Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Neveljaven email naslov