Gospod Primož Cunder se je upokojil pred dvema letoma, bil je odvetnik. Nikoli si ni predstavljal, da bo v pokoju tako užival, vedno je bil prepričan, da bo delo kar nadaljeval. Pa vendar človeka naporna in stresna leta kar nekako dohitijo in po upokojitvi si vsakdan popestri s popolnoma drugimi vsebinami. Tako je gospod Primož Cunder povsem naključno opazil vabilo k Natečaju za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, sedel je za mizo in na papirju obudil počitniške spomine iz osnovnošolskega obdobja. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

Primož Cunder pravi, da šele zdaj vidi, kako naporno je bilo odvetniško delo

V preteklih oddajah smo že predstavili neketere nagrajene avtorje poletnega natečaja Mestne knjižnice Ljubljana "Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice". Eden izmed nagrajencev je tudi gospod Primož Cunder, svoji zgodbi je dal naslov Kako sem preživel zimske počitnice daljnjega leta 1961.

Opisal sem zimske počitnice s taborniki, saj sva sestra in jaz kot otroka vedno preživljala nepozabne taborniške počitnice. Bil sem član Odreda Sivega volka, ki ga je takrat vodil Pavel Kunaver. Prijatelj si je poškodoval nogo in smo morali biti kar iznajdljivi, da smo ga pripeljali do zdravnika.

Gospod Primož je vabilo k natečaju videl povsem naključno, ko je na začetku spomladanske epidemije pogledal, kako in kdaj lahko vrne izposojene knjige. S pisanjem, razen tistim, ki ga opravljajo odvetniki, do takrat ni imel izkušenj.

Nagrade res nisem pričakoval, sem je bil pa vesel. To me je spodbudilo, da sem napisal še tri krajše zgodbe iz mojega poklicnega življenja, eno so že objavili v reviji Odvetnik.

Že v srednji šoli je z očetom začel raziskovati rodovnik svoje družine in začeto delo nadaljeval pred petimi leti. Prišel je vse do leta 1565, ko naj bi se v Ljubljani rodil prvi znani prednik.

Gre za zanimive zgodbe, zdi se mi tudi, da premalo poznamo svoje prednike. Je pa res, da nisem imel težkega dela, saj smo že od nekdaj v Ljubljani.

Ko se je pred dvema letoma upokojil, je razmišljal o tem, da bi še kdaj pa kdaj delal. Vendar je kmalu spoznal, kako naporno je bilo v resnici to delo. Ko je bil še aktiven, o tem sploh ni razmišljal in se niti ni zavedal, zdaj pa se je, kot pravi, popolnoma prerodil.

Vsaka obravnava je stres zase. Zanimivo, podobne občutke doživljam tudi zdaj ob gledanju kakšnega filma s tovrstno tematiko. Lahko rečem, da kot upokojenec zares uživam - delam na vrtu, berem knjige in se veselim časa z vnuki.