Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval
Minister Poklukar je bil prvi visoki državni uradnik, ki je Slovence v povezavi z epidemijo nekaj lepo prosil. Lepo nas je prosil, naj zdržimo še malo. In smo zdržali. Ampak nismo zdržali doma …
Žal se je minister znašel na nepravem mestu ob nepravem času.
V prazničnem času bomo v naši oddaji praznično kratki; zato le skromen komentar k vsem poročilom, ki ste jih slišali o desantu na Obalo.
Čez leta bo praznični čas, ki je za nami, skupaj s prazničnim koncem tedna, ki je pred nami – postal legendaren. In sicer bodo o zadnjem tednu letošnjega aprila govorili kot o tednu, v katerem se je epidemija prelomila. Na katero stran se bo, še ne vemo natančno, zagotovo pa se bo.
Od splošnega h konkretnemu. Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval. Čim je dr. Krek razkril povezavo med javnim zdravjem, cepljenjem in potovanji v tujino, je v ospredje javno-zdravstvenih naporov potisnil stari dobri DARS. Veliki magi slovenskih avtocest so s strokovnimi prijemi poskušali vsaj malo omejiti potovanja in s tem širjenje virusa. Na primorski avtocesti so zato dežurali trije tovornjaki in pet agencijskih delavcev: vsak z osebnim orodjem oziroma lopato in – covidnim dodatkom. Na štajerski avtocesti so se proti epidemiji borili: dva tovornjaka, en delovodja, trije agencijski delavci in eni mini bager.
Dars je bil precej uspešen … Uspešen vsaj toliko, kot je z lock downi uspešen NIJZ. Država je obstala na avtocestah in potovanje so zmogli le najhrabrejši; a celo pri Darsu so podcenili učinek dolgotrajne karantene, lepo vreme, morje in smrtno nevarno kombinacijo terase in kave. Vse našteto je zalilo Obalo s človeškimi telesi.
Kot ste že zasledili v dnevnoinformativnih oddajah, je Obala med prazniki zasuta. Po registracijah sodeč, je bila na obali Slovenija v malem; prva dejavnost, ki si je od epidemije povsem opomogla, pa je bila v treh obalnih občinah predvsem industrija parkiranja.
Vaš reporter se je v imenu resnice in verodostojnih informacij dva dni izpostavljal virusu in primorskemu soncu, tako da lahko brez posrednikov poročamo, kako mask, medsebojne razdalje in razkuževanja prejšnji konec tedna na Primorskem ni bilo niti v sledovih.
Nebrzdano veselje, druženje, športne dejavnosti, turistične dejavnosti, sprehodi, kolesarjenje, električni skiroji, motoristi in avtomobilisti ter terase … Vsa Slovenija se je zbrala med Sečo in Debelim rtičem, da je praznovala konec najstrožjih ukrepov. Čeprav v tem tednu praznujemo dan upora in dan dela in bi lahko kdo trdil, kako smo se uprli, da lahko ponovno delamo, smo v bistvu na obalo prišli praznovat dan zmage nad virusom.
Posledice prazničnega tedna bodo v zgodovini epidemije ostale zapisane kot prelomne. Karkoli se bo že zgodilo, bo nekomu neprijetno. Po dosedanjih izkušnjah, epidemičnih prerokbah, računskih modelih in znanstvenih analizah bi morala ob takšni gostoti ljudi, ki se ne držijo niti osnovnih preventivnih ukrepov, epidemija v prvi polovici maja dobesedno eksplodirati. Spet bi doživeli eksponentno rast, polne bolnišnice in drame okoli cepiva. Če pa se to ne bo zgodilo in bo kljub primorskim virusnim saturnalijam epidemija ostala na enaki ravni ali pa bo pojavnost virusa celo padla, se bomo prav tako upravičeno vprašali, čemu so bili drastični ukrepi od lanske jeseni sem sploh potrebni.
In še k resornemu ministru z začetka zgodbe. Ko so pele šiba božja, kazni in policijska ura, smo se ukrepov kolikor toliko držali. Ko pa je prišlo rahljanje in je na pogorišču epidemioloških ukrepov ostala le prijazna prošnja ministra Poklukarja, je šlo ljudstvo na vrat na nos nazaj v epidemijo. Ne da bi se prej prepričalo, ali je cepivo v bazenu …
Ali kot je poet že pred stoletji pravilno napovedal epidemiološko smolo, po kateri nas po vsakem izboljšanju doleti poslabšanje …
"Ne virus, pregnala nas bo sreča kriva!"
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval
Minister Poklukar je bil prvi visoki državni uradnik, ki je Slovence v povezavi z epidemijo nekaj lepo prosil. Lepo nas je prosil, naj zdržimo še malo. In smo zdržali. Ampak nismo zdržali doma …
Žal se je minister znašel na nepravem mestu ob nepravem času.
V prazničnem času bomo v naši oddaji praznično kratki; zato le skromen komentar k vsem poročilom, ki ste jih slišali o desantu na Obalo.
Čez leta bo praznični čas, ki je za nami, skupaj s prazničnim koncem tedna, ki je pred nami – postal legendaren. In sicer bodo o zadnjem tednu letošnjega aprila govorili kot o tednu, v katerem se je epidemija prelomila. Na katero stran se bo, še ne vemo natančno, zagotovo pa se bo.
Od splošnega h konkretnemu. Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval. Čim je dr. Krek razkril povezavo med javnim zdravjem, cepljenjem in potovanji v tujino, je v ospredje javno-zdravstvenih naporov potisnil stari dobri DARS. Veliki magi slovenskih avtocest so s strokovnimi prijemi poskušali vsaj malo omejiti potovanja in s tem širjenje virusa. Na primorski avtocesti so zato dežurali trije tovornjaki in pet agencijskih delavcev: vsak z osebnim orodjem oziroma lopato in – covidnim dodatkom. Na štajerski avtocesti so se proti epidemiji borili: dva tovornjaka, en delovodja, trije agencijski delavci in eni mini bager.
Dars je bil precej uspešen … Uspešen vsaj toliko, kot je z lock downi uspešen NIJZ. Država je obstala na avtocestah in potovanje so zmogli le najhrabrejši; a celo pri Darsu so podcenili učinek dolgotrajne karantene, lepo vreme, morje in smrtno nevarno kombinacijo terase in kave. Vse našteto je zalilo Obalo s človeškimi telesi.
Kot ste že zasledili v dnevnoinformativnih oddajah, je Obala med prazniki zasuta. Po registracijah sodeč, je bila na obali Slovenija v malem; prva dejavnost, ki si je od epidemije povsem opomogla, pa je bila v treh obalnih občinah predvsem industrija parkiranja.
Vaš reporter se je v imenu resnice in verodostojnih informacij dva dni izpostavljal virusu in primorskemu soncu, tako da lahko brez posrednikov poročamo, kako mask, medsebojne razdalje in razkuževanja prejšnji konec tedna na Primorskem ni bilo niti v sledovih.
Nebrzdano veselje, druženje, športne dejavnosti, turistične dejavnosti, sprehodi, kolesarjenje, električni skiroji, motoristi in avtomobilisti ter terase … Vsa Slovenija se je zbrala med Sečo in Debelim rtičem, da je praznovala konec najstrožjih ukrepov. Čeprav v tem tednu praznujemo dan upora in dan dela in bi lahko kdo trdil, kako smo se uprli, da lahko ponovno delamo, smo v bistvu na obalo prišli praznovat dan zmage nad virusom.
Posledice prazničnega tedna bodo v zgodovini epidemije ostale zapisane kot prelomne. Karkoli se bo že zgodilo, bo nekomu neprijetno. Po dosedanjih izkušnjah, epidemičnih prerokbah, računskih modelih in znanstvenih analizah bi morala ob takšni gostoti ljudi, ki se ne držijo niti osnovnih preventivnih ukrepov, epidemija v prvi polovici maja dobesedno eksplodirati. Spet bi doživeli eksponentno rast, polne bolnišnice in drame okoli cepiva. Če pa se to ne bo zgodilo in bo kljub primorskim virusnim saturnalijam epidemija ostala na enaki ravni ali pa bo pojavnost virusa celo padla, se bomo prav tako upravičeno vprašali, čemu so bili drastični ukrepi od lanske jeseni sem sploh potrebni.
In še k resornemu ministru z začetka zgodbe. Ko so pele šiba božja, kazni in policijska ura, smo se ukrepov kolikor toliko držali. Ko pa je prišlo rahljanje in je na pogorišču epidemioloških ukrepov ostala le prijazna prošnja ministra Poklukarja, je šlo ljudstvo na vrat na nos nazaj v epidemijo. Ne da bi se prej prepričalo, ali je cepivo v bazenu …
Ali kot je poet že pred stoletji pravilno napovedal epidemiološko smolo, po kateri nas po vsakem izboljšanju doleti poslabšanje …
"Ne virus, pregnala nas bo sreča kriva!"
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Neveljaven email naslov