijo velike noči, ki je zelo prisotna v pravoslavju. Bil je tudi eden izmed ustanoviteljev poljskega ekumenskega inštituta in dolgoletni predstojnik katedre za pravoslavno teologijo na Univerzi Janeza Pavla II. v Lublinu. Prek teh knjig o pashalni teologiji sem prišla tudi do njegovih knjig o eshatologiji. Napisal jih je že več kot dvajset, s tem se ukvarja že več kot trideset let. Nagovorilo pa me je predvsem to, da mi je predstavil povsem drugačno vizijo, kot sem je bila vajena, ko se na primer v mladosti človek začne spraševati, od kod prihaja in kam gre. In tisto, kar je bilo vseprisotno tukaj pri nas, je dualistična vizija. Se pravi, krepostni, pravični ljudje bodo zveličani, grešniki pa bodo pogubljeni. Ta dualistična vizija ni nikoli ustrezala mojim notranjim občutjem in slutnjam. Tisto pa, kar sem prebrala v Hryniewiczevih knjigah, se pravi, univerzalistično podobo o poslednjih rečeh človeka in sveta, je bilo nekako tako, kot bi brala jasno, prepričljivo in lepo artikulacijo mojih notranjih precej kaotičnih občutij.

Hryniewicz v svoji knjigi ugotavlja, da sta v krščanskem duhovnem izročilu dve temeljni eshatološki viziji, dualistična in univerzalistična. V čem se med seboj razlikujeta in zakaj je nad idejo o vesoljnem odrešenju vseh logosnih bitij prevaladala prav dualistična eshatološka vizija?

Zabukovec: Hryniewicz v svoji knjigi pretresa dogajanje v 5. in 6. stoletju. Omenja dva razloga. Eden je ortodoksni nauk Cerkve. To se je dogajalo na drugem carigrajskem koncilu, kjer je šlo za boj proti Origenu in origenizmu, povezan z njegovo protologijo, se pravi, z njegovim naukom o predobstoju duš, ki je v tesni zvezi z eshatologijo. Drugi razlog je nravstveno vprašanje. Cerkev mora nekako utrditi skupnost vernikov. In to počne s pomočjo logike strahu, kot temu pravi Hryniewicz, se pravi z zastraševanjem. Gre za to, da ljudi disciplinira z zastraševanjem.

Špelič: Dualistična eshatološka vizija pomeni – po domače rečeno –, da obstajata dva različna izhoda, dve možnosti o koncu: ena je poguba, druga je odrešenje. In potem je naše življenje tisto, ki vodi zdaj v eno ali v drugo stran. Tukaj je odrešenje vedno sad Božje volje. Če pa kdo tega ne sprejme, lahko pade v pogubo, ker se je sam tako odločil. Morda je na humorističen način to izrazil C. S. Lewis, ko je rekel, da bosta na koncu samo dve vrsti ljudi. Tisti, ki bodo rekli Bogu: »Zgodi se tvoja volja«, in tisti, ki jim bo Bog rekel: »Zgodi se tvoja volja«. To je torej dualistična vizija. Univerzalistična pa izhaja iz tiste trditve, da Bog hoče, da bi se vsi rešili. Da bo nekako poskrbel, on sam že ve kako, da pogube ne bo. Ali pa da je poguba, tako kot tudi Hryniewicz razlaga, samo pedagoški vmesni čas, čas očiščevanja. Da poguba ni dokončna, ampak da na koncu vendarle pride rešitev za vse. In to je izraženo tudi pogosto z irazom »apokatastaza«.

Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«, ki se pri cerkvenih očetih pogosto pojavlja?

Špelič: Ta pojem izhaja zlasti iz nauka Origena, teologa, filozofa iz Aleksandrije, iz konca 2., predvsem pa iz prve polovice 3. stoletja. In ta nauk v najbolj radikalni obliki je bil obsojen in zavržen. Najbrž zato, ker ni najbolj pedagoški. Gre za to, da naj bi imeli vsi možnost rešitve. Origen tega ni trdil kot nekakšen aksiom, kot dogmo, ampak je to postavil kot hipotezo, ki jo je treba še preverjati. Vedeti moramo, da je Origen eden prvih teologov. In njegova teologija je takšna, da ponuja rešitve, več rešitev, in da zahteva od svojih poslušalcev, bralcev, učencev, da te rešitve primerjajo med seboj, preudarjajo, in ugotavljajo, katera je bolj skladna z regulo fidei, pravilom vere. In da se potem oklenejo samo tiste, ki jo prepoznajo kot pravilno. Ne gre za njegov dokončni nauk, ampak samo za »navrženo kost«. In zato ga ne smemo obsojati kot heretika, kot krivoverca, tudi če je bila določena izpeljava apokatastaze na kakem koncilu obsojena kot krivoverska.

V katoliški Cerkvi je vsaj na pastoralni ravni še vedno živa miselnost, da si človek odrešenje lahko zasluži z dobrimi deli. Kakšna je človekova vloga pri odrešenju? Ali če vprašam drugače: ali se odrešenje dogaja kot dinamičen proces milosti kot zastonjskega daru in človekovega odgovora na prejeti dar?

Špelič: Mislim, da je pretirana izjava, da je v katoliški Cerkvi navzoča ta misel, da si človek zasluži, ker je ravno katoliška stran zelo obsodila pelagianizem. Tudi papež Frančišek govori o neopelagianizmu, ki ga močno zavrača. Pelagianizem govori prav o tem, o zasluženju, da si sami zaslužimo in pri tem pozabljamo na milost. Dejstvo pa je, da je skoraj polovica oznanjevanja in pridig pelagianskih. V smislu: Treba se je potruditi, treba je, treba je, moramo … Kot da bi bilo vse odvisno od nas. Gotovo, prav je, da se poudarja ta napor, zavzetost, aktivnost, po drugi strani pa mora biti to vedno uravnoteženo še z drugim vidikom, vidikom milosti. Če nekdo spregovori: »treba je«, je treba – spet – temu dodati še: vendar pa je odrešenje vselej in vedno dar. Nikoli ga ne moremo z ničimer kupiti. Ne gre za logiko »daj – dam«, vedno gre za logiko daru. Vendar pa je tudi za sprejetje daru treba imeti neko pripravljenost in odgovorno ravnanje z njim.

Kaj pa o odrešenju pravi pomemben vzhodni cerkveni oče Gregor iz Nise. Kako on pojmuje odrešenje?

Zabukovec: Misel Gregorja iz Nise je tako kot misel drugih zgodnjih cerkevnih očetov zaznamovana z etičnim intelektualizmom. Se pravi, da ljudje delamo zlo, ne zato, ker bi želeli delati zlo, ampak ker ga imamo po pomoti za nekaj dobrega. Z naraščanjem naše vednosti, našega duhovnega razvoja bolj in boj spoznavamo dobro, spoznavamo Boga, kar pomeni, da toliko manj delamo zlo. Človek lahko napreduje v duhovnem spoznanju predvsem zato, ker je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti. Gregor iz Nise govori o pritegovanju, o neskončnem pritegovanju. O Bogu govori kot o idealnem pedagogu, ki ne vzgaja z maščevanjem, z nasiljem, ampak z ljubeznijo. K sebi pa nas priteguje zato, ker je v nas vsajena Božja podoba. In sicer po logiki, da podobno privlači podobno. Kar zadeva to, da si odrešenje zalužimo z lastnimi deli, pa cerkveni očetje govorijo o sinergiji. Odrešenje ni delo ne samega Boga ne samega človeka, ampak gre za sodelovanje. Bog brez človeka ne more ničesar, ampak potrebuje njegovo privolitev za to, da ga pritegne k sebi.

Pojmovanje, da Bog ljudi kaznuje zaradi njihovih grehov, je zapisano globoko v našo religiozno zavest. Ogromno ljudi je zato obremenjenih s krivdo, iz česar izvirajo najrazličnejše travme. Kako cerkveni očetje razumejo kazen in kakšna je njena vloga v univerzalistični viziji odrešenja?

