Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Največja škoda, ki bi se lahko pripetila temu romanu, bi bila, da bi ga brale samo ženske"
Vprašanje imeti otroka ali ne, je vprašanje, ki slej kot prej zapolni misli marsikatere ženske, a je hkrati tema, o kateri intelektualna sfera skozi svojo dolgo zgodovino molči. Tema, ki je na eni strani potisnjena v sfero intime in zreducirana na nekakšno "žensko zadevo", je na drugi strani, paradoksalno, področje, kjer se nenehno odvija politični boj za nadzor nad ženskim telesom. Materinstvo je hkrati nekaj, kar izrazito polarizira. Je tisto, zaradi česar družba ženske še vedno deli na tiste, ki so matere in tiste, ki to niso ter jih na podlagi tega tudi vrednoti. Podobno kot se je Simone de Beauvoir pred 71 leti vprašala kaj pomeni biti ženska, si Sheila Heti, sicer v docela drugačnem slogu in ne v strogo teoretskem okviru, pa vendar podobno drzno zastavi vprašanje o materinstvu. Vprašanje o domnevno (ne) samoumevni želji po materinstvu. Skozi niz raznoterih vprašanj, ki kot pravi urednica in avtorica spremne besede dr. Manca G. Renko, "odpirajo kar je zaprtega in zapirajo odprto", Sheila Heti pokaže kako "univerzalno človeška izkušnja je odločitev za nadaljevanje vrste in kako zahtevne razmisleke zahteva."
Mislim, da je roman nekaj posebnega zato, ker si upa vzeti prostor za vprašanje imeti otroka ali ne, vprašanje za katerega nas prepričujejo, da v odgovoru nanj za ženske obstaja neka samoumevnost, nek naraven klic, ki se zgodi. Sheila Heti pokaže, da je to ne samo emocionalna odločitev, temveč tudi intelektualna in si kot takšna zasluži imeti svoj prostor tudi v intelektualnem diskurzu.
Kot še pravi dr. Manca G. Renko, Sheila Heti v romanu ne tematizira zgolj vprašanja o starševstvu, temveč se sprašuje predvsem o tem kaj pomeni biti človek v 21. stoletju. V tem smislu je roman Materinstvo mnogo plastno delo, ki ga nekateri označujejo za teoretsko, filozofsko delo, spet drugi za leposlovje. Kot pojasnjuje sogovornica gre za hibrid, za žanr, ki se poigrava z vsemi možnimi formami in kot takšen vzpostavlja tudi vprašanje o tem kaj je danes literatura.
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina.
803 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
"Največja škoda, ki bi se lahko pripetila temu romanu, bi bila, da bi ga brale samo ženske"
Vprašanje imeti otroka ali ne, je vprašanje, ki slej kot prej zapolni misli marsikatere ženske, a je hkrati tema, o kateri intelektualna sfera skozi svojo dolgo zgodovino molči. Tema, ki je na eni strani potisnjena v sfero intime in zreducirana na nekakšno "žensko zadevo", je na drugi strani, paradoksalno, področje, kjer se nenehno odvija politični boj za nadzor nad ženskim telesom. Materinstvo je hkrati nekaj, kar izrazito polarizira. Je tisto, zaradi česar družba ženske še vedno deli na tiste, ki so matere in tiste, ki to niso ter jih na podlagi tega tudi vrednoti. Podobno kot se je Simone de Beauvoir pred 71 leti vprašala kaj pomeni biti ženska, si Sheila Heti, sicer v docela drugačnem slogu in ne v strogo teoretskem okviru, pa vendar podobno drzno zastavi vprašanje o materinstvu. Vprašanje o domnevno (ne) samoumevni želji po materinstvu. Skozi niz raznoterih vprašanj, ki kot pravi urednica in avtorica spremne besede dr. Manca G. Renko, "odpirajo kar je zaprtega in zapirajo odprto", Sheila Heti pokaže kako "univerzalno človeška izkušnja je odločitev za nadaljevanje vrste in kako zahtevne razmisleke zahteva."
Mislim, da je roman nekaj posebnega zato, ker si upa vzeti prostor za vprašanje imeti otroka ali ne, vprašanje za katerega nas prepričujejo, da v odgovoru nanj za ženske obstaja neka samoumevnost, nek naraven klic, ki se zgodi. Sheila Heti pokaže, da je to ne samo emocionalna odločitev, temveč tudi intelektualna in si kot takšna zasluži imeti svoj prostor tudi v intelektualnem diskurzu.
Kot še pravi dr. Manca G. Renko, Sheila Heti v romanu ne tematizira zgolj vprašanja o starševstvu, temveč se sprašuje predvsem o tem kaj pomeni biti človek v 21. stoletju. V tem smislu je roman Materinstvo mnogo plastno delo, ki ga nekateri označujejo za teoretsko, filozofsko delo, spet drugi za leposlovje. Kot pojasnjuje sogovornica gre za hibrid, za žanr, ki se poigrava z vsemi možnimi formami in kot takšen vzpostavlja tudi vprašanje o tem kaj je danes literatura.
Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina.
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.
V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a
Sčasoma sem ugotovil, da sem sicer užival v pisanju vseh svojih knjig, ob tej pa sem se najbolj nasmejal, Morda zato, ker so bila ta življenja ne le napisana, temveč tudi prebrana. (J. Marias)
Eden ključnih romanov v opusu enega ključnih japonskih pisateljev 20. stoletja na spreten način prepleta negotovost v zadevah srca in poželenja z negotovostjo o kulturni identiteti in pripadnosti
Pretresljiv popis življenja v primežu epidemije kuge, ki je leta 1665 zajela London
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Dr. Malina Schmidt Snoj se je po smrti svoje mame lotila njene zapuščine in nastala je biografija Marte Paulin Schmidt – partizanke Brine z naslovom Samo en ples. Brina je bila ena prvih plesalk sodobnega plesa na Slovenskem; besede »samo en ples« pa lahko povežemo z verzom Samo en cvet Karla Destovnika - Kajuha, s katerim sta prijateljevala in sodelovala v Kulturniški skupini 14. divizije. V teh dneh, ko obhajamo 100. obletnico rojstva tega pesnika, se spominjamo tudi partizanskega upora proti okupatorju z zgodbo partizanke Brine.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije
Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.
Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.
V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade
Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.
V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič
Neveljaven email naslov