Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Mladina je užalila madžarskega predsednika vlade. Vsi ostali mediji smo vsaj malo ljubosumni, kajti svoboda tiska je prinesla neprijetno prakso, da je predsednike težko užaliti
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika vlade do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Žalitev – predsednika Madžarske so na naslovnici prikazali kot nacističnega diktatorja s slovensko peto kolono ob nogah – je bila sicer posrečena; a nič takšnega, kar Mladina ne bi že kdaj objavila. Z žalitvijo pa so novinarski kolegi odprli nišo, ki jo lahko opotekajoči se slovenski tisk z veseljem uporabi. Kajti kar nekaj predsednikov oziroma vrhunskih politikov v sosednjih državah se zdi godnih za žalitev. V Italiji, kjer bo fašizem kot kaže spet obilno obrodil, tako ali tako, na Hrvaškem vlada galerija grotesknih tipov, Avstrijci imajo v vladi desničarje in populiste. Ob visokih nakladah, burnih debatah in užaljenih diplomatskih notah, ki bodo uspevale ob vrsti žalitev sosednjih politikov, si moramo zastaviti bistveno vprašanje: “Kako je mogoče, da se sprijene ideologije iz tridesetih let dvajsetega stoletja vračajo na politični parket sosednjih držav, le pri nas je vse v najlepšem redu?” In ko razmišljamo o nenavadnem naključju, kako je Slovenja otok miru sredi populističnega oceana, si zastavimo še bolj temeljno vprašanje: “Kaj je zdaj s temi Madžari!”
Teoretiki zarot brez večjih težav vlečejo vzporednice med sodobnostjo in predvečerom velike vojne. “Spet bo počilo,” nam prerokujejo in pojasnjujejo, kaj vse je danes natančno enako, kot je bilo tudi leta 1939. No, takrat niso imeli rock´n´rolla – danes ga na srečo imamo. In v košarici vzporednic se nujno najde tudi zemljevid, ki ga imamo v glavi vsi kolikor toliko uspešni dijaki četrtega razreda osnovne šole. Slovenija, razkosana med tremi okupatorji: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
“Danes je spet enako – črnosrajčnik, rjavosrajčnik in Madžar stegujejo svoje skrivenčene prste po sveti slovenski zemlji!” O prvih dveh takrat in danes vemo vse. O fašističnem zatiranju med vojnama, o Bazovici, o hrepenenju primorskega naroda. Prav tako vemo o nemški okupaciji, o ponemčevanju in seveda o medvojnem terorju. Dejstva, ki jih pijemo z materinim mlekom in jih nato podrignemo v kurikulum. Toda: “Kaj je zdaj s temi Madžari?”
O tem, zakaj so Madžari naši zakleti sovragi in kako so rezali rane v narodovo telo ter čemu se jih moramo ponovno bati, si nismo na jasnem. Vemo le to, da so Madžari na vzhodu, vzhod pa bi bil brez toplic in Vlada Kreslina nekaj povsem obrobnega. Slovenski zgodovinski, civilizacijski in razvojni fokus je na zahodu. Ob tem je Slovenija alpinofilska družba in poznavanje zgodovine Prekmurja v dvajsetem stoletju je celo med izobraženim delom javnosti neprimerno slabše kot poznavanje zgodovine Primorske v tistem času … Pa ne trdimo, da gre za kakorkoli vzpodbujeno stanje – le vzhod države je zadnjega pol stoletja odločevalcem v prestolnici civilizacijsko povsem tuj.
Če pa bi se poznavanje zgodovine Prekmurja kdaj po naključju izboljšalo, bi lahko Slovenca zaskrbelo, in ta skrb bi večkrat prekašala morebitno zaskrbljenost zaradi italijanskih ali germanskih operetnih nacionalizmov. Na kratko; Madžari niso nikoli preboleli Trianonske mirovne pogodbe. Mirovne pogodbe kot celote in tako tudi dela, ki se je nanašal na slovanski živelj v t. i. Slovenski krajini!
Zgodovina slovensko-madžarskih odnosov je zgodovina madžarskih naporov za izničenje oziroma revizijo mirovne pogodbe iz leta 1920. Ta težnja je vodila madžarsko politiko do sosed vse dvajseto stoletje, pri nas pa je bila najbolj izražena med okupacijo …
Včasih jasna, včasih prikrita revizija Trianona je z Orbanom ponovno vstala. Ob tem se pojavljajo še kataklizmične govorice o izteku veljavnosti pogodbe po sto letih in v prestrašeni pokrajini padajo na plodna tla bifejev … Razumni lahko naslovnico Mladine in žolčne reakcije nanjo povsem drugače razume, ako jo postavi v miselni kontekst obujenih sanj o veliki Madžarski. Hočemo poudariti, da je diplomatska nota na Mladinino naslovnico v Ljubljani razumljena povsem drugače, kot je razumljena v Murski Soboti. Ali v Lendavi. V Ljubljani protestno noto razumejo kot politiko, v Prekmurju pa protestno noto razumejo kot prihodnost.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Mladina je užalila madžarskega predsednika vlade. Vsi ostali mediji smo vsaj malo ljubosumni, kajti svoboda tiska je prinesla neprijetno prakso, da je predsednike težko užaliti
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika vlade do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Žalitev – predsednika Madžarske so na naslovnici prikazali kot nacističnega diktatorja s slovensko peto kolono ob nogah – je bila sicer posrečena; a nič takšnega, kar Mladina ne bi že kdaj objavila. Z žalitvijo pa so novinarski kolegi odprli nišo, ki jo lahko opotekajoči se slovenski tisk z veseljem uporabi. Kajti kar nekaj predsednikov oziroma vrhunskih politikov v sosednjih državah se zdi godnih za žalitev. V Italiji, kjer bo fašizem kot kaže spet obilno obrodil, tako ali tako, na Hrvaškem vlada galerija grotesknih tipov, Avstrijci imajo v vladi desničarje in populiste. Ob visokih nakladah, burnih debatah in užaljenih diplomatskih notah, ki bodo uspevale ob vrsti žalitev sosednjih politikov, si moramo zastaviti bistveno vprašanje: “Kako je mogoče, da se sprijene ideologije iz tridesetih let dvajsetega stoletja vračajo na politični parket sosednjih držav, le pri nas je vse v najlepšem redu?” In ko razmišljamo o nenavadnem naključju, kako je Slovenja otok miru sredi populističnega oceana, si zastavimo še bolj temeljno vprašanje: “Kaj je zdaj s temi Madžari!”
Teoretiki zarot brez večjih težav vlečejo vzporednice med sodobnostjo in predvečerom velike vojne. “Spet bo počilo,” nam prerokujejo in pojasnjujejo, kaj vse je danes natančno enako, kot je bilo tudi leta 1939. No, takrat niso imeli rock´n´rolla – danes ga na srečo imamo. In v košarici vzporednic se nujno najde tudi zemljevid, ki ga imamo v glavi vsi kolikor toliko uspešni dijaki četrtega razreda osnovne šole. Slovenija, razkosana med tremi okupatorji: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
“Danes je spet enako – črnosrajčnik, rjavosrajčnik in Madžar stegujejo svoje skrivenčene prste po sveti slovenski zemlji!” O prvih dveh takrat in danes vemo vse. O fašističnem zatiranju med vojnama, o Bazovici, o hrepenenju primorskega naroda. Prav tako vemo o nemški okupaciji, o ponemčevanju in seveda o medvojnem terorju. Dejstva, ki jih pijemo z materinim mlekom in jih nato podrignemo v kurikulum. Toda: “Kaj je zdaj s temi Madžari?”
O tem, zakaj so Madžari naši zakleti sovragi in kako so rezali rane v narodovo telo ter čemu se jih moramo ponovno bati, si nismo na jasnem. Vemo le to, da so Madžari na vzhodu, vzhod pa bi bil brez toplic in Vlada Kreslina nekaj povsem obrobnega. Slovenski zgodovinski, civilizacijski in razvojni fokus je na zahodu. Ob tem je Slovenija alpinofilska družba in poznavanje zgodovine Prekmurja v dvajsetem stoletju je celo med izobraženim delom javnosti neprimerno slabše kot poznavanje zgodovine Primorske v tistem času … Pa ne trdimo, da gre za kakorkoli vzpodbujeno stanje – le vzhod države je zadnjega pol stoletja odločevalcem v prestolnici civilizacijsko povsem tuj.
Če pa bi se poznavanje zgodovine Prekmurja kdaj po naključju izboljšalo, bi lahko Slovenca zaskrbelo, in ta skrb bi večkrat prekašala morebitno zaskrbljenost zaradi italijanskih ali germanskih operetnih nacionalizmov. Na kratko; Madžari niso nikoli preboleli Trianonske mirovne pogodbe. Mirovne pogodbe kot celote in tako tudi dela, ki se je nanašal na slovanski živelj v t. i. Slovenski krajini!
Zgodovina slovensko-madžarskih odnosov je zgodovina madžarskih naporov za izničenje oziroma revizijo mirovne pogodbe iz leta 1920. Ta težnja je vodila madžarsko politiko do sosed vse dvajseto stoletje, pri nas pa je bila najbolj izražena med okupacijo …
Včasih jasna, včasih prikrita revizija Trianona je z Orbanom ponovno vstala. Ob tem se pojavljajo še kataklizmične govorice o izteku veljavnosti pogodbe po sto letih in v prestrašeni pokrajini padajo na plodna tla bifejev … Razumni lahko naslovnico Mladine in žolčne reakcije nanjo povsem drugače razume, ako jo postavi v miselni kontekst obujenih sanj o veliki Madžarski. Hočemo poudariti, da je diplomatska nota na Mladinino naslovnico v Ljubljani razumljena povsem drugače, kot je razumljena v Murski Soboti. Ali v Lendavi. V Ljubljani protestno noto razumejo kot politiko, v Prekmurju pa protestno noto razumejo kot prihodnost.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Neveljaven email naslov