Zabukovec: Hryniewicz zelo podrobno obravnava sodobno razumevanje kazni, za katero meni, da je preveč juristično obarvana. Se pravi, da jo dojemamo kot nekakšno maščevanje, kot nekakšno plačilo za grehe, za naša slaba dejanja. In potem predstavlja drugo vizijo kazni s sklicevanjem na cerkvene očete, predvsem na Klementa Aleksandrijskega, ki je kazen razumel kot nekaj terapevtskega. Namen kazni ni maščevanje, ampak je poprava, predrugačenje človeka. To pomeni, da se mora končati, da ima svoj namen. Ko bo ta namen opravljen, se bo kazen končala. Klement Aleksandrijski – na sploh se cerkveni očetje radi zatekajo k primeram, metaforam iz narave – kazen primerja z obrezovanjem drevja. Vsak, ki ima sadna drevesa, ve, da se bodo, če jih ne obrezuješ, zarasla in ne bodo več obrodila sadov. On govori o kazni kot o ognju očiščenja, o ognju kesanja. In to kesanje nekako požge naše strasti, naše grehe, ki so kot vejevje, ki onemogoča duhovno rast človeka. Zato je kazen na neki način nujna, ampak je v vsakem primeru omejena, ker ima točno določen cilj. In ta cilj je duhovna rast.

Tu se vendarle pojavlja dilema: ali je potemtakem sploh vredno krepostno živeti, če kazen ni večna? Kaj menite o tem?

Zabukovec: To je eden glavnih očitkov Hryniewiczu. In sicer, da se bo katoliška nravstvenost popolnoma razrahljala in razpustila. Ljudje bodo namreč razmišljali tako: če bom v vsakem primeru odrešen, se je nesmiselno truditi. On pravi, da gre tu za podcenjevanje duhovne zrelosti kristjanov. Kar se pa kazni in večnosti tiče, pa lahko izhajam samo iz lastne izkušnje. Rekla bi: ko doživljamo to kazen – kazen ne bo samo posmrtna, ampak kazen doživljamo že zdaj za naše neizpolnjevanje tega, k čemur smo poklicani, se pravi, za neudejanjanje dejavne ljubezni, odnosov – in ko doživljamo ta ogenj kesanja, o katerem govori Hryniewicz, v tem najglobljem kesanju čas izgine. Ko je človek ujet v to trpljenje zaradi lastnih šibkosti, se mu zdi, da bo to trajalo večno. Taka je moja izkušnja.

Pekel je za Hryniewicza bolj subjektivna in osebnostna kategorija kot pa nekaj objektivnega in od Boga vnaprej pripravljenega. Kaj sploh lahko povemo o tem, kar označujemo z besedo »pekel«?

Zabukovec: Hryniewicz na sploh govori o tem, da je problem pri našem razmišljanju o eshatologiji in o Bogu antropomorfizem in racionalizem. Se pravi, da Boga in stvari, do katerih nimamo neposrednega dostopa, ujamemo v mrežo naših logiških odnosov in na Boga prenašamo naše lastnosti. Ko govorimo, da je Bog ljubezen, da je Bog pravičnost, da je Bog dobrota, si predstavljamo to kot nekaj zelo človeškega. Božjo pravičnost si predstavljamo kot kaznovanje za grehe, maščevanje za slaba dejanja. On temu pravi teologija iskanja. Gre za razmišljanje o stvareh, ki nam niso dostopne. Ne moremo govoriti o tem, kaj bo po smrti, če tega sploh še nismo doživeli. Njegova razmišljanja gredo v to smer, kot ste že prej omenili, da je pekel neko psihično stanje človeka, stanje pogreznjenosti v kazen, v ogenj kesanja. In ko govori o odrešenju, ne govori o prisilni amnestiji (pomilostitvi; op. R. K.) – da bi Bog nasilno privedel grešnike k sebi. Ampak bo Bog kot idealen pedagog s svojim pritegovanjem in terapevtsko kaznijo – ne znamo si predstavljati, koliko časa bo to trajalo, mogoče bo trajalo celo večnost – vse pritegnil k sebi. Konec koncev se bodo vsi omehčali in se vrnili k Bogu. Hryniewicz posebej poudarja, da gre tu za upanje. To niso nobene teze, nobene trditve, tukaj ni nobene gotovosti. Gre za upanje, ki izhaja, kot je tudi napisal v tej knjigi, ne samo iz spoznanj in mističnih uvidov zgodnjih cerkvenih očetov, ampak tudi iz njegove lastne duhovne prakse.

