Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Vabljeni tudi k poslušanju nadaljevanja oddaje o jugoslovanski dolžniški krizi - Jugoslovanska dolžniška kriza, 2.del.
foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983
894 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Vabljeni tudi k poslušanju nadaljevanja oddaje o jugoslovanski dolžniški krizi - Jugoslovanska dolžniška kriza, 2.del.
foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983
V noči s 23. na 24. maj leta 1915 se je prva svetovna vojna tudi dejansko preselila na del današnjega slovenskega ozemlja. Italija je, kot je obljubila silam antante v tajnem Londonskem sporazumu 26. aprila 1915, napovedala vojno Avstro-Ogrski in ob polnoči prestopila skupno mejo nad Livekom. Za dvojno monarhijo je to bila že tretja fronta, potekala pa je od prelaza Stelvio na tromeji med Švico, Italijo in Avsto-Ogrsko čez Tirolsko Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe ob reki Soči do njenega izliva v Jadransko morje. Dolga je bila 600 kilometrov, od tega je je približno 90 kilometrov - od Rombona do Tržaškega zaliva - potekalo tudi po delu našega današnjega ozemlja. Ta del poznamo pod imenom soška fronta. Takoj prvi dan vojne so italijanski bersaljerji na kolesih brez enega samega strela osvojili Kobarid, 29 mesecev pozneje pa je prav tako imenovani "čudež pri Kobaridu" oziroma 12. soška ofenziva prinesla njen konec. Že takoj prve dni so se začeli spopadi na Mrzlem vrhu, eni izmed treh klavnic prve svetovne vojne na naših tleh - poleg Mrzlega vrha še na Rdečem robu in Škabrijelu. Spopadi so potekali vseh 29 mesecev ali 888 dni, ne da bi se fronta premaknila z mesta. Kaj vse se je dogajalo prve dni soške fronte in kako je ta fronta zaznamovala naše kraje, bomo lahko slišali v Sledeh časa, ki jih pripravlja Jurij Popov.
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pod njegovo severno steno se je v iskanju odgovorov podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje minulih petih let. "Svoboda!" je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: "Nikjer nobenega ni!" Okupator je v naglici zbežal ... Le na Koroškem je še govorilo orožje ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Smo Slovenci hlapčevski ali uporni narod? Vprašanje se zdi smiselno glede na to, da letos zaznamujemo pol tisočletja vseslovenskega kmečkega upora iz leta 1515. Začel se je v Konjicah in Kočevju, zajel pa je območje več kot petindvajset tisoč kvadratnih kilometrov površine nekdanjih slovenskih dežel razen Gorenjske in dela Primorske. Uprlo se je več kot osemdeset tisoč kmetov, ki so jih vedno nove in nove dajatve zemljiškim gospodom, cerkvi in cesarstvu pripeljale na rob revščine in obupa. Ta upor sodi med šest velikih v naši zgodovini, zraven pa moramo prišteti še stotnijo malih in nekaj srednjih, torej vsega skupaj več kot sto dvajset kmečkih uporov. Ta podatek postavlja pod vprašaj Cankarjevo sintagmo "za hlapce rojeni ...". Pa vendar, preučevanje učinkov kmečkih uporov pripelje do spoznanja, da so bili uporni kmetje vedno poraženi, upori pa niso ustavili procesa razvoja ideologije družbe treh rodov - tistih, ki vladajo, tistih, ki molijo in tistih, ki delajo. Ta družbeni antagonizem je bil in je še zmeraj temeljni model urejenosti sveta. Kaj je pomenil in kaj je prinesel, pa tudi o tem, kako je leta 1515 vseslovenski kmečki upor potekal, bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Morda bi lahko iskali korenine slovenskega novinarstva že pri Primožu Trubarju, saj je bil s svojimi Newe Zeitungen novičar 16. stoletja. Vsekakor pa velja, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, naš prvi dnevnik pa je bil Slovenski narod, ki je začel leta 1868 izhajati v Mariboru. Komu so "služili" slovenski novinarji v preteklih sto in več letih: ljudstvu, oblasti, kapitalu? So bili vedno ob pravem času na pravem mestu? Je slovenski novinar omikan in spoštovan? Kako stanovsko povezovanje krepi moč in verodostojnost slovenskega novinarstva? Je novinarstvo samo še obrt, servis? Ali pa je vendarle "čuvaj demokracije"? Po sledeh 110 let dolge zgodovine novinarske stanovske organizacije nas bo v oddaji Sledi časa popeljal Bojan Leskovec.
V teh časih, ko nam v ušesih še vedno odmeva posplošeno skandiranje "lopovi, lopovi!", se ponuja priložnost, da se tudi natančneje ozremo po zgodovini tolovajstva v naši deželi. Marko Radmilovič nas tako v Sledeh časa vabi na vznemirljivo potepanje po kozjanskih globelih, kjer se še vedno prepletajo resnice in legende o življenju razbojnika Franca Guzaja.
Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije septembra leta 1943 so sicer maloštevilni partizani na Primorskem razorožili italijansko vojsko, ki se je s slovenskega ozemlja umikala v Italijo. Tako so pridobili veliko orožja, streliva in živil, celo več, kot so bili tedaj sposobni uporabiti. Toda pričakovati je bilo, da se bodo iz italijanske vojske vračali mladi primorski fantje, ki bi jih vključili v narodnoosvobodilni boj. V prvih dneh zmede so se partizani odločili zasesti in braniti Gorico pred veliko močnejšo nemško vojaško silo, ki je zasedala izpraznjen prostor po umiku italijanskih okupatorjev. Izoblikovala se je Goriška fronta. Je bila vojaški nesmisel, saj je bilo očitno, da maloštevilni partizani ne bodo zmogli obdržati mesta? Ali je bil pomen drugje? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
V doslej pripravljenih oddajah o prvi svetovni vojni ali "veliki vojni" ali "vojni, ki naj bi botrovala koncu vseh vojn", smo vedno znova poudarjali, da je bila ta vojna precedens v zgodovini človeštva. Je prva vojna, ki jo lahko imenujemo totalna vojna. To je vojna, ki v vrtinec pobijanja in uničevanja potegne vse, od vojakov na fronti do prebivalstva v zaledju in vsa področja človekovega delovanja. Lahko bi rekli, da je "velika vojna" uzakonila tudi propagando kot brezobzirno sredstvo za doseganje vojaških in političnih ciljev. Pri tem se ni ozirala na resnico, vse do takrat veljavne moralne vrednostne sisteme pa je kršila v skladu s potrebami. Tako so jo uporabljali za dokazovanje tako imenovane "nujnosti vojne", za demoniziranje nasprotnikov, za norčevanje iz nasprotnikov in njihovih voditeljev (na primer ostarelega in dementnega cesarja Jožefa II.), za dokazovanje lastne superiornosti, in tako naprej. Na različne načine je manipulirala predvsem z vojaki na fronti in s civilnim prebivalstvom. Pogosto je tako tudi duhovščina s prižnic omalovaževala in demonizirala nasprotnike, zahtevala in opravičevala njihovo pobijanje, žrtvovanje lastnega življenja pa poveličevala v sveti cilj. V slovenskih deželah je to najbolj poudarilo geslo "vse za vero, dom, cesarja". V propagandne namene so bili uporabljeni vsi takratni mediji - tiskani, radijski in filmski. V letih 1914-1918 so bili tako postavljeni temelji sodobne propagandne obrti, ki se še danes zateka k že pred davnimi leti izoblikovanim načelom za udejanjanje ciljev predvsem tiste elite, ki ima največjo družbeno moč.
Sredi prihodnjega meseca bo minilo 70 let od zadnjega anglo-ameriškega bombardiranja Maribora med drugo svetovno vojno. Prvi dan groze rušilnih in zažigalnih bomb so Mariborčani doživeli 7. januarja 1944, najhuje pa je bilo oktobra tega leta. Trpljenja in strahu, ki ga v takšnem obsegu in tako silovito ni doživelo nobeno drugo slovensko mesto. Odvrženih je bilo 15.795 bomb, ki so skupaj tehtale 4.750 ton. Popolnoma porušenih ali poškodovanih je bilo 2.290 zgradb, kar je bila slaba polovica vsega stavbnega fonda v mestu. Brez bivališč je ostalo več kot 4.200 ljudi, umrlo pa jih je 483, med njimi 60 otrok. V nekaj več kot petnajstih mesecih med prvim in zadnjim bombnim napadom na mesto so prebivalci Maribora v zakloniščih preživeli približno 14 dni. Mesto si potem še desetletja ni povsem opomoglo od posledic anglo-ameriških rušilnih letalskih napadov, na vzhodnem območju Maribora pa lahko na zidovih starejših hiš še danes brez večjih težav najdemo sledi teh bombardiranj. Kakšni spomini še živijo na tisti čas, kaj pravijo zgodovinarji, v kakšnem stanju so zaklonišča, v katera so ljudje bežali pred sedmimi desetletji, in kako je z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Made in USA, katerih najdbe so še zdaj dokaj pogoste? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Življenja genijev so pogosto nepredvidljiva in včasih celo čudaška, so pa praviloma dobro raziskana. Izjemni možje preteklosti, ki so še za življenja vzbujali občudovanje, so vedno znova pod drobnogledom tako laične kot tudi strokovne javnosti. In med njimi je eden najbolj izpostavljenih prav gotovo Nikola Tesla. Zato preseneča, da je šele pred kratkim prišlo na dan poglavje, ki tega velikega moža naše civilizacije povezuje z Mariborom. Več v oddaji Sledi časa Marka Radmiloviča z naslovom Mariborski tedni Nikole Tesle.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Lahko bi rekli, da je izpovedovanje ljubezni staro toliko kot človeštvo. Poleg besed pa so že naši davni predniki uporabljali tudi različne predmete, s katerimi so obdarovali ljubljeno osebo in ji tako pokazali, kaj čutijo. No, lectovo srce je eden takšnih predmetov, ki že stoletja služi predvsem temu namenu, tako v Evropi, kot tudi pri nas. In v pričakovanju pomladi, ko začnejo tudi srca zaljubljencev hitreje utripati, bomo lahko še enkrat poslušali zanimivo pripoved o zgodovini in tradiciji lectarstva na Slovenskem. V oddajo Sledi časa jo je zaokrožil - Ivan Merljak.
Ob vsega občudovanja in predvsem spoštovanja vredni beri medalj, ki so jih na drugi strani »velike luže« obesili okoli vratu »naše Tine«, se nam spet ponuja priložnost, da se na kratko ozremo tudi v zgodovino našega smučanja. Mogoče ne na samem začetku tako imenovane »pionirske smučarije« na Slovenskem, lahko tako najdemo tudi ime Rudolfa Badjure, ki ga mnogi nehote zamenjujejo z njegovim bratom Metodom. No, po zaslugi nekaterih zanesenjakov je Rudolf Badjura, v obsežni študiji, ki jo v oddaji Sledi časa predstavlja Marko Radmilovič, vnovič »prišel« med Slovence …
Ob vsega občudovanja in predvsem spoštovanja vredni beri medalj, ki so jih na drugi strani »velike luže« obesili okoli vratu »naše Tine«, se nam spet ponuja priložnost, da se na kratko ozremo tudi v zgodovino našega smučanja. Mogoče ne na samem začetku tako imenovane »pionirske smučarije« na Slovenskem, lahko tako najdemo tudi ime Rudolfa Badjure, ki ga mnogi nehote zamenjujejo z njegovim bratom Metodom. No, po zaslugi nekaterih zanesenjakov je Rudolf Badjura, v obsežni študiji, ki jo v oddaji Sledi časa predstavlja Marko Radmilovič, vnovič »prišel« med Slovence …
Centralna pravosodna knjižnica je najstarejša slovenska posebna knjižnica, saj je nastala pred skoraj sto leti. Lahko bi rekli, da je sopotnica zadnjega dela poti v slovensko samostojnost. Nastala je namreč leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske, ko je kranjska dežela dobila svoje prvo višje sodišče. Sam začetek slovenskih javnih knjižnic pa sodi v leto 1693, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Academia Operosorum, ki je imela namen ustanavljati takšne knjižnice, vendar je prej razpadla. Ideja pa je ostala in pred skoraj sto leti smo dobili prvo posebno knjižnico. Za ustanovitev današnje Centralne pravosodne knjižnice ima največ zaslug prvi predsednik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani pravnik, sodnik in juristični pisatelj Ivan Kavčnik. Knjižnica ima svoje domovanje v ljubljanski sodni palači, zgrajeni v letih 1898-1902 v neoklasicističnem slogu, kar ji daje tudi poseben čar. V njenem najstarejšem delu posebno pozornost zbujajo galerije, ki so v sodobnih knjižnicah redkost. Po vsebini in organizaciji je prilagojena sodobnim potrebam stroke, vendar pa hrani tudi posebne knjižne zaklade, ki so premalo znani in preučevani. Omenimo samo dragoceno zbirko nekdanjega Juridičnega društva, ki obsega približno 770 knjig v 1.938 zvezkih. Kot poudarja avtor Sledi časa Jurij Popov, sta med njimi zagotovo največji dragocenosti Bamberški kazenski zakonik iz leta 1510 in Corpus iurius civilis iz leta 1663.
Ljubljana ima smučišče. Z žičnico, ustrezno višinsko razliko za izvedbo ženskega slaloma, možnostjo nočne smuke in v bližini velikega parkirišča. Na tem smučišču so nekoč trenirali celo Bojan Križaj, Nuša Tome in drugi reprezentanti, na njem sta prve turno smučarske zavoje opravila slovenska alpinista Viki Grošelj in Danilo Cedilnik - Den. Po njegovi strmini se je rad spustil celo legendarni muzikant Lojze Slak. Če se sprašujete, ali je vse našteto res, poslušajte oddajo Sledi časa. Na strmino ljubljanskega smučišča, za katerega večina najbrž še ni niti slišala, se je podal Jure K. Čokl.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred sedemdesetimi leti je bila Evropa na koncu druge svetovne vojne. Vojne, ki se je v zgodovino človeštva vpisala predvsem po do tedaj neverjetni krutosti, ki je je sposoben človek. Ko je bila razkrita resnica o koncentracijskih taboriščih, je svet obnemel. Nacistična Nemčija je namreč zgradila sitem koncentracijskih taborišč - vsega skupaj jih je bilo med 15 in 20 tisoč - in v njih sistematično odstranjevala svoje nasprotnike in vse tiste, za katere je mislila, da niso vredni življenja. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v Dachau, majhnem mestecu v bližini Munchna. Zgradili so ga že leta 1933, zaprli pa 12 let pozneje, 29. aprila leta 1945. Taborišča so rastla in se razvijala v vse hujše centre razčlovečenja, zlorab in iztrebljanja. Najhujše koncentracijsko taborišče, imenovano tudi tovarna smrti, je bilo Auschwitz?Birkenau na Poljskem. Osvobojeno, če je temu mogoče tako reči, je bilo 27. januarja leta 1945. Zato je 27. januar mednarodni dan koncentracijskih taborišč, s katerim počastimo spomin na 15 do 20 milijonov žrtev tega taboriščnega sistema in sistema getov, ki ga je vzpostavila nacistična okupacijska oblast. V Sledeh časa, posvečenih 70-letnici zaprtja vseh omenjenih taborišč, je Jurij Popov pred mikrofon povabil preživele iz treh nacističnih koncentracijskih taborišč ? iz Auschwitza, Mauthausna in Dachaua. Samo v teh treh taboriščih je bilo po ocenah zgodovinarjev zaprtih približno 10.400 Slovenk in Slovencev, od katerih se več kot tretjina ni nikoli več vrnila domov. Foto: Internet stock. Avtor: Jurij Popov.
Neveljaven email naslov