Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posebna tematska razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, posvečena delu znamenitega Borisa Orla in terenskih ekip. V oddaji gremo na pot po razstavi
"Neprestano je poudarjal: čim več ujeti, rešiti – to je bila zanj prva naloga muzeja … saj je pravi čudež, da mu je v takih razmerah uspelo toliko narediti! Danes ne bi nihče šel na tak način na teren, takrat smo pa radi šli, saj smo tako imeli priložnost za samostojno delo – ni se nam zdelo naporno, vedeli smo, da gremo delat, da je dela veliko.”
Tako se Borisa Orla in njegovih terenskih ekip spominja Fanči Šarf, učiteljica in poznejša kustosinja za dokumentacijo ter stavbarstvo in notranjo opremo v tedanjem Etnografskem muzeju. Oddaja je namenjena spoznavanju tako imenovanih Orlovih ekip, terenskega projekta slovenskega etnologa Borisa Orla, katerih prispevek še danes predstavlja temelje za raziskovanje in študij kulture slovenskega podeželja.
Kot prvi povojni ravnatelj Etnografskega muzeja se je Boris Orel zavedal, da gonila hitre gospodarske in zato bivanjske preobrazbe v času po drugi svetovni vojni naznanjajo odhod še preostalih elementov tako imenovane ljudske kulture na slovenskem podeželju oziroma njenih prežitkov. Z namenom, da se njeni elementi v muzejskem kontekstu ohranijo in tako nadalje preučujejo, je oblikoval edinstven sistem kolektivnega terenskega raziskovanja, ki je temeljil na neposrednem dokumentiranju in zbiranju podeželske duhovne, materialne ter družbene kulture.
Orlove terenske ekipe so bile tako tiste, ki so na podlagi poznavanja aktualne muzejske zbirke in njenih primanjkljajev z Borisom Orlom na čelu hodile po slovenskem podeželju ter s pogovori, risanjem, fotografiranjem in poznejšim snemanjem ustvarile neprecenljiv fond glede na preučevanje, kot so tedaj razlagali, izginjajoče ljudske kulture.
Po turbulentni, a uspešni prvi terenski odpravi v letu 1948, ki jo je med drugim zaznamovalo tudi precej logističnih, organizacijskih in bivanjskih težav, se je do Orlove smrti v letu 1962 zvrstilo še sedemnajst drugih. Da se je same prelomnosti in pomena takega postopanja glede na širšo disciplino slovenske etnologije ter njen razvoj zavedal že Boris Orel sam, priča njegov dnevniški zapis iz leta 1948, ki pravi – ”1. avgust – Na terenu! Št. Jurij – Zgodovinski dogodek v slovenski etnografiji”.
Vrednost in pomen Orlovih ekip sta naglašena v sklopu fotografske postavitve z naslovom Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju – v letu, ko muzej praznuje stoletnico svojega obstoja. O Borisu Orlu in Orlovih ekipah smo se pogovarjali z etnologoma in kustosoma, Miho Špičkom ter Blažem Verbičem, avtorjema razstave.
Avtor oddaje je Matej Mali.
324 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Posebna tematska razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, posvečena delu znamenitega Borisa Orla in terenskih ekip. V oddaji gremo na pot po razstavi
"Neprestano je poudarjal: čim več ujeti, rešiti – to je bila zanj prva naloga muzeja … saj je pravi čudež, da mu je v takih razmerah uspelo toliko narediti! Danes ne bi nihče šel na tak način na teren, takrat smo pa radi šli, saj smo tako imeli priložnost za samostojno delo – ni se nam zdelo naporno, vedeli smo, da gremo delat, da je dela veliko.”
Tako se Borisa Orla in njegovih terenskih ekip spominja Fanči Šarf, učiteljica in poznejša kustosinja za dokumentacijo ter stavbarstvo in notranjo opremo v tedanjem Etnografskem muzeju. Oddaja je namenjena spoznavanju tako imenovanih Orlovih ekip, terenskega projekta slovenskega etnologa Borisa Orla, katerih prispevek še danes predstavlja temelje za raziskovanje in študij kulture slovenskega podeželja.
Kot prvi povojni ravnatelj Etnografskega muzeja se je Boris Orel zavedal, da gonila hitre gospodarske in zato bivanjske preobrazbe v času po drugi svetovni vojni naznanjajo odhod še preostalih elementov tako imenovane ljudske kulture na slovenskem podeželju oziroma njenih prežitkov. Z namenom, da se njeni elementi v muzejskem kontekstu ohranijo in tako nadalje preučujejo, je oblikoval edinstven sistem kolektivnega terenskega raziskovanja, ki je temeljil na neposrednem dokumentiranju in zbiranju podeželske duhovne, materialne ter družbene kulture.