Špelič: Mislim, da je treba tu kar pogosto ostati v molku, »v strahu in trepetu« (1 Kor 2,3), po drugi strani pa tudi v svobodi, gotovosti in zaupanju v Boga. Da Bog uredi tisto najboljšo možnost, celo za tistega, ki se nam zdi pogubljen. Morda je pa poguba za nekoga odrešenje. Malce drzna misel, ki ni preverjena niti pri teologih niti v zgodovini teologije. Morda je pa pekel za nekoga lažja možnost, kot da bi bil v Božji navzočnosti. Da nekdo tako nima rad Boga, da mu Bog naredi kraj, kjer bo mislil, da je brez Boga, da ga ni. In ga na neki način iz ljubezni pošlje v pekel – morda pa po Hryniewiczu začasno, dokler ne spozna in uvidi, da je vendarle bolje biti zunaj pekla.

In za konec še tole vprašanje: v čem je bistvo človekove svobode in kako je ta povezana z apokatastazo? Ali je v tem smislu Hryniewicz vendarle izzivalen avtor, ki spodbuja h globljemu teološkemu razmisleku?

Zabukovec: Hryniewicz govori o svobodi ne kot o nečem, kar nam je dano, ampak kar nam je zadano. Se pravi, da gre za nekaj, kar šele čaka na svoje uresničenje. Ruski religiozni filozofi, na primer Berdjajev, govorijo o svobodi od in o svobodi za. Mi si svobodo vsakodnevno predstavljamo v tem smislu: svoboden si, če ti nečesa ni treba, se pravi, da si svoboden od različnih obveznosti, prisil. Cerkveni očetje in tudi Hryniewicz pa govorijo o svobodi za. Prava svoboda, udejanjena svoboda je šele, ko se odločim za dobro, za Boga. To se lepo vidi v razumevanju apokatastaze. Apokatastaza je izraz, ki se je uporabljal na različnih področjih, astronomskem, juridičnem, in pomeni vrnitev v prvotno stanje. Ampak to ne bo vrnitev v popolnoma prvotno stanje, kakršno je bilo, vrnitev v stanje človeka pred padcem. To stanje bo samo podobno prvotnemu stanju – in sicer po popolnosti –, a bo boljše. Boljše bo pa zato, ker se bo človek v tem vmesnem stanju življenja, odločitev, ognja kesanja, svobodno, s svojo privolitvijo, odločil za vrnitev k Bogu. Svoboda je v bistvu naloga, je ta del, ki ga moramo mi izpolniti v tem sinergičnem delovanju človeka in Boga.

Špelič: Ta avtor je vsekakor izzivalen in prav je, da je tak, ker s tem lahko sproži globlji teološki razmislek. Hkrati pa je dovolj ponižen in dovolj skromen, da tega ne predlaga kot dokončno rešitev, ampak da se zaveda tega izzivanja. Ve, da je človek potreben po eni strani tudi grožnje, da ima tudi kazen svojo pedagoško vlogo v človekovem življenju, vendar da kazen ni tisto glavno, s čimer se vzgaja. Zato menim, da je prav, da nas izziva, da pa se hkrati tudi sami zavemo, da nam takšna teologija ne sme biti iskanje izgovorov za greh, za zločin, za zlobo. Zato je morda upravičen tudi govor o kazni, če koga to prepriča, da se odloči za kaj manj slabega. Če pa gledamo z distance na človeštvo, na človeka kot takega, na človeka, ki ima takšno in takšno preteklo spoznanje, potem dejansko ne smemo nikomur privoščiti pogube. Tudi Cerkev ni nikogar razglasila za pogubljenega, niti Juda Iškarjota niti največjih diktatorjev in zločincev. Zato mislim, da je prav, da se po eni strani poudari realna možnost pogubljenja – kaj bo Bog naredil s tistimi, je njegova stvar. Po drugi strani pa, da se govori tudi o univerzalnosti odrešenja, da se poudarja Božjo voljo po tem, da bi bili vsi odrešeni.


30.07.2023

Sveto v ljudski ustvarjalnosti

Kako se pojem svetega udejanja v slovenski ljudski ustvarjalnosti? O presežnem v ljudski umetnosti bo razmišljala akademikinja ddr. Marija Stanonik, ena od utemeljiteljev novodobne slovenske literarne folkloristike; skoraj štiri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti.


23.07.2023

Povezanost z Bogom v poletnem času

Smo v počitniškem času. V tem obdobju verni ljudje ne pozabijo tudi na povezanost z Bogom. Poleti po celotni Sloveniji potekajo oratoriji. Gre za vzgojni počitniški programe za otroke, ki ga pripravljajo mladi. Programi se ob tem združujejo z duhovnostjo, ki jo kroji izbran svetopisemski lik. V naš studio smo povabili Tilna Mlakarja, ki deluje kot tajnik Zavod Salesianum, OE Oratorij Slovenija na Rakovniku. Spregovoril nam bo o pripravi in poteku oratorija.


16.07.2023

Duhovna razsežnost morja

V teh počitniških dneh, ko se številni odpravijo na morje, ponavljamo pogovor z jezuitom Ivanom Brescianijem o duhovnih razsežnostih morja.


09.07.2023

Izzivi digitalizacije v Katoliški cerkvi

Kako se katoliška cerkev sooča z izzivi digitalizacije 21. stoletja? So spletni, radijski in televizijski prenosi bogoslužnih obredov zadostili potrebam vernikom ali pa so le prikladen izgovor, da se svete maše ne udeležimo? Digitalizacija je tukaj in se dotika vseh por javnega življenja, zato se mora nanjo odzvati tudi religija. O prednostih in slabostih digitalizacije v cerkvah se bo Nejc Krevs pogovarjal s tiskovnim predstavnikom Slovenske škofovske konference dr. Gabrielom Kavčičem.


29.06.2023

S Klaudijo Sedar o migracijah slovenskih protestantov v zgodnjem novem veku

V Evangeličanski cerkvi Martina Luthra Murska Sobota je na ogled razstava Migracije slovenskih protestantov v zgodnjem novem veku. Razstava je del projekta Zgodbe evangeličanskih migracij. V njem sodeluje deset muzejskih organizacij iz šestih evropskih držav. Razstava v Murski Soboti bo odprta do začetka novembra. Predstavi nam migracijske tokove protestantov v 16. in 18. stoletju; podobnosti in razlike med osrednjeslovensko in prekmursko migrantskima skupnostma. Avtorica razstave - direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar – je razstavo dopolnila s predstavitvijo migracije prekmurskih protestantov v Bethlehem v Pensilvanijo v Združene države Amerike v začetku 20. stoletja. Prekmurci so čez Atlantski ocean odpotovali iz gospodarskih razlogov. Tam so zasnovali močno evangeličansko skupnost; njeno stičišče je bila evangeličanska cerkev svetega Ivana v Betlehemu, kjer je aprila potekala zadnja božja služba v njenih prostorih. Protestanti pa so zapustili sedanja slovenska ozemlja v zgodnjem novem veku iz verskih razlogov.


25.06.2023

Spremembe na področju odnosov med državo in Cerkvijo

Danes praznujemo dan državnosti. Pred več kot tremi desetletji je to bil tudi čas sprememb in oblikovanja nove države. Prav zato bomo spregovorili o odnosu države in Cerkve, kaj se je dogajalo pred tem, po tem, temeljne spremembe, ki so nastale in kako so vplivale na vernike na različnih področjih. V naš studio bomo povabili teologa Sebastijana Valentana, doktorja kanonskopravnih znanosti, sodnika pri Metropolitanskem cerkvenem sodišču v Mariboru in sodelavca Inštituta za kanonskopravne vede pri Katedri za cerkveno pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.


18.06.2023

Mir tebi Evropa, mir tebi Balkan - Medversko srečanje

V Kopru so se 17. junija 2023 zbrali najvišji predstavniki veroizpovedi iz 15-tih balkanskih držav. Razpravljali so o miru in sožitju na tem področju.


