Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Draga Koren svojo dolgoživost, stara je 96 let, pripisuje svoji veseli naravi, družabnosti in skromnemu življenju. Vse življenje je bila članica telovadnega društva. Na rekreacijo je hodila do 86. leta, ko si je zlomila kolk. Bila je tudi ljubiteljica pohodov ter narave. Pri sedemdesetih je bila še na Triglavu. Preden se je preselila v Dom Petra Uzarja v Tržiču, je deset let v tem domu delala kot prostovoljka, zato je prepričana, da je prav to pomagalo, da je lažje prenesla selitev iz domače hiše v dom. V pogovoru za oddajo Storž, ki bo na sporedu ta četrtek ob 10.30 na Prvem, se je spomnila tudi svoje prve ljubezni.
Draga Koren se spominja svoje prve ljubezni, s katero si je tudi ustvarila družino
Gospa Draga Koren pripisuje svojo dolgoživost, stara je 96 let, svoji veseli naravi, družabnosti in skromnemu življenju.
Že od mladih nog smo bili navajeni varčevati. Nismo bili razvajeni. Ampak pri šolanju so nas starši podpirali. Omogočili so mi, da sem naredila ekonomsko trgovsko šolo. Želela sem postati učiteljica, ampak je bilo učiteljišče v tistem času zaprto, ker je bilo preveč učiteljev.
Svojega moža sem spoznala v Tržiču. Še danes se spomnim, da mi je pri trinajstih letih napisal prvo pisemce z naslednjim besedilom: “Draga, ti si meni kakor sonce, samo škoda, da me tvoji sončni žarki le redko ogrejejo.” Ker je bila še mlada, ni razumela, kaj fant želi. V glavi pa ji je odzvanjala tudi mamina zapoved, da naj se dekleta bojijo fantov.
Družina je bila pri gospe Dragi Koren vedno na prvem mestu. Vključevala se je tudi v različne organizacije, ki so pomagale ljudem v stiski. To ji je omogočalo notranje zadovoljstvo. Včlanjena je bila tudi v telovadno društvo. Na rekreacijo je hodila do 86. leta. Potem je bilo tega konec, ker je padla in si zlomila kolk. Bila je tudi v planinskem društvu.
Tu naokrog ni bilo nobenega hriba, ki ga ne bi poznala. Na Triglavu pa sem bila nazadnje pri 70.
Preden se je preselila v Dom Petra Uzarja v Tržiču, je deset let v tem domu delala kot prostovoljka, zato je prepričana, da je bil to levji delež pri njenem hitrem sprejemanju novosti in navajanju na novo okolje.
875 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Draga Koren svojo dolgoživost, stara je 96 let, pripisuje svoji veseli naravi, družabnosti in skromnemu življenju. Vse življenje je bila članica telovadnega društva. Na rekreacijo je hodila do 86. leta, ko si je zlomila kolk. Bila je tudi ljubiteljica pohodov ter narave. Pri sedemdesetih je bila še na Triglavu. Preden se je preselila v Dom Petra Uzarja v Tržiču, je deset let v tem domu delala kot prostovoljka, zato je prepričana, da je prav to pomagalo, da je lažje prenesla selitev iz domače hiše v dom. V pogovoru za oddajo Storž, ki bo na sporedu ta četrtek ob 10.30 na Prvem, se je spomnila tudi svoje prve ljubezni.
Draga Koren se spominja svoje prve ljubezni, s katero si je tudi ustvarila družino
Gospa Draga Koren pripisuje svojo dolgoživost, stara je 96 let, svoji veseli naravi, družabnosti in skromnemu življenju.
Že od mladih nog smo bili navajeni varčevati. Nismo bili razvajeni. Ampak pri šolanju so nas starši podpirali. Omogočili so mi, da sem naredila ekonomsko trgovsko šolo. Želela sem postati učiteljica, ampak je bilo učiteljišče v tistem času zaprto, ker je bilo preveč učiteljev.
Svojega moža sem spoznala v Tržiču. Še danes se spomnim, da mi je pri trinajstih letih napisal prvo pisemce z naslednjim besedilom: “Draga, ti si meni kakor sonce, samo škoda, da me tvoji sončni žarki le redko ogrejejo.” Ker je bila še mlada, ni razumela, kaj fant želi. V glavi pa ji je odzvanjala tudi mamina zapoved, da naj se dekleta bojijo fantov.
Družina je bila pri gospe Dragi Koren vedno na prvem mestu. Vključevala se je tudi v različne organizacije, ki so pomagale ljudem v stiski. To ji je omogočalo notranje zadovoljstvo. Včlanjena je bila tudi v telovadno društvo. Na rekreacijo je hodila do 86. leta. Potem je bilo tega konec, ker je padla in si zlomila kolk. Bila je tudi v planinskem društvu.
Tu naokrog ni bilo nobenega hriba, ki ga ne bi poznala. Na Triglavu pa sem bila nazadnje pri 70.
Preden se je preselila v Dom Petra Uzarja v Tržiču, je deset let v tem domu delala kot prostovoljka, zato je prepričana, da je bil to levji delež pri njenem hitrem sprejemanju novosti in navajanju na novo okolje.
Marsikdo šele v tretjem življenjskem obdobju uresniči svoje dolgoletne sanje. Med te sodi tudi Franci Mežnar iz Verduna v občini Novo mesto. Dejaven upokojenec je letos v samozaložbi izdal pesniško zbirko Srce govori. 600 izvodov je pošlo v mesecu dni, zato jih je dal natisniti še 600. Francija Mežnarja, ki z recitacijo pesmic popestri marsikatero družabno prireditev v lokalnem okolju, je obiskal Jože Žura.
Bil je učitelj, ravnatelj, vmes marsikaj drugega, tudi dedek Mraz. Med drugim je pisal in bral pogrebne govore in kot pooblaščenec sklepal zakonske zveze. Po težkem otroštvu si je ustvaril lepo družino, ki ga razveseljuje in bogati še danes. Frane Gombač iz Podgrada pri Ilirski Bistrici rad pripoveduje in niza drobce svojega življenja, obiskala ga je Lucija Fatur.
Doktor pedagoške znanosti, pa tudi violinist. Že za diplomsko nalogo je preučeval povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zoran Jelenc je prvi direktor Andragoškega centra Slovenije in idejni oče Festivala učenja v Sloveniji. V studio Prvega ga je povabila Lucija Fatur.
Gospod Franc Lebar redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Tu najde družbo in dejavnosti, s katerimi si krajša čas. S seboj pa nosi veliko lepih spominov, takih prav posebnih. O čem sta se pogovarjala z Lucijo Fatur, pa poslušajmo v tokratni oddaji.
Ljudske pevke z Jezerskega, ki delujejo pod okriljem Društva upokojencev Jezersko, že več kot petindvajset let predano ohranjajo izročilo ljudske pesmi. Z večglasnim petjem brez notne podlage in z navdušenjem, ki ne popušča, širijo svoj program in spoznavajo vedno nove pesmi. Te spretno spletajo v pušeljc ljudskih. »Ljudska pesem nas bogati in napolnjuje, petje in naša skupina nas gor držijo,« so soglasne upokojene Ljudske pevke z Jezerskega, ki so vesele, da njihove vrste krepijo tudi mlajše članice.
Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.
"S pisanjem pesmi sem dala iz sebe bremena, ki so se mi nakopičila v življenju," pripoveduje gospa Štefka Kenda. Z veseljem pokaže zbirko svojih pesmi in albume, v katerih so fotografije prav posebnih izdelkov izpod njenih rok. Redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Z gospo Štefko Kenda se je pogovarjala Lucija Fatur.
Alenka Höfferle Felc ima bogato poklicno kariero. Najprej je doštudirala angleščino in francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se zaposlila kot profesorica na Gimnaziji Koper. Delo z mladimi ji je bilo sicer všeč, ampak pedagoško delo sčasoma zanjo ni bilo več izziv. Na Radiu Slovenija, takratnem Radiu Ljubljana, je v sedemdesetih letih uspešno opravila avdicijo za napovedovalce. Ker je želela postati zdravnica, je pri 32 letih začela študij medicine, ki ga je tudi končala. Zaposlila se je v UKC Ljubljana kot zdravnica specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Gospa Terezija Oven, specialistka družinske medicine, se kljub upokojitvi še vedno vsak dan predano ukvarja z medicino oziroma s težavami, zaradi katerih se nanjo obrnejo po pomoč bližnji in daljni znanci. Skoraj ne bi verjeli, da medicina ni bila njena prva izbira, kot bomo slišali. Pa tudi njen dom ni samo dom. In prav tam je gospo Terezijo Oven obiskala Lucija Fatur.
V Okviru Doma upokojencev Kranj deluje Dnevno varstvo starejših, prav pred kratkim so druženja začeli v popolnoma novih prostorih na Planini. Center ponuja najrazličnejše dejavnosti, s katerimi si starejši popestrijo vsakdan. Gospa Vida Krelj je ena tistih upokojenk, ki nikoli nima veliko časa, saj ima koledar skrbno popisan z obveznostmi. K pogovoru jo je povabila Lucija Fatur.
Pred časom je Lucija Fatur obiskala Dom starejših občanov Grosuplje in spoznala sostanovalki, gospe Mariji. Gospo Pucihar ste v naši oddaji že spoznali, danes pa boste slišali pogovor z gospo Marijo Fink. Z oskrbo v Domu je zelo zadovoljna, dneve pa si obe gospe Mariji krajšata kar skupaj.
V tokratni oddaji vas pred mednarodnim dnem starejših, ki ga obeležujemo 1.oktobra, vabimo na Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se že 22. leto odvija v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Iskren, iskriv, zanimiv - tak je naš današnji sogovornik. Peter Kopitar je v Dom starejših občanov Grosuplje prišel pred tremi leti. Je eden tistih, ki na življenje gleda povsem racionalno in se je zato tudi odločil za bivanje v Domu. V življenju je videl in prepotoval lep del sveta, Luciji Fatur pa je najprej povedal, od kod prihaja.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
Z oktobrom se začenja novo študijsko leto tudi za upokojenke in upokojence. Svoja vrata namreč odpira največja mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji - Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Vpisi že potekajo, morda vas bodo pritegnili študijski programi, ki jih bomo predstavili v naslednjih minutah, sicer pa možnosti za izobraževanje zares ni malo. Na Univerzo za tretje življenjsko obdobje vas vabi Lucija Fatur z gostjami.
Naša tokratna gostja v zadnji poletni ponovitvi oddaje je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je bila gospa Alenka Knez.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur, slišali bomo ponovitev oddaje.
V tokratni ponovitvi oddaje bomo slišali pogovor z gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s preteklim šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim lažje? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let. Gospo Vido Čampa je obiskala Lucija Fatur, najprej pa poslušajmo pesem Aleksandre Marijanovič.
V prihodnjih minutah bomo v poletni ponovitvi slišali pogovor z gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta. Metodo Mikuž je obiskala Lucija Fatur.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur.
Neveljaven email naslov