Orlove terenske ekipe so bile tako tiste, ki so na podlagi poznavanja aktualne muzejske zbirke in njenih primanjkljajev z Borisom Orlom na čelu hodile po slovenskem podeželju ter s pogovori, risanjem, fotografiranjem in poznejšim snemanjem ustvarile neprecenljiv fond glede na preučevanje, kot so tedaj razlagali, izginjajoče ljudske kulture.
Po turbulentni, a uspešni prvi terenski odpravi v letu 1948, ki jo je med drugim zaznamovalo tudi precej logističnih, organizacijskih in bivanjskih težav, se je do Orlove smrti v letu 1962 zvrstilo še sedemnajst drugih. Da se je same prelomnosti in pomena takega postopanja glede na širšo disciplino slovenske etnologije ter njen razvoj zavedal že Boris Orel sam, priča njegov dnevniški zapis iz leta 1948, ki pravi – ”1. avgust – Na terenu! Št. Jurij – Zgodovinski dogodek v slovenski etnografiji”.
Vrednost in pomen Orlovih ekip sta naglašena v sklopu fotografske postavitve z naslovom Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju – v letu, ko muzej praznuje stoletnico svojega obstoja. O Borisu Orlu in Orlovih ekipah smo se pogovarjali z etnologoma in kustosoma, Miho Špičkom ter Blažem Verbičem, avtorjema razstave.
Avtor oddaje je Matej Mali.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
"Najbolj me je vedno zanimalo, zakaj to počnejo. Zanimiv mi je bil ravno tak odgovor. Ko so mi rekli, 'ker je to naše'.” V oddaji se posvetimo večplastnemu in kompleksnemu vprašanju (sodobnega) ljudskega gledališča na Slovenskem. Bi pod to kategorijo uvrstili pustne obhode? Kaj pa Škofjeloški pasijon! "Zakaj pravzaprav sploh igra?" Natančnejše odgovore iščemo v pogovoru z etnologinjo in kulturno antropologinjo dr. Ano Vrtovec Beno, katere monografsko delo pod naslovom Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine je pred kratkim izdal Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.
”V šali smo rekli, da smo marsikateremu Slovencu tam še podaljšali življenje za dobrih pet, deset let s tem obiskom. To so kar žareli od veselja, ker smo jim lahko prinesli en košček Slovenije.” V oddaji se odpravljamo v zavetje Velikih jezer Združenih držav Amerike. Tja je pot v letu 2022 zanesla pevce Komornega zbora Megaron, ki so na pobudo slovenske generalne konzulke v Clevelandu s pesmijo obiskali tamkajšnjo slovensko skupnost. O zborovskem popotovanju, identiteti slovenstva v ameriški federaciji in potici smo govorili z Lucijo Kovač, Jakobom Pancetom in Juretom Staretom. Komorni zbor Megaron sestavljajo alumni zborov Škofijske klasične gimnazije. V oviru Zavoda sv. Stanislava deluje pod vodstvom skladatelja Damijana Močnika.
Na prvem iz cikla koncertov Glasba z okusom v Domu kulture Kamnik smo doživeli istrsko ljudsko glasbo kot jo interpretira glasbena skupina Vruja. Vrujo je zasnoval Marino Kranjac, oseba, ki je tako rekoč vraščena v ljudsko glasbo Istre. Ta pa je precej drugačna od osrednjeslovenskega prostora. Prva velika posebnost so glasbila. Slišimo dvojnice, sopéle, istrski mih, šknt (violino), bajs in tako dalje. Druga posebnost istrske ljudske glasbe pa je večkulturnost, ki se kaže tako v čisto glasbenih prvinah, kot tudi v večjezičnosti besedil. Spomniti velja, da je Istra polotok, kjer se meša več kulturnih vplivov: slovanski, romanski in germanski svet. Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi z glasbeno skupino Vruja prikazuje tisto Istro, ki ždi v nedrjih pokrajine in njenih prebivalcev ter ostaja skrita površnim očem turizma.
Ponovitev oddaje z neposrednim prensom prireditve Zajuckaj in zapoj, ki je potekal v organizaciji Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Naslov prireditve je bil Mačka miško, miš pšeničko. Gre za predstavljeno ljudsko pesemsko izročilo o živalih. Prireditev je vsebinsko zasnovala znanstvena svetnica, dr. Marjetka Golež Kaučič in je del mednarodnega interdisciplinarnega simpozija Misliti živali / Thinking Animals. Ljudske pesmi o živalih so peli: Ženska pevska skupina Cintare Moška pevska skupina Fantje z Viča Pevci ljudskih pesmi Kulturnega društva Folklorna skupina Karavanke iz Tržiča Večer je z besedo, ki jo napisala dr. Marjetka Golež Kaučič, prepletel Igor Velše.
V oddaji spoznavamo delo fotografinje in vizualne umetnice Lucije Rosc, ki v svoji praksi pogosto posega na polje osebne dediščine. Dokumentarno naravnano delo umetnice mlajše generacije analiziramo preko odstiranja pogleda na njena avtorska umetniška projekta Mica bere vice (2023) in Rojstnodnevni mlaji (2015 - ). Pogovor z avtorico nudi izhodišče za razmislek o tem, kaj je tisto, kar umetnost in dediščino, dve sicer samosvoji polji, tako pogosto naredi učinkoviti partnerici. Lotimo se tudi vprašanja - ali obstaja kaj takega, čemur bi lahko zaslužno nadeli doneči naziv "sodobna ljudska umetnost".
Neposredni prenos prireditve Zajuckaj in zapoj, ki je potekal v organizaciji Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Naslov prireditve je Mačka miško, miš pšeničko. Gre za predstavljeno ljudsko pesemsko izročilo o živalih. Prireditev je vsebinsko zasnovala znanstvena svetnica, dr. Marjetka Golež Kaučič in je del mednarodnega interdisciplinarnega simpozija Misliti živali / Thinking Animals. Ljudske pesmi o živalih so peli: Ženska pevska skupina Cintare Moška pevska skupina Fantje z Viča Pevci ljudskih pesmi Kulturnega društva Folklorna skupina Karavanke iz Tržiča Večer je z besedo, ki jo napisala dr. Marjetka Golež Kaučič, prepletel Igor Velše.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi prinaša portret lutnjista, filozofa in glasbenega pedagoga Borisa Šinigoja. Boris Šinigoj je eden začetnikov restavriranja stare glasbe na Slovenskem. Vznemirjajo ga zvrstno, časovno in geografsko raznolike izvajalske prakse. Svoje izsledke nadgrajuje z iskanji filozofskih razlag. Je eden redkih poznavalcev glasbene zgodovine z vidika poznavanja glasbenih snovanj Orienta, se pravi Jutrovega - praks, ki ukoreninjajo tudi glasbo Zahodnega sveta. Oddaljenih časovnih sosledij ne razume togo diahrono, temveč jih razume sinhrono in na tak način povezuje s sodobnostjo. V oddaji so predstavljeni štirje tematski glasbeni projekti Borisa Šinigoja in njegovih učencev, ki delujejo v skupini Nova Schola Labacensis. Glasbeni projekti prinašajo vpogled v razvoj starega glasbila lutnje, v podobnosti in različnosti glasbe Orienta in Zahodne pretekle kulture, v glasbo srednjega veka, renesanse in baroka od severne do južne Evrope in preplet vsega tega v sodobni glasbeni improvizaciji.
Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi, ljudski glasbi in narodovi duhovni dediščini nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki pogojujejo njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družbena omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi bolj ali manj spontano zapojejo ali zaigrajo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je nekoliko čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa te ostajajo nosilke znakov časa in hkrati izraz svobode, ki jim omogoči umik od bremena družbenih sprememb. Ljudske pesmi, ki so potovale skozi čas, bodo izrazili: Mlajše in Starejše pevke Akademske folklorne skupine France Marolt pod vodstvom Adriane Gaberščik, pevke in pevci Kulturnega društva Jerbas pod vodstvom Metke Knific Zaletelj, večkulturno vokalno-inštrumentalno dediščino pa bo predstavila skupina, ki išče pri izviru – istrska Vruja, pod vodstvom Marina Kranjca.
Ste kdaj pomislili zakaj je na plesišču skoraj vedno gneča? Naivno vprašanje je sprožilo kompleksen razmislek in razpravo v obsežni disertaciji dr. Tomaža Simetingerja. »Ples kot pojav, sam po sebi v času in prostoru ne pušča nobenih sledi, saj, kot pravi Helene Thomas (2003) izginja v točki svojega nastanka,« je ena od začetnih Simetingerjevih misli, ki v nadaljevanju sproži historično-antropološko analizo plesne kulture na primeru južne Koroške in osvetli vlogo antičnih besedil cerkvenih očetov ter zgodovinska dejstva o vprašanju moralno-teološkega odnosa Rimskokatoliške cerkve do plesa. Dalje osvetli vlogo plesišč kot točko združevanja ljudi in se osredotoči na vprašanje nadzora, pravnega urejanja ter vzpostavitve nekaterih modnih smernic na področju plesa, ki so (s pojavom tanga na primer) že mnogo pred pojavom globalizacije zabrisale meje med lokalnim in globalnim. Disertacija prinaša natančen in kritičen pogled na historično sosledje raziskav plesne kulture v Evropi in pri nas, predvsem na danes le še v obrisih poznan Prvi rej Ziljske doline ter z natančno analizo svetopisemskega odnosa do plesa privede do kompleksnih, a logičnih povezav med antičnim kultom Dioniza, pa svetopisemskimi besedili, ki opisujejo ples Salome pred kraljem Herodom ter pojav Pehtre babe v slovstveni folklori. Kot trdi dr. Simetinger, je gneča na plesišču skozi vso zgodovino zaposlovala teološke mislece in pridigarje, saj je ples med drugim medij zbliževanja teles, pri čemer je bila ženski nadeta dediščina Eve, greha in so jo tako vpeli v simbolno triado ples – ženska – hudič. O le na videz preprosti in vsakdanji gneči na plesišču ter njenih daljnosežnih vzvodih in posledicah je v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi spregovoril
Članice pevske skupine Cintare so žene močnih življenjskih izkustev ter raznovrstnih doživetij čustvenih nians. Obrušene od življenjskih tokov živijo obdobje modrosti in temeljitega razumevanja globin ljudskega izročila. In pri tem vztrajajo. Pogumno in utemeljeno. Edinstveno. S spoznanjem, da je v ženstvenosti lepota in da je lepota gibalo v obe smeri časa. Cintare so se spojile z izročilom, ki ga razumejo in zmorejo predstavljati kot posebno umetniško celovitost: kostumsko, pevsko in vsebinsko. Kot take izstopajo iz retorike glasbenega vsakdana in ohranjajo samosvojo držo. Pred nekaj leti so izdale svoj tretji zvočni album Vse tičice lepo pojo. Cintare so prejemnice Zlatega priznanja Zveze kulturnih društev Ljubljana – ljubljanskega piskača za izjemen prispevek na področju ohranjanja ljudskega izročila in posebne predstavitve ljudske umetnosti na Slovenskem. Izbrana vsebina albuma Vse tičice lepo pojo bo v jedru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ob njej pa bodo pevke razgrnile svoje poglede na modrost in na pomenljivost naravnih danosti, na reko, ki je z vsem kar je, velik simbol življenja.
Čaralice je naslov zvočnega albuma, ki prinaša vsestransko glasbeno delo Zvezdane Novaković in njenih pevk, delo, ki v sodobno glasbeno tvornost vnaša staroverstvo, magijo, uroke in drugo ljudsko motiviko. Predstavitev je pripravila Nika Rožanc.
Spoštovane, spoštovani, oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nocoj prinaša izročilo prebivalcev Črne na Koroškem. Vseobsežno je. Oktobra lani smo namreč v tamkajšnjem Domu kulture praznovali 55. obletnico naše oddaje. In v ta namen je nastalo novo glasbeno delo za Simfonični orkester in soliste, osnovano na glasbenem in pripovednem izročilu Črne ter tamkajšnje okolice. To so Črjanske pravljice skladatelja Lojzeta Krajnčana. Dogodek je še močno živ in ostaja svetal v naših spominih. Da bi bili zdajšnji dnevi svetlejši, polni upanja in moči, nocoj ponavljamo Črjanske pravljice.
Srce in oko tujca se ne moreta načuditi tisočerim izrazom slovenske besede in nje pesmi. Za vsako senožetjo sta drugačni, za vsakim hribom bolj odrezavi in spet kontrastno otožni tam v ravnini, pa neobremenjeno odprti in radoživi ob morju. In dalje, segata daleč onstran naših gora, v svet. Med vrsticami pa beležita mnoge zakrite, navidezno nepomembne podrobnosti iz življenje Slovencev od Gorskega kotarja prek Tržaške in Goriške pokrajine do Benečije in Rezije, pa prek Karavank v Selah, Velikovcu, Globasnici in Borovljah na avstrijskem Koroškem, vzdolž Goričkega v Monoštru in Števanovcih v Porabju ter vse tisto, kar je vmes: Koroška, Štajerska, Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Primorska in Bela Krajina. Barvito pokrajinsko izročilo je tokrat zaživelo v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je danes, po ujmi drugačna kot je bila včeraj - izročilo pa je izročeno, od predvčerjašnjem za jutri.
V vročem julijskem dopoldnevu nas je pot vodila v idilično in zgodovinsko bogato kraško vasico z imenom Lokev. Obiskali smo zbiratelja Mira Slano, ki je v Fabianijevi muzejski trgovini zgodbo svoje družine prepletel s spominjanjem na trgovinsko dejavnost slovenskih vasi prve polovice 20. stoletja. Že ob vstopu v šibeče se polno nekdanjo Fabiani-Placerjevo trgovino smo bili soočeni z zvrhano mero nostalgije, opredmetene v škatlicah, zabojčkih in šatuljah, ki so nekoč polne krasile police trgovin in tako predstavljale del vsakdanjika. Ob pogovoru nam je Slana zaupal, da je prav ta nostalgija, poleg gole otroške ali pa resnejše raziskovalne radovednosti, tista, ki današnje obiskovalce najpogosteje popelje v ta za slovensko območje edinstven biser na Krasu. Pogovor prepletajo pevke ljudskih pesmi Kulturnega društva Kraški šopek Sežana ter glasba etno zasedb Volk Folk (s Hrušiškimi fanti), Vruja in Petelin–Sorta.
V preteklem tednu se je med 20. in 23. julijem odvila 51. izvedba Mednarodnega folklornega festivala v Beltincih. V njegovo središče so bili tokrat postavljeni tamburaši iz Beltinec, saj ti letos praznujejo 100. obletnico svoje prve pisne omembe. V soboto, 22. julija, so tako tamburaši zasedli odrske deske v Kulturnem domu Beltinci ter skupaj s pestrim naborom drugih gostov sodelovali pri oblikovanju oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je ob tej priložnosti nastajala v živo, tik pred očmi siceršnjih poslušalk in poslušalcev. Poleg tamburašev iz Beltinec ter osrednje glasbene skupine večera - Noreie, sta etno-glasbeni večer na festivalu v Beltincih pričarali še Marko banda ter instrumentalna zasedba Akademske folklorne skupine France Marolt. Večer sta povezovala Boštjan Rous in Simona Moličnik.
V tednu, ko nestrpno pričakujemo začetek 51. Mednarodnega folklornega festivala v Beltincih, se obračamo nazaj. Prisluhnili bomo odlomku oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je nastala na lanskem, jubilejnem 50. beltinškem festivalu. Oddaja je takrat zaživela onkraj svoje siceršnje zvočne slike, v svoji vizualni, odrski, podobi, in grajski park v Beltincih tako večplastno prepletla s pesemskim in godčevskim izročilom, preteklimi glasbenimi praksami in sodobnimi ustvarjalnimi pristopi. V oddaji so nastopili Marko Banda, Zvezdana Novaković, duo Miro Božič in Benjamin Barbarič, Zvezdana Novaković in komorna zasedba pevskega zbora Grlenice, ljudski pevci kulturnega društva Anton Mlačnik iz Luč, skupina Gugutke ter duet Beročka - Selma Franov in Marinka Prelog. Večer sta povezovala Boštjan Rous in Nika Rožanc.
V soboto, 20. maja, so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma praznovali 75-letnico društva, ki velja za paradnega konja folklorne dejavnosti na Slovenskem. Plesno predstavo 'Oj, Triglav, moj dom' so člani in članice Akademske folklorne skupine France Marolt osnovali okrog teme izseljenstva. Od tod tudi navdih za naslov. Pesem o najvišjem vrhu Slovenije namreč simbolno povezuje vse Slovence v domovini, zamejstvu in po svetu. Z glasbo in plesnimi koraki so združili koreografije, ki so navdih črpale za državnimi mejami Republike Slovenije in po svetu. V drugem delu poslušamo štiri plesne slike: 'Rože za gobavca', 'Rezijanski plesi', 'Slovenski večer' in 'Pako festa'. Avtorji omenjenih koreografij so (po vrsti): Marija Kapušin, Mirko Ramovš in Luka Kropivnik (zadnji ). Z avtorjem plesne predstave Luko Kropivnikom se pogovarja Nika Rožanc.
Neveljaven email naslov