Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rudi Pavšič svoje življenje posveča skrbi za slovensko narodno skupnost v Italiji
Dolgoletni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), je aprila lani predal vodenje zveze Ksenji Dobrila in se vrnil k novinarstvu. Je predsednik Zadruge Novi Matajur, ki izdaja istoimenski tednik Slovencev Videmske pokrajine, in pomemben soustvarjalec njegovih vsebin. Ostaja v središču dogajanja, svoje delo in življenje pa je opisal v knjigi z naslovom Izbral sem srednjo pot.
Naslov mu je svetoval založnik Ace Mermolja, ki ga dobro pozna. Gre pa za zgodbo iz mladih let, pojasnjuje, ko je na svojih prvih volitvah, da se ne bi zameril očetu ali materi, ki sta imela vsak svojo izbiro, dal glas socialistom. Kar pa je tako ali tako bila njegova izbira. Srednja pot pa se je pokazala tudi pri njegovem manjšinskem delu.
»Rešitve sem vedno iskal skozi dialog, skozi neko določeno umirjenost, brez ekstremov. Vedno sem računal na zdrav razum, na zdravo pamet sogovornikov in če jo imajo, bomo težave rešili, bomo prišli skupaj. To je moje vodilo še danes.«
Reševanje Primorskega dnevnika, ki se je znašel v velikih finančnih težavah, ga je pred skoraj četrt stoletja pripeljalo do vodenja SKGZ. Časi takrat res niso bili rožnati za Slovence v Italiji, zgodil se je namreč gospodarski zlom.
»Predsednik sem postal, ker se nisem potegoval za to mesto … Znašel sem se sredi strašnega vrtinca.«
Primorski dnevnik so rešili s preoblikovanjem v zadrugo in zbrali denar za plačilo dolgov, rešili so tudi del gospodarstva in vrnili ugled SKGZ, ki ga je zveza izgubila s finančnim zlomom slovenskega gospodarstva, za katerega so krivili prav njo.
Eden največji dosežkov Slovencev v Italiji v zadnjih 70 letih je, je prepričan Rudi Pavšič, sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji leta 2001. Tudi pri tem je dejavno sodeloval. Bilo je veliko sestankov, se spominja. Ker se nerad vozi z letali, sta s predsednikom Sveta slovenskih organizacij Sergijem Pahorjem potovala z vlaki.
»Takrat sem spoznal vse italijanske vlake in njihove vozne rede. V Rimu sem bil najmanj 50-krat. Obiskala sva vse, ki so kakor koli lahko storili za sprejetje, od vlade, poslancev, senatorjev, predstavnikov Cerkve ...«
Obstajala je namreč velika možnost, da zakona zaradi iztekajočega se mandata in zavlačevanja nasprotnikov ne bi sprejeli.
Po skoraj 20 letih je večina določb tega zakona, za katere je pristojen Rim, uresničenih. Nekatere nerešene zadeve so v pristojnosti krajevnih uprav, predvsem deželnih, ocenjuje naš sogovornik.
Razmere so se izboljšale, tudi glede vidne dvojezičnosti, slovenščina ni več tako moteča, kot je bila. Dober obet je tudi obisk predsednikov obeh držav v Narodnem domu v Trstu in na Bazovici. Rudi Pavšič je podprl obisk, ki je dvignil veliko prahu.
»Lepo je kričati in nasprotovati, naslednji dan pa oditi domov. Mi živimo tu in radi bi živeli v miru, ne v napetosti od jutra do večera. Lahko razpravljamo, ali je bilo vse enakovredno, ampak odprta nam je pot, da se bomo lahko jutri mirneje lotili zgodovinskih tem.«
Časi se spreminjajo in mladi niso več tako navezani na zgodovino. Razvoj narodne skupnosti pa bo odvisen od Slovencev samih.
»Od nas bo odvisno, koliko bomo vztrajali, da bomo uveljavili svoj jezik v javnosti. Ko rečem nas, ne mislim le na Slovence v Italiji, ampak tudi v Sloveniji. Ko pridete v Italijo, namesto da greste v Tržič, greste v Monfalcone ali v Udine, ne pa v Videm. In to ni dobro.«
Mlade generacije se vse manj zavedajo obstoja narodne skupnosti v sosednjih državah, ki govori isti jezik, je do izobraževalnega sistema in odnosa matične države kritičen Rudi Pavšič.
»Zakaj govorimo o skupnem kulturnem prostoru, če ga ne udejanjimo, niti se ne trudimo zanj. To pomeni, da bo naša skupnost gravitirala v italijanski svet, kjer pa se bomo izgubili v 62 milijonih prebivalcev. Tu gre za zakone fizike. Če daš pol kozarca vina v 20 litrov vode, ne moreš trditi, da je to 'špric'.«
Kljub vsemu pa je naš gost optimist. Če ne bi bil optimist po naravi, ne bi bil dejaven v manjšini, pravi:
»Biti manjšinec je zahtevna zadeva. V primerjavi z vami, ki živite v Sloveniji, ko se zjutraj zbudite, ne razmišljate, kaj boste naredili, da boste ostali Slovenci, ker je to avtomatično. Jaz se moram vsako jutro dogovoriti, kaj bom naredil danes, da bom ostal Slovenec in ohranil našo kulturo.«
Rudi Pavšič je optimist tudi glede Narodnega doma v Trstu, narodne skupnosti in njene kulture. Če ni optimizma, skupnost ne more preživeti, pravi.
»Slovenci v Italiji smo preživeli 20 let fašizma in če ne bi bili optimistični in trdno prepričani, da imamo prav, nas ne bi bilo več.«
Še več razmišljanj Rudija Pavšiča lahko slišite v tokratni oddaji.
854 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rudi Pavšič svoje življenje posveča skrbi za slovensko narodno skupnost v Italiji
Dolgoletni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), je aprila lani predal vodenje zveze Ksenji Dobrila in se vrnil k novinarstvu. Je predsednik Zadruge Novi Matajur, ki izdaja istoimenski tednik Slovencev Videmske pokrajine, in pomemben soustvarjalec njegovih vsebin. Ostaja v središču dogajanja, svoje delo in življenje pa je opisal v knjigi z naslovom Izbral sem srednjo pot.
Naslov mu je svetoval založnik Ace Mermolja, ki ga dobro pozna. Gre pa za zgodbo iz mladih let, pojasnjuje, ko je na svojih prvih volitvah, da se ne bi zameril očetu ali materi, ki sta imela vsak svojo izbiro, dal glas socialistom. Kar pa je tako ali tako bila njegova izbira. Srednja pot pa se je pokazala tudi pri njegovem manjšinskem delu.
»Rešitve sem vedno iskal skozi dialog, skozi neko določeno umirjenost, brez ekstremov. Vedno sem računal na zdrav razum, na zdravo pamet sogovornikov in če jo imajo, bomo težave rešili, bomo prišli skupaj. To je moje vodilo še danes.«
Reševanje Primorskega dnevnika, ki se je znašel v velikih finančnih težavah, ga je pred skoraj četrt stoletja pripeljalo do vodenja SKGZ. Časi takrat res niso bili rožnati za Slovence v Italiji, zgodil se je namreč gospodarski zlom.
»Predsednik sem postal, ker se nisem potegoval za to mesto … Znašel sem se sredi strašnega vrtinca.«
Primorski dnevnik so rešili s preoblikovanjem v zadrugo in zbrali denar za plačilo dolgov, rešili so tudi del gospodarstva in vrnili ugled SKGZ, ki ga je zveza izgubila s finančnim zlomom slovenskega gospodarstva, za katerega so krivili prav njo.
Eden največji dosežkov Slovencev v Italiji v zadnjih 70 letih je, je prepričan Rudi Pavšič, sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji leta 2001. Tudi pri tem je dejavno sodeloval. Bilo je veliko sestankov, se spominja. Ker se nerad vozi z letali, sta s predsednikom Sveta slovenskih organizacij Sergijem Pahorjem potovala z vlaki.
»Takrat sem spoznal vse italijanske vlake in njihove vozne rede. V Rimu sem bil najmanj 50-krat. Obiskala sva vse, ki so kakor koli lahko storili za sprejetje, od vlade, poslancev, senatorjev, predstavnikov Cerkve ...«
Obstajala je namreč velika možnost, da zakona zaradi iztekajočega se mandata in zavlačevanja nasprotnikov ne bi sprejeli.
Po skoraj 20 letih je večina določb tega zakona, za katere je pristojen Rim, uresničenih. Nekatere nerešene zadeve so v pristojnosti krajevnih uprav, predvsem deželnih, ocenjuje naš sogovornik.
Razmere so se izboljšale, tudi glede vidne dvojezičnosti, slovenščina ni več tako moteča, kot je bila. Dober obet je tudi obisk predsednikov obeh držav v Narodnem domu v Trstu in na Bazovici. Rudi Pavšič je podprl obisk, ki je dvignil veliko prahu.
»Lepo je kričati in nasprotovati, naslednji dan pa oditi domov. Mi živimo tu in radi bi živeli v miru, ne v napetosti od jutra do večera. Lahko razpravljamo, ali je bilo vse enakovredno, ampak odprta nam je pot, da se bomo lahko jutri mirneje lotili zgodovinskih tem.«
Časi se spreminjajo in mladi niso več tako navezani na zgodovino. Razvoj narodne skupnosti pa bo odvisen od Slovencev samih.
»Od nas bo odvisno, koliko bomo vztrajali, da bomo uveljavili svoj jezik v javnosti. Ko rečem nas, ne mislim le na Slovence v Italiji, ampak tudi v Sloveniji. Ko pridete v Italijo, namesto da greste v Tržič, greste v Monfalcone ali v Udine, ne pa v Videm. In to ni dobro.«
Mlade generacije se vse manj zavedajo obstoja narodne skupnosti v sosednjih državah, ki govori isti jezik, je do izobraževalnega sistema in odnosa matične države kritičen Rudi Pavšič.
»Zakaj govorimo o skupnem kulturnem prostoru, če ga ne udejanjimo, niti se ne trudimo zanj. To pomeni, da bo naša skupnost gravitirala v italijanski svet, kjer pa se bomo izgubili v 62 milijonih prebivalcev. Tu gre za zakone fizike. Če daš pol kozarca vina v 20 litrov vode, ne moreš trditi, da je to 'špric'.«
Kljub vsemu pa je naš gost optimist. Če ne bi bil optimist po naravi, ne bi bil dejaven v manjšini, pravi:
»Biti manjšinec je zahtevna zadeva. V primerjavi z vami, ki živite v Sloveniji, ko se zjutraj zbudite, ne razmišljate, kaj boste naredili, da boste ostali Slovenci, ker je to avtomatično. Jaz se moram vsako jutro dogovoriti, kaj bom naredil danes, da bom ostal Slovenec in ohranil našo kulturo.«
Rudi Pavšič je optimist tudi glede Narodnega doma v Trstu, narodne skupnosti in njene kulture. Če ni optimizma, skupnost ne more preživeti, pravi.
»Slovenci v Italiji smo preživeli 20 let fašizma in če ne bi bili optimistični in trdno prepričani, da imamo prav, nas ne bi bilo več.«
Še več razmišljanj Rudija Pavšiča lahko slišite v tokratni oddaji.
Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli.
Univerza v Trstu je ob 100-letnici delovanja podelila častna doktorata italijanskemu predsedniku Matarelli in nekdanjemu slovenskemu predsedniku Pahorju, ker sta se zoperstavila ozkoglednosti nacionalizma in se zavzela za politiko sprave. To je bil začetek poti, ki pa še ni končana, opozarjajo v krovnih organizacijah.
Avstrija ne izpolnjuje zakonsko določene zaščite manjšin in krši vladavino prava, v Bruslju opozarjajo predstavniki koroških Slovencev. Kaj si obetajo od javne predstavitve na odboru za peticije evropskega parlamenta?
Tradicija je, da na velikonočni ponedeljek prisluhnemo, kako poje Koroška. Letošnja revija Koroška poje je bila posebej mladostna, saj jo je Krščanska kulturna zveza v Celoti posvetila mladim pevkam in pevcem. Posebej za koncert se je zbral 80-članski pevski zbor Mladina poje, nastali pa sta tudi priredbi znanih koroških slovenskih pesmi.
Sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino še nikoli bi bilo tako močno, je po koncu skupnega zasedanja dejala zunanja ministrica Tanja Fajon. Načrtujejo več pomembnih projektov, ki naj bi vplivali tudi na življenje tam živečih rojakov. Kako pa je z medsebojnim priznavanjem diplom in poklicnih kvalifikacij, ta hip enim bolj perečih problemov?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Čudovito, veličastno, zdaj vidimo, kaj vse lahko naredijo mladi, so bili komentarji po reviji Koroška poje – posebej mladostna. Krščanska kulturna zveza jo je, kot pove že naslov, v celoti posvetila mladim.
Spomin na pregon koroških Slovencev leta 1942 je še kako živ, travme pa se, ugotavljajo strokovnjaki, prenašajo iz roda v rod. Iz Šmihela pri Pliberku je bilo izseljenih kar 22 družin in tamkajšnje prosvetno društvo bo v dobrem letu dni pripravilo več prireditev v spomin in opomin na to tragično obdobje koroških Slovencev.
Zdaj je zadnji čas, da ustvarimo pogoje za sistematično poučevanje slovenskega jezika tudi na Videmskem. Kajti brez jezika, nas - Slovencev v Italiji – ni, je dejala Nina Pahor, slavnostna govornica na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Čedadu.
Dve leti po podpisu sporazuma o oblikovanju skupnega slovensko - madžarskega sklada za razvoj obmejnega območja se vendarle obetajo prvi projekti. So porabski Slovenci, ki so opozarjali na posledice zaradi zamud, zadovoljni?
Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji.
S februarjem so se v zamejstvu začela praznovanja ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, tako kot je kulturno delovanje eno od njihovih temeljev za ohranitev in razvoj slovenskega jezika. Koroški Slovenci pripravljajo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku v iKultu, novem kulturnem središču v Celovcu, ki postaja vse bolj popularno.
Na vrh edine zbirne stranke Slovencev v Italiji – Stranke Slovenska skupnost – se je vrnil Damijan Terpin in zanima nas, kakšno smer bo stranka ubrala v prihodnje. Kaj prinašajo spremembe v vodstvu stranke, za zdaj še ni jasno, pravi komentator Primorskega dnevnika Sandor Tenze.
Prihodnost Slovencev v sosednjih državah bo negotova, če se ne bodo okrepili gospodarski temelji, so prepričani v zamejski gospodarski koordinaciji. Kaj je koordinacija dosegla v prvem letu svojega obstoja in kaj si lahko obeta v prihodnjih letih?
Slovenci na avstrijskem Štajerskem si prizadevajo, da bi v Gradcu dobili svoj kulturni center - Hišo sodelovanja. Več o tem in drugih izivih, povezanih predvsem z učenjem slovenščine, s predsednico Kulturnega društva člen 7 Suzano Weitlaner.
Začetek leta je priložnost za predstavitev načrtov in ključnih letošnjih izzivov Slovencev v sosednjih državah. Zanima nas, kaj načrtujejo rojaki v Italij in kaj pričakujejo porabski Slovenci.
Slovenci v Italiji so vitalna skupnost, ponosna na svoje umetniško ustvarjanje. V Cankarjevem domu v Ljubljani so 13. decembra 2023 predstavili delček svoje poezije in jo obogatili še z gledališko umetnostjo in glasbo.
Doma sem tam, kjer srce gori, se sonce smeji, življenje cveti, tam sem doma, v eni od svojih pesmi poje Katarina Hartmann, tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.
Ne le šolstvo in kultura tudi šport je pomemben za krepitev slovenskega jezika. O jezikovnih projektih športnih zvez iz Trsta in Celovca z njunima predsednikoma, Ivanom Peterlinom in Marjanom Velikom.
Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann,
Neveljaven email naslov