Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti
Dogodki na ministrstvu za kulturo so prejšnji teden prešli od tragičnega do grotesknega, od čenč do politike, iz pisarn v medije in iz medijev do šankov.
Tako sploh ni jasno, kaj se je dogajalo, in kljub temu, da sta odgovornost in transparentnost zapisani na bojnem praporu trenutne vlade, v resnici ne vemo, kaj se na ministrstvu dogaja in čemu je minister Prešiček odšel.
Mimogrede; minister je z odstopnim pismom premierju naredil tovariško uslugo. Šarec je tako samo sprejel ministrov odstop, kar pomeni, da mu ga ni bilo treba mučno in javnosti nevšečno metati iz vlade. Tako pa je minister odšel nekoliko bolj dostojanstveno, predsednik vlade pa je doživel aklamacijo na odprti sceni, ne da bi pravzaprav karkoli bistvenega storil.
A da nas ne zapelje preveč v dnevno politiko, se za nekaj dlje ustavimo ob podatku, da je bilo v prejšnjih letih na ministrstvu kar štiriinsedemdeset prijav trpinčenja uslužbencev ali mobinga, kot se popularno pravi. Prijave so sicer nekoliko skrivnostne, saj Prešičkov predhodnik o njih ne ve kaj dosti, tako nam ne preostane drugega, kot da zaupamo statistiki mobinga, ki jo vodijo na inšpektoratu za delo.
Kot vemo, obstaja možnost prijave trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu, se pravi, prijava mobinga kot zadnji regulativ, ki ga uslužbenci še imajo pred vedno bolj storilnostno naravnano družbo. Včasih lahko gre mobing v skrajnosti, saj se zdi recimo trpinčenje v vojski povsem neresna zadeva. Vsak vojak na tem svetu lahko svojega nadrejenega prijavi za trpinčenje, ko ta od njega zahteva, naj gre umret na bojno polje. A v vojski je prijav mobinga presenetljivo malo, po drugi strani pa je prijav presenetljivo veliko na ministrstvu za kulturo.
Zakaj je torej okoli sedemdeset prijav mobinga na ministrstvu za kulturo za velik del javnosti presenečenje?
Za analizo se moramo podati v ne vedno logično sestavljeno kadrovsko podobo posameznih ministrstev. Vemo, da gre za državne uradnike, ampak predvidevamo, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kot bi človek pričakoval, da uradniki ministrstva za okolje ne mečejo steklovine tja, kjer piše papir, in da radi kolesarijo, kot bi človek pričakoval, da na ministrstvu za zunanje zadeve uradniki govorijo angleško, kot bi človek pričakoval, da na kmetijskem ministrstvu uradniki vsaj v lončkih na balkonu gojijo peteršilj, bi človek pričakoval, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kulturni ljudje pa po hodnikih ministrstva ne kričijo drug na drugega. Po drugi strani pa kričanje po hodnikih človek pričakuje na ministrstvu za obrambo …
Kultura in njeno ministrstvo sta zapleten sistem, ki zajema tako medije kot razne umetniške zvrsti, muzeje in dediščino in še sto stvari, za katere mora skrbeti to hvalevredno ministrstvo. Ker pa pojem zajema toliko različnih stvari, kultura vsebuje tudi univerzalno resnico … To pa je toleranca in zavezanost osnovnim moralnim standardom. Kultura dialoga je torej doma na ministrstvu za kulturo z enako stanovanjsko pravico kot vse ostale kulture; a kot kaže, se uslužbenci ministrstva zanjo ne zmenijo; ali pa so jo zabrisali iz pisarne, da so lahko na njen prostor postavili fotokopirca oziroma tam uredili čajno kuhinjo. Kako se je torej zgodilo, da se je na kulturnem ministrstvu zbralo toliko nekulturnih ljudi?
Če predvidevamo, da je sedemdeset kulturnih uslužbencev vložilo sedemdeset prijav za mobing, mora biti na ministrstvu sedemdeset zatiralcev … Ko na hitro pogledamo število zaposlenih, lahko predpostavimo, da polovica zaposlenih uradnikov trpinči drugo polovico! Seveda je povsem mogoče, da en zatiralec trpinči več uradnikov, kot je tudi mogoče, da posamezni trpinčeni vloži več prijav. Ampak to so zadeve, s katerimi se bo ukvarjal inšpektorat za delo … Mi se moramo v želji priti do cilja pomakniti naprej po slovenski kulturi.
Ko je Šarec zažugal zaposlenim na ministrstvu, naj ob predčasnem odhodu ministra ne odpirajo šampanjcev, je nevede zadel bistvo. Kajti v slovenski kulturi ni denarja za šampanjec. Niti za onega iz Hoferja ne, kaj šele za srebrnega iz Radgone. Ob revščini pa ni razlogov za slavje tudi zato, ker se je kultura z zdrahami na ministrstvu ustrelila v koleno.
Najbrž je na drugih ministrstvih kaj drugače in so kot institucije lahko razumljene kot uradniški servis za posamezne dejavnosti … A pri ministrstvu za kulturo ne gre samo za stotnijo prepirljivih uradnikov; možje in žene tam bi se morali zavedati, da jim je v varstvo zaupana ne le duhovna dediščina tega naroda, temveč njegova mentalna kondicija na sploh.
Če se že slavospevno kitimo z jezikom in duhovnimi presežki naroda, če imamo v hvaležnem spominu kulturnike, ki so stali v prvih vrstah osamosvajanja, bi morali ministrstvo za kulturo prištevati pod državotvorna ministrstva. Pa je ministrstvo seveda daleč od tega, z zadnjimi zdrahami pa se sámo postavlja na državotvorni rob. In s tem daje argumente gromovnikom, ki tulijo, da bi bilo treba vso kulturno zalego enostavno ukiniti.
Hočemo povedati, da je biti uradnik na ministrstvu za kulturo več, kot biti uradnik na kateremkoli drugem ministrstvu … gre za poslanstvo in ljudje tam so duhovni nasledniki Žige Zoisa ali Izidorja Cankarja, če hočete.
Ministra so v medijih raztrgali. Doživel je “medijski linč”, kot je sam opisal pogrom. Ironično, mediji spadajo pod ministrstvo za kulturo in če so mediji zanič, je soodgovorno pristojno ministrstvo … Se pravi, da je bil minister najprej linčan neposredno, nato pa še enkrat posredno.
Za konec se bomo kot eden redkih medijev v naši skromni in najverjetneje napačno obveščeni redakciji vzdržali ocene o tem, kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja. Ali gre tam resnično za delavnopravni teror nekaj psihopatov, ali pa so zaposleni uradniki umetniške dušice, ki reagirajo na nadrejene kot mimoza na marčevski sneg. Tudi ne sodimo, ali je ministrstvo za kulturo resnično samo zbirokratizirano napajališče razžaljenih in obubožanih, ki v vrsti čakajo na razpise in projekte.
Se pa ne strinjamo, da razmere na ministrstvu za kulturo odslikavajo razmere v slovenski kulturi, kajti če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti …
Tako je ploskanje Šarcu za odločnost in transparentnost ob sprejemu odstopa ministra za kulturo našlo mesto blizu prestola teh družbenih anomalij.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti
Dogodki na ministrstvu za kulturo so prejšnji teden prešli od tragičnega do grotesknega, od čenč do politike, iz pisarn v medije in iz medijev do šankov.
Tako sploh ni jasno, kaj se je dogajalo, in kljub temu, da sta odgovornost in transparentnost zapisani na bojnem praporu trenutne vlade, v resnici ne vemo, kaj se na ministrstvu dogaja in čemu je minister Prešiček odšel.
Mimogrede; minister je z odstopnim pismom premierju naredil tovariško uslugo. Šarec je tako samo sprejel ministrov odstop, kar pomeni, da mu ga ni bilo treba mučno in javnosti nevšečno metati iz vlade. Tako pa je minister odšel nekoliko bolj dostojanstveno, predsednik vlade pa je doživel aklamacijo na odprti sceni, ne da bi pravzaprav karkoli bistvenega storil.
A da nas ne zapelje preveč v dnevno politiko, se za nekaj dlje ustavimo ob podatku, da je bilo v prejšnjih letih na ministrstvu kar štiriinsedemdeset prijav trpinčenja uslužbencev ali mobinga, kot se popularno pravi. Prijave so sicer nekoliko skrivnostne, saj Prešičkov predhodnik o njih ne ve kaj dosti, tako nam ne preostane drugega, kot da zaupamo statistiki mobinga, ki jo vodijo na inšpektoratu za delo.
Kot vemo, obstaja možnost prijave trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu, se pravi, prijava mobinga kot zadnji regulativ, ki ga uslužbenci še imajo pred vedno bolj storilnostno naravnano družbo. Včasih lahko gre mobing v skrajnosti, saj se zdi recimo trpinčenje v vojski povsem neresna zadeva. Vsak vojak na tem svetu lahko svojega nadrejenega prijavi za trpinčenje, ko ta od njega zahteva, naj gre umret na bojno polje. A v vojski je prijav mobinga presenetljivo malo, po drugi strani pa je prijav presenetljivo veliko na ministrstvu za kulturo.
Zakaj je torej okoli sedemdeset prijav mobinga na ministrstvu za kulturo za velik del javnosti presenečenje?
Za analizo se moramo podati v ne vedno logično sestavljeno kadrovsko podobo posameznih ministrstev. Vemo, da gre za državne uradnike, ampak predvidevamo, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kot bi človek pričakoval, da uradniki ministrstva za okolje ne mečejo steklovine tja, kjer piše papir, in da radi kolesarijo, kot bi človek pričakoval, da na ministrstvu za zunanje zadeve uradniki govorijo angleško, kot bi človek pričakoval, da na kmetijskem ministrstvu uradniki vsaj v lončkih na balkonu gojijo peteršilj, bi človek pričakoval, da na ministrstvu za kulturo delajo kulturni ljudje. Kulturni ljudje pa po hodnikih ministrstva ne kričijo drug na drugega. Po drugi strani pa kričanje po hodnikih človek pričakuje na ministrstvu za obrambo …
Kultura in njeno ministrstvo sta zapleten sistem, ki zajema tako medije kot razne umetniške zvrsti, muzeje in dediščino in še sto stvari, za katere mora skrbeti to hvalevredno ministrstvo. Ker pa pojem zajema toliko različnih stvari, kultura vsebuje tudi univerzalno resnico … To pa je toleranca in zavezanost osnovnim moralnim standardom. Kultura dialoga je torej doma na ministrstvu za kulturo z enako stanovanjsko pravico kot vse ostale kulture; a kot kaže, se uslužbenci ministrstva zanjo ne zmenijo; ali pa so jo zabrisali iz pisarne, da so lahko na njen prostor postavili fotokopirca oziroma tam uredili čajno kuhinjo. Kako se je torej zgodilo, da se je na kulturnem ministrstvu zbralo toliko nekulturnih ljudi?
Če predvidevamo, da je sedemdeset kulturnih uslužbencev vložilo sedemdeset prijav za mobing, mora biti na ministrstvu sedemdeset zatiralcev … Ko na hitro pogledamo število zaposlenih, lahko predpostavimo, da polovica zaposlenih uradnikov trpinči drugo polovico! Seveda je povsem mogoče, da en zatiralec trpinči več uradnikov, kot je tudi mogoče, da posamezni trpinčeni vloži več prijav. Ampak to so zadeve, s katerimi se bo ukvarjal inšpektorat za delo … Mi se moramo v želji priti do cilja pomakniti naprej po slovenski kulturi.
Ko je Šarec zažugal zaposlenim na ministrstvu, naj ob predčasnem odhodu ministra ne odpirajo šampanjcev, je nevede zadel bistvo. Kajti v slovenski kulturi ni denarja za šampanjec. Niti za onega iz Hoferja ne, kaj šele za srebrnega iz Radgone. Ob revščini pa ni razlogov za slavje tudi zato, ker se je kultura z zdrahami na ministrstvu ustrelila v koleno.
Najbrž je na drugih ministrstvih kaj drugače in so kot institucije lahko razumljene kot uradniški servis za posamezne dejavnosti … A pri ministrstvu za kulturo ne gre samo za stotnijo prepirljivih uradnikov; možje in žene tam bi se morali zavedati, da jim je v varstvo zaupana ne le duhovna dediščina tega naroda, temveč njegova mentalna kondicija na sploh.
Če se že slavospevno kitimo z jezikom in duhovnimi presežki naroda, če imamo v hvaležnem spominu kulturnike, ki so stali v prvih vrstah osamosvajanja, bi morali ministrstvo za kulturo prištevati pod državotvorna ministrstva. Pa je ministrstvo seveda daleč od tega, z zadnjimi zdrahami pa se sámo postavlja na državotvorni rob. In s tem daje argumente gromovnikom, ki tulijo, da bi bilo treba vso kulturno zalego enostavno ukiniti.
Hočemo povedati, da je biti uradnik na ministrstvu za kulturo več, kot biti uradnik na kateremkoli drugem ministrstvu … gre za poslanstvo in ljudje tam so duhovni nasledniki Žige Zoisa ali Izidorja Cankarja, če hočete.
Ministra so v medijih raztrgali. Doživel je “medijski linč”, kot je sam opisal pogrom. Ironično, mediji spadajo pod ministrstvo za kulturo in če so mediji zanič, je soodgovorno pristojno ministrstvo … Se pravi, da je bil minister najprej linčan neposredno, nato pa še enkrat posredno.
Za konec se bomo kot eden redkih medijev v naši skromni in najverjetneje napačno obveščeni redakciji vzdržali ocene o tem, kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja. Ali gre tam resnično za delavnopravni teror nekaj psihopatov, ali pa so zaposleni uradniki umetniške dušice, ki reagirajo na nadrejene kot mimoza na marčevski sneg. Tudi ne sodimo, ali je ministrstvo za kulturo resnično samo zbirokratizirano napajališče razžaljenih in obubožanih, ki v vrsti čakajo na razpise in projekte.
Se pa ne strinjamo, da razmere na ministrstvu za kulturo odslikavajo razmere v slovenski kulturi, kajti če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti …
Tako je ploskanje Šarcu za odločnost in transparentnost ob sprejemu odstopa ministra za kulturo našlo mesto blizu prestola teh družbenih anomalij.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Neveljaven email naslov