Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostor prvih plavalnih podvigov in neštetih spočetih ljubezni
Letos mineva devetdeset let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas. Zgodba se je začela, ko je svet mestne občine Maribor iskal prostor za novo mestno letno kopališče. Prvotna ideja je padla v vodo in leta 1927 so se odločili za graditev kopališča na tedaj Felberjevem otoku sredi Drave nekaj kilometrov zahodno od Maribora, kjer je reka po zadnjih brzicah stoletja odlagala naplavni material. Od odločitve o graditvi do odprtja je minilo natanko štirideset mesecev in pet dni. Otok in njegovo kopališče sta sila nostalgično zapisana v srcih številnih, ki so skozi desetletja na njem iskali poletno osvežitev in še vse kaj drugega…
895 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Prostor prvih plavalnih podvigov in neštetih spočetih ljubezni
Letos mineva devetdeset let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas. Zgodba se je začela, ko je svet mestne občine Maribor iskal prostor za novo mestno letno kopališče. Prvotna ideja je padla v vodo in leta 1927 so se odločili za graditev kopališča na tedaj Felberjevem otoku sredi Drave nekaj kilometrov zahodno od Maribora, kjer je reka po zadnjih brzicah stoletja odlagala naplavni material. Od odločitve o graditvi do odprtja je minilo natanko štirideset mesecev in pet dni. Otok in njegovo kopališče sta sila nostalgično zapisana v srcih številnih, ki so skozi desetletja na njem iskali poletno osvežitev in še vse kaj drugega…
Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.
Janez Svečnik se je kot član mariborskega harmonikarskega orkestra pri glasbenem mojstru Šuštaršiču kot osemletni deček skrbno pripravljal na gostovanje v Združenih državah, ki je bilo načrtovano za pomlad 1941. Pa so vojaške koračnice preglasile zven harmonike, sledila je pot v Ljubljano, kjer so bili člani orkestra Doma Ivana Cankarja še bodoči zdravnik Anton Dolenc, pesnik Janez Menart, zapornik na Golem otoku Radovan Hrast in drugi. Draga Šauperla si je nemška turistka odpeljala v domovino, v Kölnu je postal član ugledne vokalne zasedbe in z njo prepotoval velik del sveta. Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju. Tokratne Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Zaradi tega, ker v času teniškega turnirja, ki se je odvijal v Ljubljani, Maribor s širšo okolico še ni bil pokrit s TV signalom, je neki moški z nožem napadel opremo takratne TV Ljubljana in kričal »Kje je Bergant?« Leta 1941 so oddajnike napadli vojaki tretjega rajha, 50 let pozneje pa iz istega razloga še vojaki JLA. Vendar ti stojijo še danes in zaradi njih vsak dan več kot tretjina Slovenk in Slovencev spremlja dogajanje doma in na tujem. Stebri, ki oddajajo signal so hkrati tudi stebri, ki podpirajo demokracijo. Med njimi se je v oddaji Sledi časa sprehodil Jure K. Čokl.
Obiskovalca lekarne je nekoč ob vstopu v ta prostor pričakalo bogato okrašeno pohištvo in posodje, po prostoru se je širila nenavadna mešanica vonjev. »Mistično in skrivnostno vzdušje, ki pa je imelo tudi psihološki učinek, ki je vzpostavil nekakšno zaupanje v zdravila, ki so jih tam pripravljali,« opiše tokratni sogovornik dokumentarno-feljtonske oddaje Sledi časa. Na polurni potep po Lekarniškem in alkimističnem muzeju vas vabi Darja Pograjc!
Ob robu velikega orožarskega posla, ki se ima zgoditi v slovenski vojski je prav, da se ozremo na nekatere manj znana, oziroma pozabljen mešetarjenja z orožjem v katera je bila tako ali drugače vpletena tudi Slovenija.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v četrtem stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oziroma »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Nepogrešljivi so bili v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. V 20. stoletju so bili najštevilnejši, bilo jih je skoraj pol milijona, ter najuporabnejši konji za delo in v sestavi vojske takratne Jugoslavije. V obdobju od leta 1900 do 1912 jih je bilo samo v Italijo izvoženih 200 tisoč. Toda ta pasma je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
6. septembra 1940 je bil v Ljubljani z velikimi slovesnostmi odkrit spomenik jugoslovanskemu kralju Aleksandru Prvemu Zedinitelju, ki je bil oktobra 1934 ubit v atentatu v francoskem pristaniškem mestu Marseille. Veličasten konjeniški spomenik je zasnoval in izdelal kipar Lojze Dolinar v sodelovanju z arhitektom Hermanom Husom. Na slovesnosti sta bila prisotna tudi prestolonaslednik Peter Drugi, ki je tisti dan dopolnil sedemnajst let, in kraljevi namestnik knez Pavel z družino. Poleg bronastega kipa konjenika sta stala stranska reliefa, ki sta predstavljala vojno in mir. Impresivni kip konjenika kralja Aleksandra Prvega pa je imel žal zelo kratko življenjsko dobo. Stal je le dobrih deset mesecev. Po zasedbi Kraljevine Jugoslavije ga je italijanska okupacijska vojska pod oboroženo zaščito razbila in odpeljala v eni sami julijski noči. Domnevno se je ohranil en sam samcat košček, ki ga danes hranijo v Kraljevi zbirki Ljudskega muzeja v Kulturno-turističnem središču Anin dvor v Rogaški Slatini.
