Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

18.06.2019

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.

Tokrat o velikem veselju slovenske politične desnice, ki ga ta goji do grafičnega oblikovanja

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno, a o tem kdaj drugič. Mogoče v posebnem prispevku, kjer bomo pojasnili, kako si tudi slovenska politična levica rada strelja v koleno.

Torej o obcestnih plakatih. “Jumboti” jim rečemo po domače, kar pa ne pomeni, da govorimo o ogromnih letalih. O obcestnih plakatih je vse razložilo že znamenito znanstvenofantastično delo “Reklamokracija” in podoba je, da so si to klasiko v slovenski politični desnici podrobno prebrali. Kajti distopični svet z agresivnim oglaševanjem po naravi krotko slovensko prebivalstvo kot kaže vedno znova preseneti. Manj opazno se je začelo že ob evropskih volitvah. Takrat še sveža, a zato nič manj ambiciozna stranka Domovinska liga si je za svojo evropsko kampanjo izmislila slogan: “Ne obrni hrbta domovini!” Ker kot mlada stranka niso zmogli dovolj denarja za oglasni prostor, je izjemno inovativnih plakatov s tem sloganom bilo sorazmerno malo.

So pa stali na strateških mestih; recimo nekaj pred Krtino, kjer se vsako jutro množice vzhodnjakov napol užaljeno, napol zaspano vozi na tlako v prestolnico. In če je slogan domiseln – ker kdo si, če obrneš hrbet domovini! – je bila grafična podoba še bolj zanimiva.

Na fotografiji je izjemno privlačno dekle. Ki obrača hrbet fotografu, le malo kuka prek ramena. Dekle je oblečeno v nekakšen telovadni dres, kot bi bila vaditeljica aerobike ali kaj podobnega. In najbolj na fotografiji, če nam dovolite neprikriti seksizem, izstopa zadnjica. Res eden najlepših primerkov svoje vrste in čeprav je tudi mišičasti hrbet po svoje privlačen, je bila brez dvoma suverenistična zadnjica tista, ki je stranki prinesla 1,71 odstotka na evropskih volitvah. A grafično oblikovanje slovenske politične desnice, ki zaznamuje letošnjo pomlad, se je s tem šele začelo. Pred dnevom državnosti so po Sloveniji vzniknili plakati, na katerih nam državljanom stranka SDS čestita ob prazniku. Na fotografijah je vojak Jugoslovanske ljudske armade, ki se z dvignjenimi rokami ves poražen predaja.

Na osnovni ravni je vse jasno. Predsednik SDS je vojni zmagovalec in simbolično je prav Janez Janša tisti, ki se mu vojak predaja. Gre torej za povsem legitimno politično sporočilo ali zgodovinski opomnik, kdo je kdo …

Janša se je kot mnogi drugi komuniciranja s plakati najverjetneje naučil med plakatno afero iz leta 1987. Mimogrede; parafraza štafete mladosti na plakatu je prav tako pomemben kamenček slovenske osamosvojitve. In ob njej še na tisoče drugih kamenčkov. Pisateljska ustava, odbor za varstvo človekovih pravic, rojevanje civilne družbe, zborovanje v Cankarjevem domu … kup dogodkov, ljudi in naporov je pripeljalo do osamosvojitve. Zato se zdi plakat z vojakom, ki se predaja, povedno nekoliko omejen. Vojaška akcija je bila pomemben, nikakor pa ne edini akt osamosvojitve. Če junijsko praznovanje razumemo kot rojstni dan naše države, bi parafrazirali, da se plakat in čestitka – kot tudi celotna ideologija SDS – ukvarjata izključno s češnjo, namesto da bi se s celotno torto.

Še naprej, na druge povedne ravni plakata. Cilj je bil šokirati, razdvajati, jeziti. Take stvari, ki pa v politiki uspevajo zadnjih nekaj tisočletij.

A razen pacientov, ki imajo predpisano vsakodnevno terapijo na Twitterju, plakat ni povzročil nekega večjega razburjenja. Ljudje bolj kot o junaški zmagi razmišljajo, kako premostiti ponedeljek, ki jih ves delaven loči od prazničnega torka.

