O praznovanju slovenskega kulturnega praznika v zamejstvu, skupnem slovenskem kulturnem prostoru in odnosu politike do njega

Za rojake v sosednjih državah je slovenski kulturni praznik eden najpomembnejših. Prešernov dan, ki ga ponekod praznujejo ves februar,  je dobra priložnost za krepitev zavesti o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, ki naj bi segal prek meja države. Pa ta še obstaja? Kako ga dojema tenorist, skladatelj in glasbeni pedagog Gabriel Lipuš, vsestranski ustvarjalec, ki je pred 20 leti ustanovil svoje glasbeno gledališče? Kot pravi, pogreša, da odgovorni za politiko nimajo posluha za bistveno.

“Kultura nič več  ne pomeni. Danes je pomemben posel, šport, nič nimam proti športu, ampak…Pomembna je zabava, komercialne zadeve. Kultura se vrednoti s številkami, dobičkom. Toda, kultura je duhovna dobrina, kvaliteta življenja, razmišljanja. To pa, po moje, politično odgovornim ni več tako pomembno. “

Čeprav, dodaja Gabriel Lipuš, tudi v preteklosti nikoli ni bilo primarno. Očitno je, da se kultura zanemarja, tako v Sloveniji kot v Avstriji.

“Podpore se zmanjšujejo in to dobrim kulturnim ustanovam, dobrim projektom, namesto, da bi jih podprli.”

Gabriel Lipuš, glasbeni ustvarjalec in pedagog je, kot je sam dejal, zelo radoveden človek, zato je njegovo delo raznoliko tako glede avtorjev kot glede glasbenih zvrsti. Leta 2004 je ustanovil svojo založbo in izdal več kot 15 albumov. Konec lanskega leta je tako izšel album Tam, kjer nisi – srečanje s Schubertom, na katerem se predstavi  skupaj s Carinthia Saxophon Quartet.

Pred 20 leti je ustanovil Glasbeno gledališče Gabriel, saj v obstoječih kulturnih ustanovah svojih idej ni mogel uresniči. Za praznovanje, ki bo oktobra, pripravlja multimedijsko predstavo, s katero bo obeležil pomembne obletnice, tudi 100. obletnico smrti Ivana Cankarja.

Več o  glasbi,  ki prežema njegovo življenje, in dragoceni tišini , ki jo je vse manj, pa tudi o bližajočih se volitvah na avstrijskem Koroškem, lahko slišite v oddaji.

V Gradcu so ob kulturnem prazniku na pokopališču St. Peter slovesno odkrili častni nagrobnik skladatelju Benjaminu Ipavcu, “slovenskemu” Schubertu., pojasnjuje Suzana Weitlaner, predsednica kulturnega društva člen 7 Pavlova hiša in tudi vodja sosveta slovenske narodne skupnosti pri uradu zveznega kanclerja.

V Zagrebu je bila zelo odmevna predstavitev monografije o Josipu Križaju, slovenskem opernem pevcu, ki je v prvi polovici 20.stoletja kraljeval na  odru Hrvaškega narodnega gledališča, ena od treh prireditev, ki so jih tam živeči Slovenci pripravili ob kulturnem prazniku.

Josip Križaj je, pojasnjuje intendantka zagrebškega HNKja Dubravka Vrgoč, v Zagrebu pel v kar 130 vlogah in imel več kot 3000 nastopov. To se iz današnje perspektive zdi skoraj nemogoče. Avtorica Marija Barbieri, ki je monografijo pisala kar dve leti, obžaluje, da je Josipa Križaja v živo poslušala le enkrat na njegovi zadnji predstavi. Številni hrvaški glasbeniki pa se ga spominjajo kot  enkratnega umetnika, ki je bil pred svojim časom. In prav to je Marijo Barbieri pritegnilo k pisanju monografije.

Monografija o opernem pevcu Josipu Križaju je četrta iz serije del o slovenskih umetnikih na Hrvaškem. Pred tem so že izšle monografije Slovenski umetniki na hrvaških odrih, Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti ter Slovenci v hrvaškem športu.

V Monoštru so na proslavi, ki sta jo skupaj pripravili Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava, podelili priznanja Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Slavnostni govornik Karel Holec, predsednik kulturnega in turističnega društva Andovci, pa je spregovoril o pomenu ohranitve kulture.

“Da je treba ohraniti porabsko kulturo, ni vprašanje. Samo kako in kje začeti? Kultura ni samo jezik, ples in petje. Je veliko več. Na žalost kulture ne moreš dedovati, zato se mora vsaka generacija truditi, da jo ohrani na svoj način. Pravijo, da se lahko vsega naučiš. Toda znanje ni vse. Moraš tudi čutiti, moraš biti ponosen, da si Slovenec. “

Ustavimo se tudi v tržaškem knjižnem središču, ki deluje že dve leti in pol. Kako njegovo vlogo ocenjujejo pri Založništvu tržaškega tiska in Založbi Mladika?

Prisluhnite!