V Žalcu rojeni profesor Ivan Šumljak velja za enega najpomembnejših organizatorjev sodobnega slovenskega planinstva. Po drugi svetovni vojni je bil dve desetletji načelnik markacijskega odseka Planinskega društva Maribor - Matica. Prav pri opravljanju tega dela se mu je porodila ideja, ki jo je prvič oznanil na zboru markacistov junija 1950. Predlagal je »Slovensko planinsko transverzalo št. 1« od Maribora do Kopra. Leta 1953 je bila pot, ki se začne ob vznožju Pohorja v Radvanju pri Mariboru, se nadaljuje prek Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij, Krasa in se konča v Ankaranu ob Jadranskem morju, tudi uradno odprta. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Pozno poletje je čas obiranja hmelja, 'grenke rože', ki daje pivu prepoznavno aromo in okus. Oddaja Sledi časa raziskuje, kako je hmelj v 150 letih, odkar so ga prvič zasadili v Spodnji Savinjski dolini, močno oblikoval način življenja tamkajšnjih ljudi, korenito spremenil pokrajino in ustvaril svojevrstno kmetijsko in gospodarsko dejavnost, zaradi katere je upravičeno dobil naziv 'zeleno zlato'.
Lik Marije velja za pomembno in idealizirano žensko religiozno podobo zahodnega sveta. Čaščenje Marijinega kulta se v nekaterih ozirih od daleč spogleduje s starodavnim čaščenjem velikih boginj plodnosti in kozmične matere Zemlje predkrščanskih obdobij, katerih religijska izročila o skrivnostih življenja, plodnosti zemlje in rojstvih lune so se nemalokrat mešala in stapljala med seboj. O tem pričajo Venere, zgodnje stvaritve figuralne umetnosti. Marijin kult, ki se od boginj mater poganskih tradicij razlikuje predvsem zaradi paradoksalnega nasprotja med devištvom in materinskostjo, je zaživel že konec prvega stoletja:
Slovenski pisatelj Drago Jančar v enem svojih najbolj znanih romanov opisuje skromno trafiko ob mostu čez Dravo. Trafikant v njej gleda na trg pred seboj in sledi spreminjanju imena tega trga, kakor se je pač zasukala zgodovina mesta, dežele in celotne Srednje Evrope, ki ji je posvečen roman »Severni sij«. Trafika, ki je bila pisateljeva muza, je pred letom, prazna in propadajoča, prišla na mestni črni seznam. Hoteli so jo prodati na dražbi, skupina meščanov pa se je temu odločno uprla. Zgodbo, naj izdamo, da s srečnim koncem, v oddaji Sledi časa povzema Marko Radmilovič
Brez virov v zgodovinopisju ne gre; vsak vir pa lahko raziskovalca hote ali nehote tudi zavede. In naj bo ta zgodba poučen opomin.
Pred natanko letom dni smo praznovali pol stoletja, kar je človek pristal na luni, večkrat tudi v oddajah Dokumentarno-feljtonskega uredništva. Prav medijski pomp okoli poleta Apolla 11 je najbrž spodbudil zanimanje za šestdeseta leta in vesoljsko tekmo. V njej je, pa ne tako zelo skromno, sodelovala tudi naša bivša država. Obsedenost z vesoljem je bila med mladimi prisotna prav toliko kot pri preostalih tehnično in znanstveno prosvetljenih družbah na planetu. Eno najbolj bleščečih zgodb o slovenskih vesoljskih ambicijah so napisali v Celju in mogoče je prav, da se v času, ko pričakujemo v vesolju prva slovenska satelita, nanje ponovno spomnimo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.
Prav lahko bi se zgodilo, da bi se na vrh Triglava lahko pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Jure K. Čokl se je v oddaji Sledi časa podal po sledeh treh zgodb, povezanih z enim skupnimi imenovalcem: finančno neizvedljivostjo, ki se ji lahko zahvalimo za ohranitev simbola slovenstva.
Za raziskovanje zgodovine popularne glasbe, še posebej rocka in rock'n'rolla se je v dokumentaristiki izoblikoval poseben žanr, imenovan rockomentarec. Združena dokumentarnost in rockovske vsebine dosegajo v elektronskih medijih pravcati preporod in v Sledeh časa se poskušamo trendom približati. Ne bomo govorili o posamezni skupini, ali o obdobju, ali katerem rockovskih fenomenov… Pobližje si bomo ogledali zanimivo razstavo, ki so jo na začetku poletja odprli v Muzeju novejše zgodovine Celje. Oddaja nosi pomenljiv naslov: »Za domovino z rockom naprej!«
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pred dnevom državnosti vam v poslušanje ponujamo ponovitev oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov