Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Navodila za uporabo

11.02.2020

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.

Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.

Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.

Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.

Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.

Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.

Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.

Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.

Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.

Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.

Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.

Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.

Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.

Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:

  • lahko se odloči za celotno listo in še enega kandidata na njej;
  • lahko izbere samo listo in se pri tem strinja z vrstnim redom kandidatov, ki ga je določila stranka;
  • lahko pa izbere samo enega kandidata, brez liste, ampak se mora zavedati, da daje s tem glas tudi listi.

Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.

Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.

Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.

 


Zapisi iz močvirja

744 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Navodila za uporabo

11.02.2020

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.

Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.

Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.

Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.

Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.

Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.

Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.

Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.

Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.

Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.

Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.

Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.

Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.

Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:

  • lahko se odloči za celotno listo in še enega kandidata na njej;
  • lahko izbere samo listo in se pri tem strinja z vrstnim redom kandidatov, ki ga je določila stranka;
  • lahko pa izbere samo enega kandidata, brez liste, ampak se mora zavedati, da daje s tem glas tudi listi.

Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.

Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.

Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.

 


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov