Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ida Kordež še danes sanja o delu z učenci
Ido Kordež je sredi življenja, polnega radosti in načrtov, presenetila možganska kap. “Težko si predstavljamo, kako hitro se lahko to zgodi,” pravi. Zato je morala v dom, o čemer prej nikoli ni veliko razmišljala. Od prihoda mineva eno leto.
Ko mi je zdravnik povedal za diagnozo, je kar nisem hotela slišati. Iz bolnišnice so potem iskali mesto zame v kakšnem domu. Na mojo veliko srečo se je našlo mesto prav v tem Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, saj sem že prej razmišljala o bivanju tukaj, če bi kdaj morala v dom. Imam enoposteljno sobo, družbo imam sicer rada, imam pa rada tudi samoto in mir. Z leti se človek vse težje prilagaja.
Gospa Ida ne more pozabiti prisrčnega sprejema in prav zato se je na življenje v domu hitro navadila.
Tukaj ima vsak stanovalec svojo ključno osebo, enega od zaposlenih, s katerim se redno druži, pogovarja in podobno. Moja ključna oseba je vodja tega doma, gospa Marjana Kamnik. Ideja ključnih oseb je zares lepa.
Z nostalgijo se spominja let, ki jih je preživela v razredu kot učiteljica angleščine.
Če se nečesa lotim, se lotim temeljito. Tako sem tudi prvič stopila v razred, bila sem mlada in nekateri so bili skeptični. Učenja angleščine sem se lotila nekoliko drugače, mize sem postavila v krog. Učenec mora v eni uri petkrat spregovoriti v tujem jeziku, zato sem svoje učence zelo motivirala za sodelovanje. Še danes včasih sanjam, kako bi otrokom razložila določeno snov. Mislim, da ni nič narobe, če je tuji jezik zdaj že v prvi triadi. Je pa treba prilagoditi učenje, da je zanimivo za najmlajše.
Ob prihodu v dom jo je seveda skrbelo, kako se bo prilagodila, ker pa je komunikativna, ni imela težav.
Včasih se sicer počutim tesnobno, razmišljam, kako bom zmogla, ker kljub 42 letom delovne dobe ne vem, ali si bom v prihodnje še lahko privoščila enoposteljno sobo v domu. Take stvari pa me kljub lepemu bivanju v domu občasno skrbijo.
877 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Ida Kordež še danes sanja o delu z učenci
Ido Kordež je sredi življenja, polnega radosti in načrtov, presenetila možganska kap. “Težko si predstavljamo, kako hitro se lahko to zgodi,” pravi. Zato je morala v dom, o čemer prej nikoli ni veliko razmišljala. Od prihoda mineva eno leto.
Ko mi je zdravnik povedal za diagnozo, je kar nisem hotela slišati. Iz bolnišnice so potem iskali mesto zame v kakšnem domu. Na mojo veliko srečo se je našlo mesto prav v tem Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, saj sem že prej razmišljala o bivanju tukaj, če bi kdaj morala v dom. Imam enoposteljno sobo, družbo imam sicer rada, imam pa rada tudi samoto in mir. Z leti se človek vse težje prilagaja.
Gospa Ida ne more pozabiti prisrčnega sprejema in prav zato se je na življenje v domu hitro navadila.
Tukaj ima vsak stanovalec svojo ključno osebo, enega od zaposlenih, s katerim se redno druži, pogovarja in podobno. Moja ključna oseba je vodja tega doma, gospa Marjana Kamnik. Ideja ključnih oseb je zares lepa.
Z nostalgijo se spominja let, ki jih je preživela v razredu kot učiteljica angleščine.
Če se nečesa lotim, se lotim temeljito. Tako sem tudi prvič stopila v razred, bila sem mlada in nekateri so bili skeptični. Učenja angleščine sem se lotila nekoliko drugače, mize sem postavila v krog. Učenec mora v eni uri petkrat spregovoriti v tujem jeziku, zato sem svoje učence zelo motivirala za sodelovanje. Še danes včasih sanjam, kako bi otrokom razložila določeno snov. Mislim, da ni nič narobe, če je tuji jezik zdaj že v prvi triadi. Je pa treba prilagoditi učenje, da je zanimivo za najmlajše.
Ob prihodu v dom jo je seveda skrbelo, kako se bo prilagodila, ker pa je komunikativna, ni imela težav.
Včasih se sicer počutim tesnobno, razmišljam, kako bom zmogla, ker kljub 42 letom delovne dobe ne vem, ali si bom v prihodnje še lahko privoščila enoposteljno sobo v domu. Take stvari pa me kljub lepemu bivanju v domu občasno skrbijo.
Sam pravi, da je njegova življenjska pot sestavljena iz dveh obdobij: mladostnega, v katerem je imel prednost nogomet, in drugega, poslovnega, zdaj že več kot petdeset let posvečenega vinu. Bil je prvi lastnik zasebnega podjetja na Slovenskem v Jugoslaviji, ki se ukvarja s pridelavo penine po klasični metodi. Uradno se je upokojil prvega dne novega tisočletja, a še vedno ostal dejaven. Toliko, da mu je pred kratkim s skupino sodelavcev prvič uspelo pridelati penino brez žvepla. Pred dnevi je praznoval enainosemdeseti rojstni dan. Magistra agronomije, enologa in vrhunskega vinarja Janeza Isteniča smo povabili v zadnjo letošnjo oddajo Storž. Z njim se bo pogovarjal Marko Rozman.
Knjige, ročna dela in druženje so dejavnosti, ki gospe Kristini Ivančič zapolnjujejo dneve v Domu upokojencev Domžale. Pravi, da se človek nehote spominja preteklosti, a življenje gre naprej. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjali tudi o mladosti, zaznamovani z boleznijo, pa o prijetnih službenih letih in o iztekajočem se letu.
Gospa Olga Andjelkovič ima, kot prava upokojenka, zapolnjene prav vse dneve. S čim vse se ukvarja, boste izvedeli v naslednjih minutah, med drugim se lahko pohvali tudi z letošnjo tretjo nagrado na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije z naslovom Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni. Zbirali so kratke, resnične zgodbe, natečaj je bil namenjen starejšim od 60 let. Lucija Fatur je gospo Olgo Andjelković obiskala prav na dan, ko je prvič to zimo močno snežilo.
Gospo Majo Gregorič smo v naši oddaji že spoznali, živi v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu. Vedno pripravljena na pogovor, predvsem pa optimistična, je prijetna sogovornica in tako sta tudi tokrat z Lucijo Fatur nekako zaokrožili leto, ki se izteka.
"Zgodbe mojega kraja - spomini na šolske dni" je nosil naslov natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in vabil k sodelovanju starejše od 60 let. Zgodbe so zbirali čez poletje, najboljših deset pa nagradili. Prvonagrajenko smo v naši oddaji že spoznali, danes pa je Lucija Fatur v studio povabila gospo Tatjano Valetič, dobitnico druge nagrade.
Najprej je zapisovala veselo-žalostne zgodbe iz otroštva in mladosti, hudomušne prigode o ljudeh in krajih Poljanske doline, pregovore in modrosti. Zapisanega gradiva je bilo vse več in po treh letih je njena knjiga "na svitlo dana". Veseli se odzivov. Marica Mrak, 82-letna nekdanja učiteljica osnovnošolcev v Poljanski dolini, je polna energije, optimizma in znanja, ki ga vsak dan nadgrajuje in dopolnjuje z reševanjem križank in ugank, tudi na računalniku.
Našo današnjo sogovornico v oddaji Storž, gospo Frančiško Novak, kličejo Francka. Zadnji dve leti preživlja v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, dneve si zapolni za različnimi dejavnostmi, v spomin se ji prikradejo leta njenega življenja. Lucija Fatur in Francka Novak sta pogovor začeli pri najbolj aktualni temi zadnjih dveh let, pri covidu 19, za katerim je zbolela tudi gospa Francka.
V Sloveniji živi le nekaj oseb, ki se približujejo 110. letu starosti ali pa so ga že dopolnile. Med njimi je tudi Julijana Zakrajšek iz vasice Podulaka pri Velikih Laščah, ki je konec oktobra praznovala 109 let življenja. Za svojo starost je še povsem čila in zdrava, brez očal redno plete, rada tudi bere, precej opravil po hiši še vedno postori sama, seveda pa ji na pomoč z veseljem priskočijo njeni pra ter pra-pra nečaki in nečakinje. Jemlje le nekaj zdravil, kakršna morajo tudi pol stoletja mlajši od nje, veliko se smeje, po hiši še vedno hodi brez bergel ali palice, no, ja, ima sicer slušni aparat, le sem ter tja pa jo na njena leta spomni blaga bolečina v kolenu. Gospo Julijano Zakrajšek je na njenem domu obiskal Marko Škrlj.
S projektom "Zapišimo spomine" želi Zavod Dobra pot okrepiti vključenost starejših v družbo ter z njihovimi zgodbami povezati mlajšo in starejšo generacijo. Namen projekta je tudi prenos znanja in izkušenj na mlajše ter ohranjanje ustnega izročila. Projekt predstavljata Nava Vardjan in Sitka Tepeh.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni je natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, v katerem so lahko sodelovali starejši od 60 let. Od aprila do septembra so na natečaj prihajale kratke zgodbe, v katerih so avtorji obujali spomine na tiste dni pred mnogimi leti, ko so poleg znanja v šoli nabirali tudi lepe spomine iz mladih dni. Gostja tokratne oddaje je prvonagrajenka natečaja gospa Slavica Remškar.
Gospoda Ernesta Kobolta že vse življenje spremljata ljubezen in pozornost do slovenskega jezika - zakaj, boste izvedeli v tokrani oddaji. Z bivanjem v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu je zadovoljen, z Lucijo Fatur pa sta pogovor seveda začela pri aktualnem dogajanju.
"Leto in pol, kot ga ne pomnijo, leto in pol težke preizkušnje", pravijo v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, ko jih je obiskala Lucija Fatur. "Prilagajali smo se iz obdobja v obdobje, spoznavali in se učili", pripovedujeta socialna delavka Sandra Pavše in fizioterapevtka Vesna Gologranc.
Preteklo leto, čas epidemije, je močno zaznamovalo tudi delovanje študijskih programov na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Nekateri programi so se znašli na daljavo, pri nekaterih tega ni bilo moč izvesti. A kljub temu z optimizmom vabijo v novo študijsko leto in tudi k novim programom. Goste z Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani je v studio povabila Lucija Fatur.
V terenskem studiu Prvega na Mednarodnem obrtnem sejmu se nam bo pridružil Miroslav Bahčič, eden redkih, ki se lahko pohvali, da je njegov poklic zlata vreden, in to dobesedno. Kot mladenič se je učil pri najboljših celjskih zlatarjih, se nato zaposlil v Zlatarni Celje in postal inštruktor. Bodoče zlatarje je poučeval najprej v zlatarni, pozneje pa na Srednji tehnični šoli Celje. Danes je upokojeni zlatarski mojster pomemben zbiratelj in raziskovalec zlatarske dejavnosti v Celju, tudi demonstrator v zlatarski delavnici Ulice obrtnikov v Muzeju novejše zgodovine Celje.
"Staranje mi daje svobodo, da govorim resnico na glas, tisto svobodo, da sem to, kar sem," je v knjigi Moja zgodba – Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi zapisal dramski igralec Evgen Car. Nastopal je v mariborski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem, gostoval je v drugih gledališčih in nastopal v filmih. Zaslovel je tudi z monodramo v prekmurščini Poredušov Janoš. Nedavno pa je kot pripovedovalec sodeloval v novi radijski igri, kriminalki Bratonski pil, ki smo jo premierno predvajali na Prvem programu 17. avgusta ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Nekdanja osnovnošolska učiteljica 4. razreda s Ptuja Erika Šafránko je imela otroke/učence neizmerno rada. Enako kot svoj poklic. Težave v razredu je reševala sproti, zlepa, s pogovorom. Vse do upokojitve je na OŠ Ljudski vrt na Ptuju vodila tudi tabornike, med katere je bila vključena kar polovica od več kot 700 učencev na šoli. Po njenih stopinjah je zakorakala tudi hči, ki enako kot Erika, poučuje razredni pouk. Aktivna upokojenka planinari, bere, vrtnari in tarokira. Večino septembra bo preživela ob morju. Ob začetku šolskega leta se je o svojem poklicu nekoč in danes ter o svojih šolskih izkušnjah pogovarjala z našo novinarko iz spodnjega Podravja Gabrijelo Milošič.
Poletje se bliža koncu in čas je, da obudimo spomin na pretekle dni, da se spomnimo tistih dogodkov, ki so nam polepšali to poletje, da pomislimo na vse, kar nam prinaša jesen in kako si jo bomo popestrili. To oddajo oblikujete vi, drage poslušalke in poslušalci, naša telefonska številka je 01 475 22 22.
Tako kot bomo danes ponovno slišali zgodbo, ki smo jo sicer objavili po valentinovem, sta se tudi Marija In Konrad Grum ponovno našla po 60-ih letih in jima je letošnje leto prineslo tretjo obletnico poroke. Navdihujoča zgodba govori o letih, ki hitro minejo in o letih življenja, ki nikoli niso ovira za ljubezen. Marijo in Konrada Gruma je v Domžalah obiskala Nadia Petauer.
Neveljaven email naslov