Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob življenjski zgodbi nemške fizioterapevtke Ingrid von Oelhafen človek pomisli, da je resničnost res še bolj neverjetna od fikcije. Rojena leta 1941 je kot deklica spoznala, da je posvojena; starši so se ločili, z njimi ni imela pristnega in globokega odnosa. Že kot najstnica je ugotovila, da je njeno pravo ime Erika Matko, a šele v srednjih letih je začela raziskovati, kdo pravzaprav je in od kod prihaja. S pomočjo nemškega zgodovinarja Georga Lilienthala je z leti odkrila, da je otrok Lebensborna - nacističnega programa, katerega cilj je bil povečanje števila otrok arijske rase. Ingrid von Oelhafen so nacisti leta 1942 v Celju ukradli staršem iz Rogaške Slatine, jo odpeljali v Nemčijo in predali nemškim krušnim staršem. Resnica, ki jo je Ingrid von Oelhafen oziroma Erika Matko odkrila šele nedavno. Leta 2013 je angleški filmar Tim Tate o Lebensbornu posnel film, pri katerem je sodelovala tudi Ingrid von Oelhafen. Nekaj let pozeje sta izdala knjigo z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki jo je leta 2016 za založbo Modrijan prevedla Maja Kraigher.
Avtorja Ingrid von Oelhafen in Tim Tate,
interpretacija Sabina Kogovšek,
glasbena oprema Darja Hlavka Godina,
ton in montaža Sonja Strenar,
režija Špela Kravogel.
Urednica oddaje Staša Grahek.
Posneto leta 2024.
4 epizod
Spominski, pisemski in potopisni zapisi najrazličnejših ustvarjalcev in kulturnikov v interpretaciji slovenskih dramskih igralk in igralcev.
Ob življenjski zgodbi nemške fizioterapevtke Ingrid von Oelhafen človek pomisli, da je resničnost res še bolj neverjetna od fikcije. Rojena leta 1941 je kot deklica spoznala, da je posvojena; starši so se ločili, z njimi ni imela pristnega in globokega odnosa. Že kot najstnica je ugotovila, da je njeno pravo ime Erika Matko, a šele v srednjih letih je začela raziskovati, kdo pravzaprav je in od kod prihaja. S pomočjo nemškega zgodovinarja Georga Lilienthala je z leti odkrila, da je otrok Lebensborna - nacističnega programa, katerega cilj je bil povečanje števila otrok arijske rase. Ingrid von Oelhafen so nacisti leta 1942 v Celju ukradli staršem iz Rogaške Slatine, jo odpeljali v Nemčijo in predali nemškim krušnim staršem. Resnica, ki jo je Ingrid von Oelhafen oziroma Erika Matko odkrila šele nedavno. Leta 2013 je angleški filmar Tim Tate o Lebensbornu posnel film, pri katerem je sodelovala tudi Ingrid von Oelhafen. Nekaj let pozeje sta izdala knjigo z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki jo je leta 2016 za založbo Modrijan prevedla Maja Kraigher.
Avtorja Ingrid von Oelhafen in Tim Tate,
interpretacija Sabina Kogovšek,
glasbena oprema Darja Hlavka Godina,
ton in montaža Sonja Strenar,
režija Špela Kravogel.
Urednica oddaje Staša Grahek.
Posneto leta 2024.
Diplomirani igralec in baritonist Branko Dobravc (1930) je imel precej razgibano življenje. O njem je (pri krepkih devetdesetih) za oddajo Spomini, pisma in potopisi napisal simpatično besedilo z naslovom Poleti, misel. Avtor literarnega dela Branko Dobravc, režiserka Špela Kravogel, interpret Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2024.
Dnevniška zapisa Alojza Rebule iz leta 1963 sta bila objavljena v knjigi Gorje zelenemu drevesu. Takrat je bil Alojz Rebula profesor klasičnih jezikov na Slovenskem liceju in je v svoje dnevnike pogosto zapisoval tudi dogodke iz šolskih učilnic in zunaj njih, na primer iz tržaške mestne knjižnice, kjer sta se dva dijaka poleti lotila orjaškega podviga. Od tod tudi naslov: Počitniško delo. Igralec Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Sonja Strenar, Matjaž Miklič, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Spominjamo se norveškega raziskovalca Thora Heyerdahla, ki se je rodil pred 110-imi leti, umrl pa leta 2002. S svojimi potovanji je dokazoval, da so svetovne kulture povezane in da so se že starodavna ljudstva odpravljala na dolga pomorska potovanja. S splavom Kon-Tiki, narejenim iz debel balzamovcev, je leta 1947 odplul iz Peruja v Polinezijo, leta 1970 pa je z ladjico iz papirusovih trsov, kakršne je videl na staroegipčanskih freskah, uporabljajo pa jih tudi Indijanci na jezeru Titicaca, v drugem poskusu preplul Atlantski ocean. Prevod: Irena Trenc Frelih, Interpretacija: Brane Grubar, glasbena oprema: Nina Kodrič, tonska mojstra: Matjaž Miklič in Sonja Strenar, režija: Špela Kravogel. Produkcija leta 2014. Redakcija: Vlado Motnikar in Staša Grahek (ponovitev).
Francozi so med napoleonskimi vojnami trikrat zasedli Ljubljano, leta 1797, leta 1805 in leta 1809, ko so ustanovili Ilirske province in ostali tri leta. O prvi zasedbi, med 28. marcem in 8. majem 1797, se je ohranilo poročilo, anonimno besedilo z naslovom Pisma nekega ljubljanskega meščana botru v Ložu o vedenju Francozov v času njihovega bivanja na Kranjskem, ki ga je leta 1797 izdal ljubljanski založnik Viljem Henrik Korn in ob tem zapisal: "V teh pismih so opisana mnoga nepobitna dejstva, vendar v njih ni ničesar žaljivega, in napisana so sicer nepravilno, vendar šegavo." V nemškem narečju pripoveduje o dogodkih v času prve francoske okupacije Kranjske in posebej o tem, kar se je dogajalo v njeni prestolnici. Besedilo sestavlja devet pisem, poslanih v Lož naslovniku, ki je imenovan le kot "gospod boter". Neimenovani pisec je bil po vsej verjetnosti uslužbenec mestne uprave, zadolžen za preskrbo, sicer pa nedvomno Slovenec, kot je mogoče razbrati po duhoviti besedni igri, ki si jo je privoščil ob soočenju s francoskim stražarjem. Kako je torej šlo Ljubljančanom, ko se je v njihovem mestu nastanilo še enkrat več francoskih vojakov, kot je bilo prebivalcev, pripadnikov bosonoge in ušive vojske, ki je na italijanskem bojnem pohodu do tal potolkla cesarske čete in v letu dni hudih bojev docela podivjala, da so jo lastni častniki težko krotili? Pisma iz 18. stoletja je prevedel Matej Venier. Igralec Aleš Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, Matjaž Miklič, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
Neveljaven email naslov