Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če ste reden ali vsaj občasen poslušalec našega 1. programa, ste gotovo že slišali Tončko z Dolenjske. Tončka Bradač, če dodamo še njen priimek, bo prihodnje leto dopolnila 70 let. Redno kliče v naš jutranji Svetovalni servis, prav tako skoraj ni nedelje, ko se nam ne bi oglasila že pred šesto zjutraj. Ker smo zvesto poslušalko želeli bolje spoznati, jo je Andreja Čokl obiskala v Loški vasi pri Dolenjskih Toplicah, kjer z možem živi že več kot pol stoletja.
Kako živi in kaj rada počne Tončka z Dolenjske, kadar ne kliče na radio?
Če ste reden ali vsaj občasen poslušalec našega Prvega programa, ste gotovo že slišali Tončko z Dolenjske. Tončka Bradač, če dodamo še njen priimek, bo prihodnje leto dopolnila 70 let. Redno kliče v naš jutranji Svetovalni servis, prav tako skoraj ni nedelje, ko se nam ne bi oglasila že pred šesto zjutraj. Ker smo zvesto poslušalko želeli bolje spoznati, smo jo obiskali v Loški vasi pri Dolenjskih Toplicah, kjer z možem živi že več kot pol stoletja. Povedala nam je veliko zanimivega o sebi in svojem življenju, med drugim tudi, zakaj v nedeljo zjutraj že ob petih kuha govejo juho.
“Ko štedilnik zakurim, ko se segreje, pred peto, že pristavim. Z možem imava pred sedmo že prvi zajtrk, kruh z namazom, čaj in skodelico kapučina. Potem gre on v hlev – v »hotel mu« – in ko okoli pol devetih pride nazaj, ga že čaka topel obrok, goveja juha. In potem imava za kosilo spet juho in če je kaj ostane, še za večerjo.”
Spat gresta zelo zgodaj, ob sedmih zvečer sta že v postelji. Torej vstajata in hodita spat s kurami, pravzaprav celo pred njimi …
“Ja, včasih zvečer kakšno zunaj pustim, ker prezgodaj zaprem kurnik.”
Sicer pa je kot za večino Slovencev tudi zanjo na prvem mestu zdravje:
“Prosim samo za zdravje, nič drugega, tudi če bi bila lačna, samo da sem zdrava. Moja največja sreča je, da se zjutraj živa zbudim.”
In tako že zgodaj zjutraj rada pokliče in zastavi vprašanje v Svetovalnem servisu. Zaradi pogostih klicev so se nekateri poslušalci že pritoževali, da kliče preveč. In kako jim Tončka odgovarja?
“Sem se že odločila, da ne bom več klicala in sem to tudi povedala po radiu. In so poslušalci zahtevali »Tončka mora še klicati!« … In sem si rekla, če me ljudje radi poslušajo, bom pa še klicala.”
877 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Če ste reden ali vsaj občasen poslušalec našega 1. programa, ste gotovo že slišali Tončko z Dolenjske. Tončka Bradač, če dodamo še njen priimek, bo prihodnje leto dopolnila 70 let. Redno kliče v naš jutranji Svetovalni servis, prav tako skoraj ni nedelje, ko se nam ne bi oglasila že pred šesto zjutraj. Ker smo zvesto poslušalko želeli bolje spoznati, jo je Andreja Čokl obiskala v Loški vasi pri Dolenjskih Toplicah, kjer z možem živi že več kot pol stoletja.
Kako živi in kaj rada počne Tončka z Dolenjske, kadar ne kliče na radio?
Če ste reden ali vsaj občasen poslušalec našega Prvega programa, ste gotovo že slišali Tončko z Dolenjske. Tončka Bradač, če dodamo še njen priimek, bo prihodnje leto dopolnila 70 let. Redno kliče v naš jutranji Svetovalni servis, prav tako skoraj ni nedelje, ko se nam ne bi oglasila že pred šesto zjutraj. Ker smo zvesto poslušalko želeli bolje spoznati, smo jo obiskali v Loški vasi pri Dolenjskih Toplicah, kjer z možem živi že več kot pol stoletja. Povedala nam je veliko zanimivega o sebi in svojem življenju, med drugim tudi, zakaj v nedeljo zjutraj že ob petih kuha govejo juho.
“Ko štedilnik zakurim, ko se segreje, pred peto, že pristavim. Z možem imava pred sedmo že prvi zajtrk, kruh z namazom, čaj in skodelico kapučina. Potem gre on v hlev – v »hotel mu« – in ko okoli pol devetih pride nazaj, ga že čaka topel obrok, goveja juha. In potem imava za kosilo spet juho in če je kaj ostane, še za večerjo.”
Spat gresta zelo zgodaj, ob sedmih zvečer sta že v postelji. Torej vstajata in hodita spat s kurami, pravzaprav celo pred njimi …
“Ja, včasih zvečer kakšno zunaj pustim, ker prezgodaj zaprem kurnik.”
Sicer pa je kot za večino Slovencev tudi zanjo na prvem mestu zdravje:
“Prosim samo za zdravje, nič drugega, tudi če bi bila lačna, samo da sem zdrava. Moja največja sreča je, da se zjutraj živa zbudim.”
In tako že zgodaj zjutraj rada pokliče in zastavi vprašanje v Svetovalnem servisu. Zaradi pogostih klicev so se nekateri poslušalci že pritoževali, da kliče preveč. In kako jim Tončka odgovarja?
“Sem se že odločila, da ne bom več klicala in sem to tudi povedala po radiu. In so poslušalci zahtevali »Tončka mora še klicati!« … In sem si rekla, če me ljudje radi poslušajo, bom pa še klicala.”
"Mladi naj si nikar preveč ne želijo visoke starosti - glava ima mnogo idej, telo pa ne zmore," pravi gospa Daniela Nebec, ki šteje že lepih 97 let. A da sama kljub temu zmore marsikaj, dokazujejo njene slike na stenah DEOS Centra starejših Notranje Gorice in dve pesniški zbirki, ki ju je s pomočjo Doma natisnila. "NAIVA - mix" je naslov prve, "Morost" pa druge. Življenja v oskrbovanem stanovanju se je hitro navadila, vendar je najprej povedala, da zadnje čase ni preveč dobre volje, da se ne zna smejati.
V tokratni oddaji bomo spoznali gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s tem šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim laže? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let.
Nina Majer je upokojena profesorica, ki že od nekdaj tudi piše. Lani je izdala svoj prvenec, zbirko zgodb Roža za konfliktno osebo. V vsaki je kanček resničnega, pravi. Desa Muck pa je v predgovoru napisala tudi tole: "Nina Majer nič ne skriva. Na videz je nedolžna in neškodljiva, v samem bistvu pa surovo odkrita, polna presenečenj in nepričakovano zadene tja, kjer smo najbolj občutljivi. Tako je tudi njeno pisanje." Nina Majer pripoveduje o pisanju, delu osnovnošolskega učitelja, odnosu do ljudi, tretjem življenjskem obdobju in kulturnem prazniku.
Gospo Tatjano Leskošek Denišlič smo spoznali že pred dobrima dvema letoma, ko je sodelovala na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije Zgodbe mojega kraja, vendar smo se zaradi epidemije pogovarjali le po telefonu. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let, takrat so zbirali zgodbe o tem, kako so nekoč preživljali počitnice. Ker pa gospa Leskošek Denišlič izredno rada piše in, kot bomo slišali, rada sodeluje na različnih natečajih, je seveda svojo zgodbo poslala tudi lani, ko je bila osrednja tema Kako smo se nekoč zabavali. Njena zgodba z naslovom Naša zabava je bila radodarna narava je bila zmagovalna! Najprej bomo izvedeli, kako so se nekoč zabavali otroci.
V tokratno oddajo prihaja prav poseben upokojenec. Koliko se sploh počuti upokojenca, nam bo povedal v naslednjih minutah. O načrtih za prihodnost in o tem, zakaj in kako je naredil križ čez Nepal - o vsem tem pripoveduje Viki Grošelj.
Gospa Margit Grah pri Svetem Juriju na Goričkem je najstarejša obrtnica v državi, za kar je konec lanskega leta prejela priznanje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. 76-letna gospa že več kot pol stoletja dela v svojem frizerskem salonu, njene stranke pa nikakor ne prihajajo zgolj iz domače občine Rogašovci pač pa tudi iz sosednje Avstrije. Trdoživa in skromna Margit, ki je že v očetov frizerski salon nekdaj prinašala vodo iz vodnjaka, se še spomni, kako se je po makadamski cesti vozila v 30 kilometrov oddaljeno Mursko Soboto, a kot pravi, so se časi tudi na podeželju zelo spremenili. Margit Grah je v njenem salonu Marjeta pri delu zmotila Lidija Kosi.
»Imeti moraš pogum, da daš svojo zgodbo v javnost,« pravi gospa Mira Smrkolj, ki živi v Podgorici pri Péčah blizu Moravč. Čeprav je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem, pa ima tudi vsak dan v pokoju zares zapolnjen. Veliko veselje ji predstavlja pisanje in za svoje zgodbe je prejela že marsikatero nagrado. Na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije je zasedla tretje mesto, tema zgodb je bila Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Natečaj je namreč namenjen starejšim od 60 let. Pogovor je nastal tik pred koncem leta.
Šah in atletika sta najbolj zaznamovala življenje gospoda Ludvika Cvirna. Dobro se spominja svojih šahovskih začetkov in tudi uspehe v atletiki ima v lepem spominu. Zaradi selitve v Sevnico, v kateri atletika ni bila tako razvita, je ostal aktiven v šahu, s katerim živi še danes, poleg tega je tudi uspešen ribič.
Naša tokratna gostja, gospa Majda Zabukovec Brčvak, je sicer diplomirana inženirka gradbeništva, zakaj pa jo tako zelo zanima duhovnost, bomo izvedeli v naslednjih minutah. Kdaj in zakaj je postala mojstrica Rituala hoje po žerjavici, djotiš svetovalka, terapevtka Povezave z božansko ljubeznijo?
"Vse življenje sem se ukvarjala s številkami, prišel je čas, da dam prednost besedam," pravi gospa Vika Turšič iz Topola pri Begunjah v občini Cerknica. Zato se je tudi odločila za sodelovanje na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, na katerega vabijo starejše od 60 let, naslov natečaja pa je bil tokrat Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Gospa Vika Turšič je prejela eno od nagrad.
Tokratni sogovornik oddaje Storž ima zanimiv vzdevek, prijatelji mu pravijo kar »Dr. Pršut«. Doc. dr. Stanislav Renčelj je namreč vse življenje raziskoval suhomesnate proizvode, na prvem mestu pršut. Je tudi pobudnik organizirane proizvodnje pršuta, zaslužen je za pridobitev zaščite imena kraški pršut in še marsikaj. Dobro pozna slovensko gastronomijo, napisal je kar nekaj knjig o kulinaričnih posebnostih posameznih slovenskih pokrajin, najbližja pa mu je kraška kulinarika, ob kateri je odraščal.
Od marca do septembra je potekal natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije za starejše od 60 let. Zbirali so zgodbe pod naslovom Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Podobne natečaje oziroma nagrajence smo predstavili že v preteklosti. Danes boste spoznali letošnjo drugonagrajenko, gospo Jano Cvirn, ki se je pred veliko leti preselila iz Tržiča v Sevnico. Njena zgodba ima naslov Dričanje in je spomin na njihovo družinsko zimsko veselje.
V prihodnjih minutah bomo spoznali gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta.
Danes bomo spoznali gospo Anico Kralj Malalan. Rodila se je v Trstu junija 1934, že od nekdaj pa živi v Trebčah pri Trstu. Je upokojena učiteljica, ki je bila veliko let predsednica Prosvetnega društva Primorec Trebče in pevka v istoimenskem društvenem zboru. Zdaj poje pri Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič in konec meseca bodo proslavili 50 let delovanja s koncertom v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Gospa Anica je nadvse dejavna, vedno prisotna pri dogajanju v vasi, mnoga leta tudi abonentka v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer ne zamudi nobene nedeljske abonmajske predstave. Je tudi babica, ki je izjemno rada v družbi mladih.
Naš tokratni sogovornik, gospod Radovan Lango, pripoveduje zanimive zgodbe svojega življenja. Pravnika po izobrazbi zanima še marsikaj drugega, na primer zelo blizu mu je psihologija. Ima lepe spomine na vojsko, ni pa se mu težko spominjati tudi tistih manj prijaznih obdobij življenja.
Domžalska Univerza za tretje življenjsko obdobje - Društvo Lipa praznuje 25 let. Ob tej priložnosti so sinoči v prostorih Galerije Domžale odprli fotorazstavo, na prehojeno pot pa se bosta v tokratni oddaji ozrla Marjan Ravnikar in ena od mentoric.
Naš današnji sogovornik prof. dr. Marjan Pajntar je eden tistih ljudi, ki nikoli zares ne počivajo. Predvsem pa vse, kar počne, počne zares z veseljem. Pred slabima dvema mesecema je praznoval lep življenjski jubilej - 90 let. Specialist in profesor ginekologije in porodništva, zdravstveni svetnik, diplomirani psiholog in terapevt medicinske hipnoze se lahko pohvali z večdesetletnim delom, posvečenim porodnicam in njihovi bolečini. Začetnik obvladovanja bolečine s hipnozo, avtor ali soavtor več kot 350 znanstvenih in strokovnih člankov ter avtor knjige Nosečnost in vodenje poroda, je bil vodja porodniškega oddelka v kranjski bolnišnici za ginekologijo in porodništvo, 10 let je vodil tudi službo za raziskovalno delo na ljubljanski ginekološki kliniki. Je soustanovitelj evropske sekcije Mednarodnega združenja za hipnozo, zdaj neodvisne Evropske zveze za hipnozo. Vodil je projekt Kakovost v zdravstvu v Sloveniji v okviru Zdravniške zbornice. O vsem tem pripoveduje z veseljem, optimizmom in dobro voljo.
V tokratni oddaji smo spoznali gospo Bredo Zužič Žerjal. Prihaja iz Kopra in že vse življenje goji ljubezen do tujih jezikov. Ima tudi radijsko izkušnjo, saj je nekaj časa prevajala in brala stanje na cestah in mejnih prehodih ter vreme na Jadranu.
Dom upokojencev Kranj je spomladi postal nov dom tudi za našega tokratnega sogovornika. Pravzaprav ima gospod Vinko Gartnar zanimivo zgodbo. Da se je nad življenjem v domu starejših navdušil že pred upokojitvijo, namreč ni naključje. Prav sem je namreč hodil v službo - bil je kuhar.
V današnji oddaji Storž boste spoznali Benjamina Žnidaršiča, ki je izredno ustvarjalen človek in dejaven v skupnosti. Je predsednik Društva paraplegikov Istre in Krasa, pa tudi slikar, ki slika z usti, pesnik in pisatelj. Je tetraplegik, ki je na invalidskem vozičku že več kot 30 let. Pravi, da je življenje dar, ki ga je treba popolnoma izkoristiti, in da se ne smeš zapirati v svoj svet. Po 33 letih v pokoju se je letos znova zaposlil. Z Benjaminom Žnidaršičem se je pogovarjala Petra Medved.
Neveljaven email naslov