Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo različni po tem, da imamo manj?
Smo različni po tem, da imamo manj?
#Toplovod na @Val202 : Zakaj se nam razlike med nami skoraj avtomatično zdijo krivične? Sploh če smo različni po tem, da imamo manj?
— Miha Šalehar (@toplovodar) March 12, 2019
Zakaj ljudje ne ostanejo zaljubljeni? Vidiš, uspešni so ljudje zaljubljeni v svoje delo. In zato večina ljubosumno gleda na to. Krivične pa so naše moralne maske… #Toplovod
— # (@PojeI) March 12, 2019
pa za kva ves ta materijalizem? Obsedenost s kešom? Kva pa satisfakcija? #toplovod
— Pavle Kocbek (@PKocbek) March 12, 2019
Obstajaj(m)o. Vsakič ko te kdo pohvali za tebi vsakdanje in nič posebna dejanja. In pol dobiš nagrado…
Vsaka UNICEF in podobna dobrodelna reklama igra na to noto. #toplovod
— Jošt Hobič (@jost_hobic) March 12, 2019
Ker je vsak razlog za različnost potencialno tudi sam krivičen.
Recimo, če razlike med dohodki pojasnimo s tem, da so nekateri ljudje manj talentirani, s tem krivico prestavimo samo eno stopničko nazaj, z dohodkov na talent.— Mr Conformista (@cnfrmstA) March 12, 2019
Zato, ker so nas od malega učili, da moramo biti pravični in stalno stremet k tebi. Hudič je, ker
smo se zraven “naučili”, da je svet pravičen in da pravičnost vedno lahko pričakujemo.— Boštjan Laba (@BostjanLaba) March 12, 2019
Smo različni po tem, da imamo manj?
Smo različni po tem, da imamo manj?
#Toplovod na @Val202 : Zakaj se nam razlike med nami skoraj avtomatično zdijo krivične? Sploh če smo različni po tem, da imamo manj?
— Miha Šalehar (@toplovodar) March 12, 2019
Zakaj ljudje ne ostanejo zaljubljeni? Vidiš, uspešni so ljudje zaljubljeni v svoje delo. In zato večina ljubosumno gleda na to. Krivične pa so naše moralne maske… #Toplovod
— # (@PojeI) March 12, 2019
pa za kva ves ta materijalizem? Obsedenost s kešom? Kva pa satisfakcija? #toplovod
— Pavle Kocbek (@PKocbek) March 12, 2019
Obstajaj(m)o. Vsakič ko te kdo pohvali za tebi vsakdanje in nič posebna dejanja. In pol dobiš nagrado…
Vsaka UNICEF in podobna dobrodelna reklama igra na to noto. #toplovod
— Jošt Hobič (@jost_hobic) March 12, 2019
Ker je vsak razlog za različnost potencialno tudi sam krivičen.
Recimo, če razlike med dohodki pojasnimo s tem, da so nekateri ljudje manj talentirani, s tem krivico prestavimo samo eno stopničko nazaj, z dohodkov na talent.— Mr Conformista (@cnfrmstA) March 12, 2019
Zato, ker so nas od malega učili, da moramo biti pravični in stalno stremet k tebi. Hudič je, ker
smo se zraven “naučili”, da je svet pravičen in da pravičnost vedno lahko pričakujemo.— Boštjan Laba (@BostjanLaba) March 12, 2019
Ste se kdaj spraševali, zakaj se vsi moderni družbeni sistemi končajo podobno? Oblast in moč/moč in oblast obtičita v rokah majhnega odstotka ljudi s (pre)velikim vplivom, ki si bolj ali manj transparentno, vedno brutalno pokroviteljsko, največkrat kar v imenu demokracije in prostega trga, podjarmijo družbene podsisteme: zakonodajo, medije, represivne organe, vojsko, sodstvo, ekonomijo ..., skratka vse, kar ustvarja naš skupni prostor. Lokalno in globalno. Tik pred koncem Toplovoda (in demokracije) se sprašujemo: Ali je res tako samoumevno, da so škarje in platno v rokah peščice? Je mogoče bivati drugače? Je anarhija res samo psovka?
Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe? Je to država, ki narobe in prav regulira skozi niz pravil in norm? Imamo moralo vtkano v DNK? Jo določa kultura? Ali izvira iz narave? Morda iz oziroma od boga? Ali pa so norme in z njimi predstave o tem, kaj je dobro ali slabo, prav in narobe, le posledica korporativnih interesov in so lahko kar koli? Kaj vi menite?
Kakšna bo prihodnost dela v času, ki prihaja, ko bodo človeške roke in možgani odveč? Kaj bo v naših življenjih nadomestilo delo, če ga bomo lahko vedno manj prodali delodajalcem? S čim bodo v obdobju, ko bo delo prišlo iz mode, tisti, ki imajo moč, nadzorovali ljudi?
Kaj pa sploh je zavest? Koncept, ki ga je res težko opredeliti, se pa vsi strinjamo, da je dvig zavesti pot, s katero lahko nagovorimo ključne probleme človeštva. Živimo v intenzivnih časih. Postaja nam jasno, da obstoječa paradigma probleme ustvarja, namesto da bi jih reševala. Potrošniški materializem, atomizacija in desenzibilizacija posameznika, izčrpavanje resursov, uničevanje narave, geopolitika nasilja, večanje neenakosti, medijska industrija konfliktne polarizacije in laži, ugrabitev naše pozornosti ter neučinkovite (kvazi)demokracije kot regulatorni mehanizmi so nas potisnili skoraj do točke brez vrnitve. Kakšno vlogo pri tem igra naša zavest/nezavest? Kdo jo nadzira, če ne mi? In kaj bi ob vsem naštetem lahko pomenila ideja o dvigu zavesti?
V "razvitem svetu" si domišljamo, da je demokracija temelj, na katerem počiva naša svoboda. Skozi demokratične procese naj bi ljudje svoje ideje o svetu presnavljali v družbene dogovore/zakone, po katerih živimo. V kolesje demokracije lahko posredujemo različne ideje, ki postanejo razvojni modeli, potem pa se odločimo za najbolj optimalnega. Ali zadeva dobro deluje? Ali sploh deluje? In zakaj ne, če ne? In nenazadnje: kaj pa sploh izbiramo, kadar se na "Zahodu" igramo demokracijo?
Redki so trenutki v dnevu, ko nismo izpostavljeni raznoterim propagandmim vsebinam. Trženjskim, ideološkim, političnim… Doma in na poti nas dosežejo preko sodobnih tehnologij, če pa slučajno zmanjka baterije, so tu obcestni panoji, ki so že zdavnaj prekričali življenje, ki se godi za njimi. V Toplovodu tokrat o posledicah izpostavljenosti tem vsebinam. Kako oblikujejo družbo, norme, naše nazore in predstave o svetu? Nam poleg tega, da potrebujemo novo ponev ali novega politika, dopovedujejo še kaj bolj usodnega?
Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?
Prebujeni marec nadaljujemo z nizom vprašanj, vezanih na popularizacijo raznovrstnih spolnih idenitet. Koliko sodobnih spolnih opredelitev poznate? Kaj povzroča, da jih je vedno več? Kakšen družbeni problem naslavlja poplava spolnih identitet? Je politično korekten odnos do vseh spolnih identitet treba regulirati s predpisi, zakoni in bontoni? In ne nazadnje: Kako homofobna se vam zdi naša družba od ena do pet?
Nadaljujemo s kvotami, ki so priljubljeno orodje za doseganje družbene pravičnosti. Pri nas so precej popularne ženske kvote, poznamo pa tudi druge. Na neki kanadski univerzi so razpisali dve profesorski mesti: za prvo so se lahko potegovale le osebe, ki niso heteroseksualne; za drugo pa osebe, ki z barvo kože zastopajo eno od manjšin, torej osebe, ki niso »bele«. Česa vsega se po vašem mnenju lahko lotimo na ta način? Kje v družbi opazite neproporcionalnosti, ki bi jih lahko na ta način obravnavali? Je v javnih službah premalo Notranjk, premalo navijačic Mure ali nemara nebinarnih Ljubljančanov, ki so naročeni na desnosredinski tednik?
V prvi epizodi prebujenega marca nas zanima, kako razmišljate o moderni tezi, ki pravi, da je svet, kakršnega poznamo, precej slaba posledica precej nasilne dominacije moškega spola. Kako se opredeljujete do te trditve? Kaj nam je storiti, da bosta sedanjost in prihodnost spolno pravičnejši?
S Cirejem v zadnji ediciji feburarskih debat o materializmu ukazujeva izstop iz miselnih okvirjev, ki jih določa aktualna paradigma. Ideja (prevara?) tržnega gospodarstva je, da imamo vsi lahko vse, če le izločimo dovolj pota. V teoriji začnemo dirko v enakih pogojih, konča pa se celo zgodovino s približno podobno redistribucijo bogastva in kupom slabo volje. Pa tisti, ki imajo najmanj, se največ potijo. Stranska posledica neskončne gospodarske rasti so še precej dokončne posledice. Socialne, nasilne in podnebne. Ste pripravljeni idejo, da je prosti trg sredstvo, ki omogoča, da ima vsak lahko vse, zamenjati s čim drugim? S čim bi zamenjali tržni kapitalizem/korporativizem na posteljici iz kvazidemokracije? In kaj pričakujete v zameno?
V tretji veleizdaji materialističnega februarja se sprašujemo, če je aktualna porazdelitev svetovnega bogastva lahko težava? Kako bi takšno trditev dokazali ali ovrgli? Kako bi se vi lotili izziva? Vas mika socialistična uravnilovka, ukinitev dedovanja, ali imate zasebno utopijo, za katero še nismo slišali? Na dan z besedo!
Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?
Se vam zdi, da živite v pravični ali nepravični družbi? Je bogastvo, ki ga znotraj družbe proizvedemo skupaj, porazdeljeno pravično ali imate kakršne koli pomisleke?
Kdo stoji za našo voljo? V kolikšni meri smo pri odločanju avtonomni? Zakaj nam je vedno všeč aktualna hitra moda? Zakaj nam ni všeč tista iz septembra lani? Zakaj si vgrajujemo silikonske ustnice? Zakaj verjamemo v bogove institucij? Zakaj verjamemo v denar in blagovne znamke? Zakaj verjamemo vplivnežem? Zakaj so trupla v poročilih prav, golota pa narobe? Ob totalnem razmahu informacijskih tehnologij, umetne inteligence in družbenih omrežij, ki rudarijo vašo pozornost in jo prodajajo oblikovalcem vašega mnenja, torej oglaševalcem tega in onega, je nujno razmisliti prav sledeče: v kolikšni meri naša stališča in poglede na svet ter življenje konstruirajo naši in v koliko tuji interesi?
V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?
Skozi različna vprašanja se v januarju posvečamo ideji transhumanizma, po kateri bo človek s tehnološkim napredkom pospešil prepočasno meandriranje evolucije in se odrešil trpljenja, nemara celo smrti. Tokrat vas sprašujemo, kako vi osebno razumete napredek? Kaj mislite, kakšen napredek se nam bo -ne da bi nas kdorkoli karkoli vprašal - zgodil v naslednjih desetih letih?
Če želimo dobro živeti, si moramo znati odgovoriti na to izjemno pomembno vprašanje. Kaj pravzaprav pomeni dobro življenje?
Nadzor, ki je po večini elektronski, je postal stalnica naših življenj. Na vsakem kandelabru obvoznice visijo grozdi kamer. Nekdo ve, kje ste in kam greste. Ob cesti vas snemajo in po novem tudi kaznujejo škatle. Pravkar poteka evropski mega projekt e-denarnica, ki bo vašo identiteto, potne, zdravstvene listine ter vaše finance združil v vaš telefon; gotovini pa bo itak kmalu odklenkalo. Vas je kdo vprašal? Kar zadeva vašo ženo, moža ali otroke, tehnološka podjetja v nasprotju z vami v tem hipu vedo, kje so in kaj počnejo. Da o tem, da vas algoritmi poznajo bolje, kot poznate same sebe, ne govorimo. Nadzor naj bi naredil naša življenja varnejša in bolj optimalna, toda nekje mora biti meja. Kje je vaša?
V Gazi umirajo civilisti, Joe Biden svari pred neposrednim spopadom zla in ameriške vojske, ki zastopa globalno dobro. Preden se hinavsko prepustimo dobrim željam božiča, premislimo samo idejo vojne. Pojasnili si bomo, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se nam vojna, ki včasih divja tudi v našem imenu, zdi normalen pojav.
Neveljaven email naslov