11.06.2023

Sto let od rojstva škofa Vekoslava Grmiča

V tokratni oddaji Sedmi dan se bomo spomnili blagopokojnega mariborskega pomožnega škofa dr.Vekoslava Grmiča ob stoletnici njegovega rojstva.


04.06.2023

Novi slovenski prevod Božje liturgije - bizantinsko-slovanskega obreda – je izjemen podvig predvsem v korist grkokatolikov, ki bodo lažje obhajali liturgijo tudi v slovenščini

Novi prevod dela Božja liturgija, bizantinsko-slovanskega obreda, ki zajema tri izdaje, je izjemen bogoslužni, cerkveni, knjižni in akademski podvig. Dodana vrednost novega tretjega prevoda omenjenega dela v slovenščino je, da ga je kot prvega uradno potrdil Dikasterij za vzhodne Cerkve v Vatikanu. Pobudo za prevod je dal križevski vladika Milan Stipić; v njegovo pristojnost spadajo tudi tri grkokatoliške župnije v Sloveniji. Najnovejši prevod Božje liturgije - enega od temeljnih besedil vzhodnokrščanskega izročila - je plod različnih strokovnjakov ter želi prispevati k študijski in praktični rabi liturgične dediščine; je pa tudi pomemben gradnik v ekumenskem gibanju na tem prostoru.


28.05.2023

Nadškof Cvikl o prazniku Binkošti

Na binkoštno nedeljo, gostimo mariborskega nadškofa metropolita mag.Alojzija Cvikla. Binkošti so praznik Svetega duha, predstavljajo rojstvo Cerkve na občestveni in individualni ravni. .


21.05.2023

Marija v Svetem pismu in v slovenski umetnosti

V oddaji bomo gostili profesorico ddr. Ireno Avsenik Nabergoj literarno zgodovinarko in religiologinjo, preučevalko slovenske literature in kulture v evropskem kontekstu. Spoznali bomo zgodbo Marijinega življenja, kot je ohranjena v Svetem pismu, v hagiografskih spisih in razodetjih; osvetlili, od kod izvirajo zametki marijanske pobožnosti v slovenskem prostoru in kako Marija prek umetniških del, še posebej literature, nagovarja slovenskega človeka tudi v današnjem času.


14.05.2023

Roman Globokar: pomoč pri samomoru in evtanazija imata lahko v izhodišču plemenit namen, vendar prinašata možnost zlorabe in spreminjata pogled na vrednost življenja

O legalizaciji pravice do pomoči pri samomoru in evtanaziji ter o posledicah, ki bi jih taka odločitev pomenila za posameznika in družbo; o avtonomiji, da vsakdo odloča tudi o načinu svoje smrti; o tem, kaj se skriva v ozadju visoke podpore evtanaziji; in o tem, kako ravnajo duhovniki v krajevnih cerkvah v evropskih državah, v katerih je dovoljena evtanazija ali pa pomoč pri samomoru - o vsem tem moralni teolog dr. Roman Globokar.


07.05.2023

Psihoterapija v dialogu z duhovnostjo

Psihoterapevtski postopki so v marsičem v sozvočju z duhovnostjo. Psihoterapija veliko dolguje tudi krščanski mistiki. O prepletu psihoterapije z duhovnostjo ponavljamo pogovor dr. Roberta Kralja s psihologom in psihoanalitikom dr. Borutom Škodlarjem.


30.04.2023

Tertulijan, izvirni antični krščanski pisec

Tertulijan je predstavnik zgodnjega severnoafriškega krščanstva. Kaj vse je odlikovalo tega teologa, kako je ščitil nauk pred herezijo in kako bogat duhovni jezik ga je odlikoval? Tertulijan se je rodil v Kartagini in velja za predstavnika neokonzervativnega gibanja zgodnjega tretjega stoletja. Njegovo delo Apologetski, polemični in katehetski spisi je pred kratkim izšlo v slovenskem jeziku. Prevajalca in avtorja spremne besede frančiškana mag. Jana Dominika Bogataja bo gostil novinar Nejc Krevs.


23.04.2023

Ob 530. obletnici Kolegiatnega kapitlja Novo mesto premišljevanja o njegovi vlogi v preteklosti in danes

Škofija Novo mesto letos praznuje 530. obletnico ustanovitve Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Ta visoki jubilej so obeležili z zgodovinsko-teološkim simpozijem in s slovesno mašo. Zgodovinar dr. Stane Granda, teologi škof dr. Andrej Saje, kanonik in vikar za slovenske vernike pri goriški nadškofiji mag. Karlo Bolčina in pater mag. Branko Cestnik so na zgodovinsko-teološkem simpoziju premišljevali o pomenu Kolegiatnega kapitlja za Novo mesto in Dolenjsko, o teoloških izhodiščih za združevanje duhovnikov v kapitlje nekoč in danes, pa tudi o viziji novomeške škofije.


16.04.2023

Večino služb v Katoliški cerkvi, ki niso povezane z zakramentom svetega reda, bodo vodili laiki. Na drugi strani opozorila pred klerikalizacijo laikov

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je letošnji teološki simpozij z naslovom Vi ste sol zemlje in luč sveta posvetila vlogi laikov v Katoliški cerkvi. Ker število duhovnikov in drugih duhovnih poklicev v Cerkvi upada, številne naloge v njej prevzemajo laiki. Škofje napovedujejo, da bodo večino služb v Cerkvi, ki niso povezane z zakramentom svetega reda, prevzeli verni laiki. Teologi opozarjajo na pasti takega početja, to lahko pripelje do klerikalizacije laikov.


09.04.2023

Sestra Romana: Bog je vedno z nami. Tudi če pademo, najdemo moč, da se poberemo – to je sporočilo velike noči

Sestra Romana Kocjančič o velikonočni skrivnosti: zakaj je velika noč največji krščanski praznik; kako preživlja ta čas.


02.04.2023

Trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa

Na cvetno nedeljo, ki je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, pri bogoslužju pojejo ali berejo poročilo o Jezusovem trpljenju – pasijon. Jezusovo trpljenje so podrobno popisali vsi štirje evangelisti, v triletnem zaporedju se vsako leto izvaja besedilo drugega sinoptičnega evangelista. Ker smo letos v letu A, je bil na vrsti pasijon po Mateju. Na veliki petek se poje ali bere vedno poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija. Zavod za cerkveno glasbo je v letošnjem postnem času izdal novo izdajo oznanila Trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa. Snovalci nove izdaje pravijo, da gre za velik projekt za Katoliško cerkev v Sloveniji. S strokovnjakinjo za liturgično glasbo in predsednico Zavoda za cerkveno glasbo dr. Cecilijo Oblonšek o novi izdaji pasijona ter biblicistom in celjskim škofom dr. Maksimilijanom Matjažem o tem, kako so evangelisti predstavili podobo Jezusa Kristusa.


26.03.2023

O Marijinem oznanjenju

Mesec marec je mesec v znamenju žena. Spominjamo se tudi brezmadežne device Marije, ki ji je nadangel Gabrijel napovedal, da bo čudežno spočela našega Odrešenika. Kakšno vlogo ima Marija v cerkvenem občestvu, zakaj je toliko cerkva na Slovenskem posvečenih prav njej in kakšen navdih nam je lahko Marijina zgodba? Zakaj je del teologije tudi mariologija? O teh vprašanjih premišljuje mladi duhovnik iz Škofije Novo mesto Štefan Hosta.


17.03.2023

Sveti postni mesec ramazan pri muslimanih krepi vero, uči obvladovati strasti in želje

22. marca s sončnim zahodom muslimanke in muslimani po vsem svetu vstopajo v sveti postni mesec ramazan. Muslimani verujejo, da je v ramazanu Alah začel preroku Mohamedu razodevati sveto knjigo muslimanov Koran. Z Emo Bošnjak iz Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji o duhovnem sporočilu za muslimane svetega meseca ramazan, kako ga opredeljuje Koran, za muslimane sveta knjiga. Kako jo brati? Zakaj Islamska skupnost v Sloveniji še vedno ne odobrava niti enega izmed treh prevodov Korana v slovenščino?


Stran 3 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov