Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Piše: Marko Radmilovič
Kolumna Marka Radmiloviča o sreči. Vendar ne o družinski, športni, osebni in podobnih srečah, ampak o sreči, se pojavlja pri igrah na srečo
Danes je na sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Povod za današnje razmišljanje je skoraj neopazen dogodek preteklih dni, ko je nadzorni svet spodil dvočlansko upravo novogoriškega Hita. Ker zadnje čase veliko nadzornih svetov podi uprave in veliko lastnikov podi nadzorne svete, je težko biti na tekočem – zato kratek povzetek.
Uprava, ki je delala komaj kaj več kot eno leto, in njen predsednik je bil že nastavljen z bremenom pomanjkanja izkušenj v igralništvu, menda ni dosegla ciljev. Predvsem finančnih ciljev, razen tega pa se je tudi na sploh grdo obnašala. In so jo nadzorniki spodili. “Nič posebnega v času padajočih uprav,” porečete. Sploh pa razrešitev ni nič posebnega, če gre za Hitovo upravo. Direktorji tam se vrtijo hitreje kot ruleta …
A dovolite razmislek: kako lahko upravo igralnice zamenjajo zaradi slabega poslovanja?
Zaradi zagotavljanja vsaj ohlapnih žurnalističnih standardov nekaj podatkov; Hit sestavljata igralniški in hotelirski del in kot je uspeh hotelirskega dela družbe odvisen od sobaric, tako je igralniški del odvisen od sreče.
Še natančneje; lani je družba z igralništvom ustvarila 150 milijonov evrov prihodka, letos niso niti blizu tem številkam. In je uprava morala oditi. Preprostim dušam, kamor se prištevamo, nekaj ni jasno: “Kako lahko na začetku poslovnega leta predvidiš, kako bo poslovala igralnica?” Kako lahko uprava predloži plan, ki ga mora doseči? Kako je mogoče, da vsako leto dohodki od igralnice rastejo?
Ne da bi se preveč spuščali v teorijo iger na srečo, s katero imajo veliko veselje tako matematiki kot kockarji, je menda jasno, da je ključni element poslovnega modela vsake igralnice sreča. Uprave lahko igralniški imperij sicer usmerjajo, vodi pa ga sreča …
Saj vemo; hiša na koncu vedno dobi, a igralniškega dobička ni mogoče kar tako predvideti … logično sklepanje nas pripelje do na pol mafijske premise, po kateri sreča, izključena iz iger na srečo, pomeni prirejanje rezultata … Tega pa se v Perli najbrž ne grejo.
Še naprej; če igralnica ne doseže predvidenih poslovnih rezultatov, pomeni, da pri ruleti in avtomatih ni imela sreče. Kar naprej pomeni, da so srečo imeli igralci. Bistvo igranja v igralnicah je predpostavka hazarderjev, da bodo imeli srečo. In kaj igralcem sporoča država, ki je lastnik Hita, prek nadzornega sveta in prek menjave uprave? “Mi, država, ne želimo, da bi igralci pri igrah na srečo imeli srečo – ker to moti naše zastavljene finančne cilje.”
Na srečo je večina gostov v HIT-u tako ali tako Italijanov in zlohotna reakcija slovenske države je namenjena vsaj tujcem … Koliko pa to vpliva na dobrososedske odnose, najbrž ne bo nikoli raziskano.
Pa pojdimo naprej. Sreča kot sistemski ukrep slovenske države ni omejena samo na igralništvo. Pozorni analitiki, ki jih imamo v naši oddaji zaposlenih kar nekaj, so opazili še ostale znake, ki govorijo o tem, kako je naslanjanje na srečo postal sistemski način reševanja nekaterih pogosto zapletenih vprašanj.
Oni dan so se po nekem čudežu na ljubljanskem nepremičninskem trgu znašla neprofitna stanovanja. Redko se v pobesnelem ljubljanskem nepremičninarstvu zgodi kaj takega. Prosilcev je primerno ogromno, stanovanj primerno malo. Vsi Slovenci bi v Ljubljano in to dejstvo zidarji, šušmarji in osamele tete v dvosobnih stanovanjih še kako izkoriščajo. Pa so se pri Ljubljanskem stanovanjskem skladu domislili, kako bi rešili gordijski vozel, ki povezuje 400 prosilcev s 30 stanovanji.
“I kako drugače, vključili bomo srečo!”
Žrebali so. Če si torej imel srečo, si stanovanje dobil, če nisi imel sreče, si še vedno podnajemnik. Podobno je v Perli. Če imaš srečo, dobiš svoj denar nazaj, če imaš veliko srečo, si priigraš jackpot … Krupje v Ljubljani je bil sam župan Jankovič in iz skrajno ciničnega reševanja stanovanjske problematike je uspelo mestnemu PR-ju narediti prav ljubek dogodek.
In zdaj k neverjetnemu: ljudem se je žrebanje zdelo OK!
Mogoče nekoliko neortodoksno, mogoče nenavadno, celo sporno, a na ulico ni šel nihče. Pri žrebu stanovanj gre za skrajni cinizem, ob katerem se zdi predvidevanje dobička v igralnici otroška igra. Pri reševanju stanovanjske problematike večinoma ranljivih družbenih skupin se pač ne igramo z žetoni, številkami, kartami in podobnim. Igramo se z življenji družin, posameznikov – celih generacij. Zato pristajanje na žrebanje ključev neprofitnih stanovanj pomeni pristajanje na duhovno in bivanjsko kastracijo. Ta apatija po logiki stvari najbolj revolucionarnega dela populacije skrbi bolj kot nenavadnost samega žreba.
Vidimo, kako sreča vedno bolj prodira v naše bivanje. “In žrebanje stanovanj bodi samo začetek!” Aplikacije državne sreče so možne na najrazličnejših področjih in bog ve, če ni imel najnovejši minister za zdravstvo v mislih prav sreče, ko je zatrdil, da lahko čakalne vrste reši v enem letu. Vržemo vse čakajoče na operacijo v boben, če bo bolnik imel srečo, bo operiran, tisti brez sreče boste pač umrli.
In seveda, če bo imelo na tak način srečo preveč ljudi, bo morala uprava odstopiti.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Piše: Marko Radmilovič
Kolumna Marka Radmiloviča o sreči. Vendar ne o družinski, športni, osebni in podobnih srečah, ampak o sreči, se pojavlja pri igrah na srečo
Danes je na sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo.
Povod za današnje razmišljanje je skoraj neopazen dogodek preteklih dni, ko je nadzorni svet spodil dvočlansko upravo novogoriškega Hita. Ker zadnje čase veliko nadzornih svetov podi uprave in veliko lastnikov podi nadzorne svete, je težko biti na tekočem – zato kratek povzetek.
Uprava, ki je delala komaj kaj več kot eno leto, in njen predsednik je bil že nastavljen z bremenom pomanjkanja izkušenj v igralništvu, menda ni dosegla ciljev. Predvsem finančnih ciljev, razen tega pa se je tudi na sploh grdo obnašala. In so jo nadzorniki spodili. “Nič posebnega v času padajočih uprav,” porečete. Sploh pa razrešitev ni nič posebnega, če gre za Hitovo upravo. Direktorji tam se vrtijo hitreje kot ruleta …
A dovolite razmislek: kako lahko upravo igralnice zamenjajo zaradi slabega poslovanja?
Zaradi zagotavljanja vsaj ohlapnih žurnalističnih standardov nekaj podatkov; Hit sestavljata igralniški in hotelirski del in kot je uspeh hotelirskega dela družbe odvisen od sobaric, tako je igralniški del odvisen od sreče.
Še natančneje; lani je družba z igralništvom ustvarila 150 milijonov evrov prihodka, letos niso niti blizu tem številkam. In je uprava morala oditi. Preprostim dušam, kamor se prištevamo, nekaj ni jasno: “Kako lahko na začetku poslovnega leta predvidiš, kako bo poslovala igralnica?” Kako lahko uprava predloži plan, ki ga mora doseči? Kako je mogoče, da vsako leto dohodki od igralnice rastejo?
Ne da bi se preveč spuščali v teorijo iger na srečo, s katero imajo veliko veselje tako matematiki kot kockarji, je menda jasno, da je ključni element poslovnega modela vsake igralnice sreča. Uprave lahko igralniški imperij sicer usmerjajo, vodi pa ga sreča …
Saj vemo; hiša na koncu vedno dobi, a igralniškega dobička ni mogoče kar tako predvideti … logično sklepanje nas pripelje do na pol mafijske premise, po kateri sreča, izključena iz iger na srečo, pomeni prirejanje rezultata … Tega pa se v Perli najbrž ne grejo.
Še naprej; če igralnica ne doseže predvidenih poslovnih rezultatov, pomeni, da pri ruleti in avtomatih ni imela sreče. Kar naprej pomeni, da so srečo imeli igralci. Bistvo igranja v igralnicah je predpostavka hazarderjev, da bodo imeli srečo. In kaj igralcem sporoča država, ki je lastnik Hita, prek nadzornega sveta in prek menjave uprave? “Mi, država, ne želimo, da bi igralci pri igrah na srečo imeli srečo – ker to moti naše zastavljene finančne cilje.”
Na srečo je večina gostov v HIT-u tako ali tako Italijanov in zlohotna reakcija slovenske države je namenjena vsaj tujcem … Koliko pa to vpliva na dobrososedske odnose, najbrž ne bo nikoli raziskano.
Pa pojdimo naprej. Sreča kot sistemski ukrep slovenske države ni omejena samo na igralništvo. Pozorni analitiki, ki jih imamo v naši oddaji zaposlenih kar nekaj, so opazili še ostale znake, ki govorijo o tem, kako je naslanjanje na srečo postal sistemski način reševanja nekaterih pogosto zapletenih vprašanj.
Oni dan so se po nekem čudežu na ljubljanskem nepremičninskem trgu znašla neprofitna stanovanja. Redko se v pobesnelem ljubljanskem nepremičninarstvu zgodi kaj takega. Prosilcev je primerno ogromno, stanovanj primerno malo. Vsi Slovenci bi v Ljubljano in to dejstvo zidarji, šušmarji in osamele tete v dvosobnih stanovanjih še kako izkoriščajo. Pa so se pri Ljubljanskem stanovanjskem skladu domislili, kako bi rešili gordijski vozel, ki povezuje 400 prosilcev s 30 stanovanji.
“I kako drugače, vključili bomo srečo!”
Žrebali so. Če si torej imel srečo, si stanovanje dobil, če nisi imel sreče, si še vedno podnajemnik. Podobno je v Perli. Če imaš srečo, dobiš svoj denar nazaj, če imaš veliko srečo, si priigraš jackpot … Krupje v Ljubljani je bil sam župan Jankovič in iz skrajno ciničnega reševanja stanovanjske problematike je uspelo mestnemu PR-ju narediti prav ljubek dogodek.
In zdaj k neverjetnemu: ljudem se je žrebanje zdelo OK!
Mogoče nekoliko neortodoksno, mogoče nenavadno, celo sporno, a na ulico ni šel nihče. Pri žrebu stanovanj gre za skrajni cinizem, ob katerem se zdi predvidevanje dobička v igralnici otroška igra. Pri reševanju stanovanjske problematike večinoma ranljivih družbenih skupin se pač ne igramo z žetoni, številkami, kartami in podobnim. Igramo se z življenji družin, posameznikov – celih generacij. Zato pristajanje na žrebanje ključev neprofitnih stanovanj pomeni pristajanje na duhovno in bivanjsko kastracijo. Ta apatija po logiki stvari najbolj revolucionarnega dela populacije skrbi bolj kot nenavadnost samega žreba.
Vidimo, kako sreča vedno bolj prodira v naše bivanje. “In žrebanje stanovanj bodi samo začetek!” Aplikacije državne sreče so možne na najrazličnejših področjih in bog ve, če ni imel najnovejši minister za zdravstvo v mislih prav sreče, ko je zatrdil, da lahko čakalne vrste reši v enem letu. Vržemo vse čakajoče na operacijo v boben, če bo bolnik imel srečo, bo operiran, tisti brez sreče boste pač umrli.
In seveda, če bo imelo na tak način srečo preveč ljudi, bo morala uprava odstopiti.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Neveljaven email naslov