Tamburica je glasbilo, ki ima na Slovenskem več kot 130-letno tradicijo. Njene korenine pa segajo daleč nazaj v antično Perzije, ko tamburico izvorno najdemo v obliki lutnje. Dolgovrato lutnjo je moč najti tudi na poslikavah v staro-egipčanskih grobnicah. Razvoj lutnje je pozneje šel v dve smeri. Kratkovrato lutnjo so Arabci prenesli na španska tla, v južno Italijo in Sicilijo – v Španiji se je razvila v kitaro, v Italiji pa v mandolino. Dolgovrato lutnjo, predhodnico tamburice, so na balkanska tla prinesli Turki. Razširila se je po ozemlju celotnega Balkana in tako jo poznamo tudi pod drugimi imeni: pandura v Bolgariji, bandura v Ukrajini, balalajka in domra v Rusiji. Najbolj se je to glasbilo udomačilo v Makedoniji, na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Od tam je tamburica prešla tudi severneje, v Slavonijo in Bačko ter v 18. in 19. stoletju postala najbolj značilno ljudsko glasbilo Slavonije in Vojvodine. Vse to beremo v učbeniku ”Šola za tamburice” nekdanjega ravnatelja glasbene šole Brežice Dragutina Križanića. V Sloveniji beležimo več kot 40 tamburaških sestavov. V času utrjevanja narodne zavesti v drugi polovici 19. stoletja so imeli tamburaški zbori pomembno vlogo. V zadnjem polstoletnem obdobju so se prelevili v tamburaške orkestre z visoko zastavljenimi glasbenimi cilju in z izvajanjem tehtnih umetniških skladb. Tamburaštvu na Slovenskem posvečamo pozornost v oddaji, v kateri bosta svoje poglede in izkušnje delila Daniel Leskovic, producent za inštrumentalno-glasbeno področje na JSKD Republike Slovenije, in Marko Simčič, predsednika tamburaškega orkestra Dobréč. Tamburaški orkestri iz Majšperka, Šmartnega, Reteč, Vipave, Artič in orkester Dobréč pa bodo izvajali priredbe ljudskih napevov, umetne skladbe slovenskih skladateljev in priredbe priljubljenih melodij. Oddajo je pripravila Nika Rožanc.

Tamburaški zbori so se prelevili v tamburaške orkestre z visoko zastavljenimi glasbenimi cilji.

Tamburica je glasbilo, ki ima na Slovenskem več kot 130-letno tradicijo. Njene korenine pa segajo daleč nazaj v antično Perzije, ko tamburico izvorno najdemo v obliki lutnje. Dolgovrato lutnjo je moč najti tudi na poslikavah v staro-egipčanskih grobnicah. Razvoj lutnje je pozneje šel v dve smeri. Kratkovrato lutnjo so Arabci prenesli na španska tla, v južno Italijo in Siciljio – v Španiji se je razvila v kitaro, v Italiji pa v mandolino. Dolgovrato lutnjo, predhodnico tamburice, so na balkanska tla prinesli Turki.

Razširila se je po ozemlju celotnega Balkana in tako jo poznamo tudi pod drugimi imeni: pandura v Bolgariji, bandura v Ukrajini, balalajka in domra v Rusiji. Najbolj se je to glasbilo udomačilo v Makedoniji, na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Od tam je tamburica prešla tudi severneje, v Slavonijo in Bačko ter v 18. in 19. stoletju postala najbolj značilno ljudsko glasbilo Slavonije in Vojvodine. Vse to beremo v učbeniku ”Šola za tamburice” nekdanjega ravnatelja glasbene šole Brežice, Dragutina Križanića.

V Sloveniji beležimo preko 40 tamburaških sestavov. V času utrjevanja narodne zavesti v drugi polovici 19. stoletja, so imeli tamburaški zbori pomembno vlogo. V zadnjem polstoletnem obdobju so se prelevili v tamburaške orkestre z visoko zastavljenimi glasbenimi cilju in z izvajanjem tehtnih umetniških skladb.

Tamburaštvu na Slovenskem posvečamo pozornost v oddaji, v kateri bosta svoje poglede in izkustva delila Daniel Leskovic, producent za inštrumentalno-glasbeno področje na JSKD Republike Slovenije ter Marko Simčič, predsednika tamburaškega orkestra Dobréč.

Tamburaški orkestri iz Majšperka, Šmartnega, Reteč, Vipave, Artič in orkester Dobréč pa bodo izvajali priredbe ljudskih napevov, umetne skladbe slovenskih skladateljev ter priredbe priljubljenih melodij. Oddajo je pripravila Nika Rožanc.