Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva.
Piše Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite!
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Ampak o tem kdaj drugič.
Ker je medtem padla še Nobelova za ekonomijo in to raziskovalcema, ki se ukvarjata s podnebnimi spremembami, smo dokončno podlegli in podnebne spremembe so se prebile v našo skromno oddajo. Če smo že pri ekonomiji … Raziskovalca, ki sta dobila Nobelovo, se trudita pojasniti povezave med gospodarstvom in podnebjem. Drugače povedano: z modeli sta pojasnila, kako spreminjajoče se podnebje vpliva na gospodarstvo. Kakšno nagrado bi si zaslužil šele tisti, ki bi svet dokončno prepričal, kako zelo gospodarstvo vpliva na spreminjajoče se podnebje!
Južnokorejskemu forumu bo praviloma sledila nova žajfnica, v kateri bodo nastopili znanstveniki in politiki, zagovorniki in nasprotniki, ogljik in kisik, topla greda, avtomobili in goveji iztrebki. V tej zmedi je običajnemu onesnaževalcu težko zavzeti kakršnokoli stališče. Problem je le v tem, da se bomo, če ne zavzamemo pravilnega stališča, skuhali.
Ker so številke, grafi in kataklizmična opozorila akademsko izmuzljivo blago, poskusimo z domačijskim primerom pojasniti podnebne spremembe in njih nevarnosti … kajti individualni spomini na smučanje decembra, na manj vroča poletja ali na izrazite letne čase so preveč ohlapni, da bi jih lahko obravnavali kot verodostojno statistično kategorijo.
V neki vinogradniški vasi na Štajerskem so pred štirimi desetletji zadnjo nedeljo v septembru določili kot uradni začetek trgatve. Na ta srečni dan so priredili veselico, ki vztraja vse do danes. Le da se je v štirih desetletjih zadnja nedelja v septembru z veselico vred spremenila v praznovanje konca trgatve. Povedano drugače: v štiridesetih letih se je vegetacija vinske trte kot ene najbolj tradicionalnih kultur premaknila za ves mesec! Za časa samo ene generacije se je tisočletni ritem narave dramatično spremenil!
Morda se zdi čas obiranja grozdja obrobna zadeva, ki jo je težko razumeti kot prežečo nevarnost in obešenjaško lahko celo zaploskamo, češ bo pa martinovo prej, ampak da se v nekaj desetletjih spremeni tisočletni vzorec, ne more biti dobro.
Naš odnos do planeta ima, vsaj po našem skromnem mnenju, veliko skupnega z dojemanjem planeta kot takšnega. Ko klimatologi opozarjajo pred za planet škodljivim početjem, se nas to ne dotakne. Kaj pa imamo mi s planetom? Teh nekaj deset kilometrov prsti in neba in infrastrukture, ki jih poznamo, sleherniku ne daje občutka globalnosti. Ker so vesoljski poleti še vedno sramotno slabo razviti, intelektualno pa smo na ravni resničnostnih oddaj, modri planet za nas ne obstaja. Podnebne spremembe se dogajajo na neki drugi skali sredi vesolja, saj je pri nas doma, razen kakšnega vetra, naliva ali poletne vročine, vse v najlepšem redu. In tudi pri sosedu je vse v redu.
Napaka klimatološke politike je problematiziranje odnosa med človeštvom in planetom. Žal pa ne gre za to, saj bo planet prav lepo uspeval tudi brez človeštva. Povedano drugače; nobenih indicev ni, da bi se planet zaradi podnebnih sprememb kaj sekiral. To ni v njegovi navadi. Podnebne spremembe nimajo nobene povezave s planetom, imajo pa neposredno povezavo z ljudmi. Podnebna kataklizma, pred katero svarijo, je – “od ljudi za ljudi!” – če si sposodimo slovensko raparsko klasiko. Prve resnične rezultate podnebnega okrevanja gre pričakovati takrat, ko bomo iz podnebne enačbe vzeli planet Zemlja in na njegovo mesto postavili človeka.
In čemu je onesnaževalske navade tako težko spremeniti?
“Menda ne bomo zaradi nekaj stopinj gor ali dol ukinili kapitalizem,” modrujejo pri šanku. Podobno modrujejo tudi na ekonomskem forumu v Davosu, le da z več pridevniki. Saj so v redu in verjetno tudi koristne obljube o novih tehnologijah in drugačnem pridobivanju energije, a najprej se moramo rešiti hiperproizvodnje …
Mogoče lahko kapitalizem še kako preživi, potrošništvo pa mora iti. Inflacija predmetov, diktatura potrošnje, teror trgovskih središč – vse to mora iti. Jasno, da je težko ukiniti gospodarske temelje civilizacije, ampak izbira je enostavna. Na eni strani stojijo polne kleti navlake, na drugi strani pa pesjan s svojim kotlom. In pravi:
… Se futral je z ljudmi,
z njih župco si je kuhal,
obral jih do kosti.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Neveljaven email naslov