Poletje, ta najbolj pričakovani letni čas, barva naravo živo, polno, bujno. Zelena drevesa, modro nebo in zlato rumena polja. Zrno žita, eno samo drobno zrno, je pomenilo kruh oz. preživetje. Žetev je bila skupinsko delo, torej spravljanje žita s polja. Žitno klasje so žele ženske s srpom, redkeje so ga rezali moški s posebno koso. Za žanjicami ali žanjci je bilo treba sproti vezati snope z narejenim povéslom – krajevno so to orodje tudi drugače poimenovali – iz nekaj klasja. Ko je bila njiva požeta, so snope odpeljali domov in jih zložili v late kozolca, da so se posušili. Ko so se žanjice po končani žetvi vračale domov, so bile zgarane in zaradi obilnega potenja izsušene, v žepih pa so jim žvenketali goldinarji in jih navdajali s prijetno zavestjo, da pozimi ne bo treba stradati in prezebati. Goldinar je imel to hvale vredno lastnost, da je nekaj zalegel, kamor se je potočil. (Iz knjige Preproste zgodbe s solčavskih planin Joža Vršnika, Celjska Mohorjeva družba, 2005.) V oddaji bomo pluli med žitnimi polji, težaškim delom za preživetje in glasbo, ki je spremljala skupinsko delo na vasi, ki je danes že v pozabi. Zapeli nam bodo pevke in pevci iz Grobelnega, Sel pod Uršljo goro, Murske Sobote, Otíškega vrha pri Dravogradu in Lancove vasi, zaigral Trio Pegrin z Obírskega, pri citrah pa bo Franc Roban. Svojevrstne izvedbe slovenskih ljudskih so prispevale glasbeni skupini Noreia in Katalena ter pevka Brina.

Z besedo in glasbo med žitnimi polji

Poletje, ta najbolj pričakovani letni čas, barva naravo v žive, polne, bujne barve. Zelena drevesa, modro nebo in zlato rumena polja.

Zrno žita, eno samo drobno zrno, je pomenilo kruh oz. preživetje. Žetev je bila skupinsko delo, torej spravljanje žita s polja. Žitno klasje so žele ženske s srpom, redkeje so ga rezali moški s posebno koso. Za žanjicami ali žanjci je bilo treba sproti vezati snope s povéslom, to je zvitim šopom bilk. Po požeti njivi, so snope odpeljali domov in jih zložili v late kozolca, da so se posušili.

Ko so se po končani žetvi vračale domov, so bile zgarane in zaradi obilnega potenja izsušene, v žepih pa so jim žvenketali goldinarji in jih navdajali s prijetno zavestjo, da pozimi ne bo treba stradati in prezebati. Goldinar je imel to hvale vredno lastnost, da je nekaj zalegal, kamor se je potočil. (Citat iz knjige Preproste zgodbe s solčavskih planin Joža Vršnika, Celjska Mohorjeva družba, 2005).

V oddaji plujemo med žitnimi polji, težaškim delom za preživetje in glasbo, ki je spremljala skupinsko delo na vasi. Zapeli so: pevke in pevci iz Grobelnega, Sel po Uršljo goro, Murske Sobote, Otiškega vrha pri Dravogradu in Lancove vasi, zaigral je Trio Pegrin z Obirskega, na citre pa Franc Roban, sodobnejše priredbe slovenskih ljudskih pa so prispevali glasbeni skupini Noreia in Katalena ter pevka Brina.