Še več; že ob postavitvi je bilo jasno, da plakat ne bo visel neopazen niti v državah, ki so bile pred skoraj tremi desetletji agresorji. Na Balkanu si je plakat, vsaj po zapisih v medijih, prislužil samo prizanesljiv posmeh. Povedano drugače: nekako dvomimo, da je s plakatom uspelo SDS pridobiti 1,7 odstotka podpore, kot je z zadnjico uspelo Domovinski ligi …

In še zadnja raven tega potovanja v politični purgatorij. Po nepreverjenih podatkih – žal je raziskovalni oddelek naše skromne oddaje kadrovsko podhranjen – je vojak, ki se na fotografiji predaja, Slovenec.

Ne samo, da je situacija tako nepreverjeno absurdna – Slovenija praznuje državnost ob slovenskem vojaku, ki se predaja slovenski vojski – je tudi značilna. Ves slovenski univerzum je preklan zaradi tega, ker so se ali se niso v določenem zgodovinskem trenutku Slovenci predali Slovencem.

Ob tem pa je neprimernost fotografije izpričana tudi še v enem, danes pozabljenem zgodovinskem dogodku. Približno ob istem času, ko je fotografija nastala, so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, organizirali starši, ki so hoteli, da njihovi sinovi pridejo iz vojske, kjer so bili na služenju obveznega vojaškega roka. Z drugimi besedami; z vojsko, vojno, osamosvojitvijo in podobnimi kolobocijami velika večina jugoslovanske naborniške vojske ni hotela imeti nič. Klavnico, ki je sledila v devetdesetih, so v glavnem organizirali fanatiki in bedaki, primitivna drhal, ki se je v času slovenske osamosvojitvene vojne šele organizirala.

In za konec: slovenska politična desnica bo še naprej z javnostjo komunicirala s pomočjo obcestnih plakatov. Po eni strani bolje, da oni kot pa trgovske verige. A bi predlagali, da se raje držijo ženskih zadnjic kot pa naborniških vojakov.


Zapisi iz močvirja

746 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

18.06.2019

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.

Tokrat o velikem veselju slovenske politične desnice, ki ga ta goji do grafičnega oblikovanja

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno, a o tem kdaj drugič. Mogoče v posebnem prispevku, kjer bomo pojasnili, kako si tudi slovenska politična levica rada strelja v koleno.

Torej o obcestnih plakatih. “Jumboti” jim rečemo po domače, kar pa ne pomeni, da govorimo o ogromnih letalih. O obcestnih plakatih je vse razložilo že znamenito znanstvenofantastično delo “Reklamokracija” in podoba je, da so si to klasiko v slovenski politični desnici podrobno prebrali. Kajti distopični svet z agresivnim oglaševanjem po naravi krotko slovensko prebivalstvo kot kaže vedno znova preseneti. Manj opazno se je začelo že ob evropskih volitvah. Takrat še sveža, a zato nič manj ambiciozna stranka Domovinska liga si je za svojo evropsko kampanjo izmislila slogan: “Ne obrni hrbta domovini!” Ker kot mlada stranka niso zmogli dovolj denarja za oglasni prostor, je izjemno inovativnih plakatov s tem sloganom bilo sorazmerno malo.

So pa stali na strateških mestih; recimo nekaj pred Krtino, kjer se vsako jutro množice vzhodnjakov napol užaljeno, napol zaspano vozi na tlako v prestolnico. In če je slogan domiseln – ker kdo si, če obrneš hrbet domovini! – je bila grafična podoba še bolj zanimiva.

Na fotografiji je izjemno privlačno dekle. Ki obrača hrbet fotografu, le malo kuka prek ramena. Dekle je oblečeno v nekakšen telovadni dres, kot bi bila vaditeljica aerobike ali kaj podobnega. In najbolj na fotografiji, če nam dovolite neprikriti seksizem, izstopa zadnjica. Res eden najlepših primerkov svoje vrste in čeprav je tudi mišičasti hrbet po svoje privlačen, je bila brez dvoma suverenistična zadnjica tista, ki je stranki prinesla 1,71 odstotka na evropskih volitvah. A grafično oblikovanje slovenske politične desnice, ki zaznamuje letošnjo pomlad, se je s tem šele začelo. Pred dnevom državnosti so po Sloveniji vzniknili plakati, na katerih nam državljanom stranka SDS čestita ob prazniku. Na fotografijah je vojak Jugoslovanske ljudske armade, ki se z dvignjenimi rokami ves poražen predaja.

Na osnovni ravni je vse jasno. Predsednik SDS je vojni zmagovalec in simbolično je prav Janez Janša tisti, ki se mu vojak predaja. Gre torej za povsem legitimno politično sporočilo ali zgodovinski opomnik, kdo je kdo …

Janša se je kot mnogi drugi komuniciranja s plakati najverjetneje naučil med plakatno afero iz leta 1987. Mimogrede; parafraza štafete mladosti na plakatu je prav tako pomemben kamenček slovenske osamosvojitve. In ob njej še na tisoče drugih kamenčkov. Pisateljska ustava, odbor za varstvo človekovih pravic, rojevanje civilne družbe, zborovanje v Cankarjevem domu … kup dogodkov, ljudi in naporov je pripeljalo do osamosvojitve. Zato se zdi plakat z vojakom, ki se predaja, povedno nekoliko omejen. Vojaška akcija je bila pomemben, nikakor pa ne edini akt osamosvojitve. Če junijsko praznovanje razumemo kot rojstni dan naše države, bi parafrazirali, da se plakat in čestitka – kot tudi celotna ideologija SDS – ukvarjata izključno s češnjo, namesto da bi se s celotno torto.

Še naprej, na druge povedne ravni plakata. Cilj je bil šokirati, razdvajati, jeziti. Take stvari, ki pa v politiki uspevajo zadnjih nekaj tisočletij.

A razen pacientov, ki imajo predpisano vsakodnevno terapijo na Twitterju, plakat ni povzročil nekega večjega razburjenja. Ljudje bolj kot o junaški zmagi razmišljajo, kako premostiti ponedeljek, ki jih ves delaven loči od prazničnega torka.

Še več; že ob postavitvi je bilo jasno, da plakat ne bo visel neopazen niti v državah, ki so bile pred skoraj tremi desetletji agresorji. Na Balkanu si je plakat, vsaj po zapisih v medijih, prislužil samo prizanesljiv posmeh. Povedano drugače: nekako dvomimo, da je s plakatom uspelo SDS pridobiti 1,7 odstotka podpore, kot je z zadnjico uspelo Domovinski ligi …

In še zadnja raven tega potovanja v politični purgatorij. Po nepreverjenih podatkih – žal je raziskovalni oddelek naše skromne oddaje kadrovsko podhranjen – je vojak, ki se na fotografiji predaja, Slovenec.

Ne samo, da je situacija tako nepreverjeno absurdna – Slovenija praznuje državnost ob slovenskem vojaku, ki se predaja slovenski vojski – je tudi značilna. Ves slovenski univerzum je preklan zaradi tega, ker so se ali se niso v določenem zgodovinskem trenutku Slovenci predali Slovencem.

Ob tem pa je neprimernost fotografije izpričana tudi še v enem, danes pozabljenem zgodovinskem dogodku. Približno ob istem času, ko je fotografija nastala, so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, organizirali starši, ki so hoteli, da njihovi sinovi pridejo iz vojske, kjer so bili na služenju obveznega vojaškega roka. Z drugimi besedami; z vojsko, vojno, osamosvojitvijo in podobnimi kolobocijami velika večina jugoslovanske naborniške vojske ni hotela imeti nič. Klavnico, ki je sledila v devetdesetih, so v glavnem organizirali fanatiki in bedaki, primitivna drhal, ki se je v času slovenske osamosvojitvene vojne šele organizirala.

In za konec: slovenska politična desnica bo še naprej z javnostjo komunicirala s pomočjo obcestnih plakatov. Po eni strani bolje, da oni kot pa trgovske verige. A bi predlagali, da se raje držijo ženskih zadnjic kot pa naborniških vojakov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov