Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza
Posebno obvestilo: naslednji prispevek bi moral biti napovedan s črko “P”, kar v mednarodni medijski latovščini pomeni “promocijski prispevek” oziroma “oglasno sporočilo”. Iz neznanega razloga je takšna oznaka izostala.
Toda Savdska Arabija? Res je, da se država pospešeno odpira in modernizira. Ženskam že pustijo voziti avtomobile in neporočenim parom celo spati v isti sobi. Oboje je sicer ob tem, da večino časa dovolijo hranjenje tudi ob svetlem delu dneva, temeljni pogoj za kolikor toliko uspešno turistično ponudbo. Savdska Arabija je pripravila izjemno atraktiven televizijski spot, kjer v tistih tridesetih sekundah spoznamo vse lepote dežele; ampak klub temu to ni ravno država, ki bi si jo razumni želel obiskati.
Žal pa smo Slovenci premajhni in premalo pomembni, da bi se turistična organizacija Savdske Arabije spomnila posebej na nas. Zato vam kot prvi in najbrž edini slovenski medij prinašamo nekaj oglasnih sporočil za dopustovanje v Savdski Arabiji. Prvo je namenjeno predvsem novinarjem …
“Savdska Arabija; nikjer vas ne razkosajo kot pri nas!”
Naslednje oglasno sporočilo poudarja tradicijo in posebnosti te pravljične dežele.
“V Savdski Arabiji se boste počutili kot princ! Vodeni ogledi javnih usmrtitev.”
Naslednje oglasno sporočilo je namenjeno potencialnim turistom iz Jemna.
“Savdska Arabija – dežela, iz katere prihajajo bombe!”
Seveda se je najlažje delati norca iz neke zahojene srednjeveške kraljevine, ki ji je posrečeno gubanje Zemlje v nedrja nalilo nafte. Sploh pa se je lahko rogati običajem v tretjem svetu iz varnega zavetja demokratične Evrope; kjer turisti, kamorkoli gredo, vselej naletijo na družbe, ki so urejene po visokih civilizacijskih standardih. A ker smo, kot je bilo omenjeno, promocijska, se pravi plačana oddaja, se bomo v naslednjem oglasnem bloku posvetili turističnim oglasom, ki spodbujajo k obisku Španije.
“Preživite naslednjih devet do trinajst let v Madridu. Čiste celice in vsak dan ura svežega zraka. All Inclusive ponudba.”
Kot je znano, v Španiji podpirajo tudi domači turizem oziroma spodbujajo Špance, da čim bolje spoznajo svojo lastno državo. Tako je v španskem tisku zaslediti celostranski oglas, na katerem je portret generalissima Francisca Franca. Spodaj z veliki črkami piše: “El Clásico!”
Ob ogorčenju nad ravnanjem versko blaznih savdskih oblasti ali med zgražanjem nad nerazumnimi odločitvami španskega pravosodja nam naša matična država ne stoji ob strani. S Savdijci smo menda v odličnih odnosih, naš zunanji minister pa je zaporno kazen za politike, ki se zavzemajo za katalonsko neodvisnost, označil za špansko notranjo zadevo. Ob tem je ne le pljunil na našo lastno politično zgodovino, temveč nas je državljane prepričal, da smo v izražanju svojih stališč proti vsem takšnim in podobnim barbarskim rabotam prepuščeni sami sebi. In najmanj, kar lahko storimo, je, da se odpovemo turističnim potovanjem v takšne države. Vemo, da je misel precej naivna in da je mogoče v vsaki državi na tem svetu najti protidemokratične ali vsaj etično sporne prakse. Če bi sledili tako strogi samoomejitvi, kmalu ne bi potovali nikamor in bi sedeli vsak v svojem kokonu. Kar tudi ne bi bilo slabo – vsaj planet bi nam bil hvaležen.
Pa vendar kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, le ni tako naivna in nesmiselna poteza. Mogoče se še kdo spominja množičnih odpovedi rezervacij, ki so jih turistična središča Avstrije utrpela pozimi leta 2000, ko je Jörg Heider s svojimi svobodnjaki postal koalicijski partner v avstrijski vladi. Samo na Dunaju je bilo v nekaj tednih odpovedanih 58 tisoč rezervacij – takrat je predsednik zveze avstrijskih hotelirjev vljudno prosil Haiderja, če lahko za pol leta utihne – da si panoga počasi opomore.
A to je bilo na prelomu tisočletja, ko je bila skrajna desnica v Evropi še eksotična dobrina, evropska javnost pa še ni bila prepojena s ciničnim pragmatizmom, ki vlada dvajset let pozneje. Tako povprečnega turista danes ne zanimajo človekove pravice in njih teptanje. Če v turističnem aranžmaju skupaj s popolnim sončnim zahodom dobi še državni terorizem, bo z veseljem dokupil še šnorklanje na koralnem grebenu, ki pride skupaj s kršenjem pravic manjšinam.
Turista danes zanimajo le cene, sonce, pesek, gola koža in alkohol. Zaradi tega se zdijo reklamni oglasi za turistični obisk nekaterih najgrozovitejših diktatur na planetu, ki nam jih vsiljeno prikazuje svetovni splet, povsem primerni. In edino orožje, ki nam je tistim, ki se ne strinjamo, ostalo, je znameniti: “Preskoči oglas. Čez pet, štiri, tri, dve, eno sekundo …”
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza
Posebno obvestilo: naslednji prispevek bi moral biti napovedan s črko “P”, kar v mednarodni medijski latovščini pomeni “promocijski prispevek” oziroma “oglasno sporočilo”. Iz neznanega razloga je takšna oznaka izostala.
Toda Savdska Arabija? Res je, da se država pospešeno odpira in modernizira. Ženskam že pustijo voziti avtomobile in neporočenim parom celo spati v isti sobi. Oboje je sicer ob tem, da večino časa dovolijo hranjenje tudi ob svetlem delu dneva, temeljni pogoj za kolikor toliko uspešno turistično ponudbo. Savdska Arabija je pripravila izjemno atraktiven televizijski spot, kjer v tistih tridesetih sekundah spoznamo vse lepote dežele; ampak klub temu to ni ravno država, ki bi si jo razumni želel obiskati.
Žal pa smo Slovenci premajhni in premalo pomembni, da bi se turistična organizacija Savdske Arabije spomnila posebej na nas. Zato vam kot prvi in najbrž edini slovenski medij prinašamo nekaj oglasnih sporočil za dopustovanje v Savdski Arabiji. Prvo je namenjeno predvsem novinarjem …
“Savdska Arabija; nikjer vas ne razkosajo kot pri nas!”
Naslednje oglasno sporočilo poudarja tradicijo in posebnosti te pravljične dežele.
“V Savdski Arabiji se boste počutili kot princ! Vodeni ogledi javnih usmrtitev.”
Naslednje oglasno sporočilo je namenjeno potencialnim turistom iz Jemna.
“Savdska Arabija – dežela, iz katere prihajajo bombe!”
Seveda se je najlažje delati norca iz neke zahojene srednjeveške kraljevine, ki ji je posrečeno gubanje Zemlje v nedrja nalilo nafte. Sploh pa se je lahko rogati običajem v tretjem svetu iz varnega zavetja demokratične Evrope; kjer turisti, kamorkoli gredo, vselej naletijo na družbe, ki so urejene po visokih civilizacijskih standardih. A ker smo, kot je bilo omenjeno, promocijska, se pravi plačana oddaja, se bomo v naslednjem oglasnem bloku posvetili turističnim oglasom, ki spodbujajo k obisku Španije.
“Preživite naslednjih devet do trinajst let v Madridu. Čiste celice in vsak dan ura svežega zraka. All Inclusive ponudba.”
Kot je znano, v Španiji podpirajo tudi domači turizem oziroma spodbujajo Špance, da čim bolje spoznajo svojo lastno državo. Tako je v španskem tisku zaslediti celostranski oglas, na katerem je portret generalissima Francisca Franca. Spodaj z veliki črkami piše: “El Clásico!”
Ob ogorčenju nad ravnanjem versko blaznih savdskih oblasti ali med zgražanjem nad nerazumnimi odločitvami španskega pravosodja nam naša matična država ne stoji ob strani. S Savdijci smo menda v odličnih odnosih, naš zunanji minister pa je zaporno kazen za politike, ki se zavzemajo za katalonsko neodvisnost, označil za špansko notranjo zadevo. Ob tem je ne le pljunil na našo lastno politično zgodovino, temveč nas je državljane prepričal, da smo v izražanju svojih stališč proti vsem takšnim in podobnim barbarskim rabotam prepuščeni sami sebi. In najmanj, kar lahko storimo, je, da se odpovemo turističnim potovanjem v takšne države. Vemo, da je misel precej naivna in da je mogoče v vsaki državi na tem svetu najti protidemokratične ali vsaj etično sporne prakse. Če bi sledili tako strogi samoomejitvi, kmalu ne bi potovali nikamor in bi sedeli vsak v svojem kokonu. Kar tudi ne bi bilo slabo – vsaj planet bi nam bil hvaležen.
Pa vendar kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, le ni tako naivna in nesmiselna poteza. Mogoče se še kdo spominja množičnih odpovedi rezervacij, ki so jih turistična središča Avstrije utrpela pozimi leta 2000, ko je Jörg Heider s svojimi svobodnjaki postal koalicijski partner v avstrijski vladi. Samo na Dunaju je bilo v nekaj tednih odpovedanih 58 tisoč rezervacij – takrat je predsednik zveze avstrijskih hotelirjev vljudno prosil Haiderja, če lahko za pol leta utihne – da si panoga počasi opomore.
A to je bilo na prelomu tisočletja, ko je bila skrajna desnica v Evropi še eksotična dobrina, evropska javnost pa še ni bila prepojena s ciničnim pragmatizmom, ki vlada dvajset let pozneje. Tako povprečnega turista danes ne zanimajo človekove pravice in njih teptanje. Če v turističnem aranžmaju skupaj s popolnim sončnim zahodom dobi še državni terorizem, bo z veseljem dokupil še šnorklanje na koralnem grebenu, ki pride skupaj s kršenjem pravic manjšinam.
Turista danes zanimajo le cene, sonce, pesek, gola koža in alkohol. Zaradi tega se zdijo reklamni oglasi za turistični obisk nekaterih najgrozovitejših diktatur na planetu, ki nam jih vsiljeno prikazuje svetovni splet, povsem primerni. In edino orožje, ki nam je tistim, ki se ne strinjamo, ostalo, je znameniti: “Preskoči oglas. Čez pet, štiri, tri, dve, eno sekundo …”
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov