Folklorna skupina Tineta Rožanca je ena največjih in najstarejših folklornih skupin v državi. Ustanovljena je bila leta 1949 pod pokroviteljstvom Železničarskega kulturno-umetniškega društva Tineta Rožanca v Ljubljani in še danes deluje ob podpori Slovenskih železnic. Skupina letos praznuje 70-letnico delovanja. Združuje več kot sto članov. Kot piše na njeni spletni strani: “… najmlajši šteje tri leta, najstarejši pa v skupini pleše že več desetletij.” Različne generacije plesalcev so organizirane v otroško, člansko in veteransko skupino. Obletnico so počastili z glasbeno-plesno predstavo z naslovom “Sem.” v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Predstava, ki je nastala pod umetniškim vodstvom Anje Cizerl, glasbenim vodstvom Klemna Bojanoviča in v režiji Jana Bilodjeriča, se osredotoča na vprašanja bivanja, minljivosti in iskanja večnosti. Na odru so plesale tri različne generacije plesalcev: najmlajši, to je otroška skupina, mladi in člani srednjih let ter starejši. Različno stari člani so se zlili v enovito celoto. Ta se je razvijala v obrisih različnih obredov ter s plesnim kroženjem in vrtenjem ob trdni naslonitvi na glasbeno, plesno in kostumsko izročilo ves čas opozarjala na pomen bivanja in sprožala vprašanja cikličnosti, neskončnosti. Stalno, toda nedoločeno potovanje v času je opominjalo na nenehni človeški konflikt med mistiko in razumom, med tostranstvom in onstranstvom; pri tem je celotna sporočilnost izhajala iz plesnega, pesemskega in kostumskega izročila. V koncertnem sporedu beremo: “Plesna predstava ‘Sem.’ se poigrava s simboliko števila sedem in nič. Prva pomeni členjenost predstave na sedem delov v razvoju človeštva, družbe in posameznika (rojstvo, iskanje, čaščenje, spopad, združitev, dekadenca, smrt), število nič pa že na ravni podobe simbolizira cikličnost in sklenjenost.” Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi prinaša drugi del glasbenega posnetka predstave s strokovnimi komentarji avtorjev Anje Cizerl in Klemna Bojanoviča.

Predstava, ki celostno izhaja iz izročila in nedoločeno potuje v času, se osredotoča na vprašanja bivanja, minljivosti in iskanja večnosti.

Folklorna skupina Tine Rožanc je ena največjih in najstarejših folklornih skupin v državi. Ustanovljena je bila leta 1949 pod okriljem Železničarskega kulturno umetniškega društva Tine Rožanc v Ljubljani in še danes deluje v podpori Slovenskih železnic. Skupina letos obeležuje 70-letnico delovanja. Združuje več kot sto članov. Kot piše na njihovi spletni strani: “… najmlajši šteje tri leta, najstarejši pa v skupini pleše že več desetletij.” Različne generacije plesalcev so organizirane v otroško skupino, člansko skupino in veteransko skupino. Obletnico so obeležili z glasbeno-plesno predstavo “Sem.” v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Predstava, ki je nastala pod umetniškim vodstvom Anje Cizel, glasbenim vodstvom Klemna Bojanoviča in režije Jana Bilodjeriča, se osredotoča na vprašanja bivanja, minljivosti in iskanja večnosti.

Na odru so plesale tri različne generacije plesalcev: najmlajši, to je otroška skupina, potem mladi in člani srednje generacije ter starejši v veteranski skupini. Različne generacije članov so se zlile v enovito celoto. Ta se je razvijala skozi obrise različnih obredov ter s plesnimi kroženji in vrtenji ob čvrsti naslombi na glasbeno, plesno in kostumsko izročilo ves čas opozarjala na pomen bivanja ter soočala z vprašanji cikličnosti, neskončnosti. Stalno, a nedoločeno potovanje v času pa je opominjalo na nenehni človeški konflikt med mistiko in razumom, med tostranstvom in onostranstvom, pri čemer je celotna sporočilnost izhajala iz plesnega, pesemskega in kostumskega izročila.

V koncertnem sporedu beremo: “Plesna predstava ‘Sem.’ se poigrava s simboliko števila sedem in nič. Prva predstavlja členjenost predstave na sedem delov v razvoju človeštva, družbe in posameznika (rojstvo, iskanje, čaščenje, spopad, združitev, dekadenca, smrt), število nič pa že na ravni podobe simbolizira cikličnost in sklenjenost.”

Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi prinaša drugi del glasbenega posnetka predstave s strokovnimi komentarji avtorjev Anje Cizel in Klemna Bojanoviča.