Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Kaj pa lahko storim?
Evo. Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Zgodovinsko gledano ima vsa reč precej logičnih navezav. Kar nekaj epidemij ali pandemij se je začelo, ko so se končale vojne. Tu pa tam pa se je kakšna vojna začela, ko se je epidemija končala. Še več pa je bilo epidemij, ki so tekle sočasno z vojnami, kajti kot bi se reklo v žargonu: "Gliha skup štriha!"
Kar nas zanima danes, je predvsem nerazumna drža globalnih odločevalcev, ki nam ne pustijo teh nekaj mesecev, da predahnemo. Saj se zavedamo, da gre pri ukrajinsko-ruskem sporu za geopolitiko – sploh pa za plinovode, po katerih gre v eno smer energija, ujeta v nedrju planeta, v drugo pa očitki o kršenju človekovih pravic. In da gre za zgodovinske zamere, za demokratična vrenja in za ohranjanje posameznih kulturnih entitet. Predvsem pa gre za medsebojno merjenje dolžine penisov ostarelih belih moških.
Največja tragedija pandemije – ob izgubljenih življenjih seveda – je naraščajoča apatija sodobnega človeka, ki se v vrtincu virusnih informacij ni zmogel ne organizirati ne konsolidirati do ravni, s katere bi lahko aktivno soupravljal pandemijo, oziroma posamezne izbruhe v lokalnih okoljih. Povedano drugače in z jezikom spletnih forumov; bili smo vodeni kot čreda; kar v biblijskem smislu niti ni slabo, v sodobnem razumevanju demokratičnih procesov pa ni najboljše.
Ampak če je epidemija enostavno prezahtevna za razumevanje povprečnega uma, je rožljanje z orožjem nekaj sto kilometrov proti vzhodu od vašega doma še kako razumljivo. Hočemo povedati, da nimamo nobenega izgovora, da vodeni s pastirjevo palico vdano spremljamo postavljanje odra za naslednje veliko evropsko klanje.
"Kaj pa lahko storim?" zavzdihne slehernik in se raje kot na grozeči konflikt skoncentrira na rahljanje epidemioloških ukrepov. Zato se odgovorno in uradno vprašajmo znotraj posvečenega okolja nacionalnega medija: "Kakšno vlogo lahko odigra državljan republike Slovenije pri zmanjševanju napetosti na rusko-ukrajinski meji?"
Začnimo po vrsti, čeprav se zavedamo, da preverjani s sodobnim cinizmom hodimo po ostrini medijske patetike, ki nato izzove posmehljive komentarje. A velja poskusiti.
Čeprav se zdi, da se je zavzemanje za mir vsaj na formalni ravni v našem prostoru prvič končalo s Titovo smrtjo, drugič pa z zmago v osamosvojitveni vojni, na neformalni pa v trenutku, ko je zadnji hipi izdahnil svoj zadnji dim, je ta romantičen vzorec še vedno osnova človeškega sobivanja. Hočemo povedati, da je besedica "mir" postala arhaični ostanek šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja in da storilnostna družba noče imeti s tem nobenega opravka. Recimo "mirovni inštitut" je danes v tem prostoru postala psovka!
Da ne govorimo na pamet, vam predlagamo praktičen preizkus. Ker nam digitalizacija to omogoča, poskusite z iskalnikom besed poiskati besedico "mir" v tisku izpred pol stoletja ali pa celo izpred tridesetih let, nato pa to isto poskusite v katerem današnjih vodilnih medijev. Ugotovili boste, da je bil takrat pojem stalno navzoč in ne glede na politično realnost – ki je bila takrat podobno neusmiljena in konfliktna, kot je danes – so se ljudje vsaj zavedali, da obstaja alternativa vojni, ki je mir.
Torej moramo začeti čisto na začetku in v besednjak ponovno uvesti enega temeljnih civilizacijskih pojmov.
Druga možnost, ki jo ima slehernik za preprečitev rusko-ukrajinskega konflikta in posledično za preprečitev upepelitve celine, pa je dosledno zavzemanje za demilitarizacijo Slovenije. Danes si redki, po tihem in skrajno konspirativno že upamo razmišljati, da je bil referendum o NATU in nato skoraj enoglasna potrditev članstva – napaka. Sodelovanje v zavezništvu več odnaša kot prinaša. S svojimi vojaškimi napori na mednarodni sceni se bolj kot ne smešimo, slovenska vojska, skupaj z ministrstvom, pa je med plemenskimi poglavarji razumljena izključno kot plen.
Mirovniška ideja z začetka devetdesetih, ki jo je takrat premalo odločno in ob nerazumevanju osamosvojitvene politike poskušala uveljavljati civilna družba – o Sloveniji kot demilitarizirani državi – bi morala ponovno priti v fokus družbene razprave. Na prihajajočih volitvah bi morale zaveze posameznikov in programske usmeritve strank vsebovati tudi odnos do vprašanja globalnega miru in miroljubne koeksistence. Mimogrede; o pojmu, ki sta ga promovirala tovariša Lenin in pozneje Hruščov, bi se lahko danes podučil tudi tovariš Putin …
Glede razmisleka o miru za današnje in prihodnje generacije znotraj slovenske politike pa se bojimo, da je politična realnost ravno nasprotna; težko je pričakovati široko predvolilno debato o naporih za trajen mir, ko pa se še vedno naslajamo nad klanjem izpred osmih desetletij.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Kaj pa lahko storim?
Evo. Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Zgodovinsko gledano ima vsa reč precej logičnih navezav. Kar nekaj epidemij ali pandemij se je začelo, ko so se končale vojne. Tu pa tam pa se je kakšna vojna začela, ko se je epidemija končala. Še več pa je bilo epidemij, ki so tekle sočasno z vojnami, kajti kot bi se reklo v žargonu: "Gliha skup štriha!"
Kar nas zanima danes, je predvsem nerazumna drža globalnih odločevalcev, ki nam ne pustijo teh nekaj mesecev, da predahnemo. Saj se zavedamo, da gre pri ukrajinsko-ruskem sporu za geopolitiko – sploh pa za plinovode, po katerih gre v eno smer energija, ujeta v nedrju planeta, v drugo pa očitki o kršenju človekovih pravic. In da gre za zgodovinske zamere, za demokratična vrenja in za ohranjanje posameznih kulturnih entitet. Predvsem pa gre za medsebojno merjenje dolžine penisov ostarelih belih moških.
Največja tragedija pandemije – ob izgubljenih življenjih seveda – je naraščajoča apatija sodobnega človeka, ki se v vrtincu virusnih informacij ni zmogel ne organizirati ne konsolidirati do ravni, s katere bi lahko aktivno soupravljal pandemijo, oziroma posamezne izbruhe v lokalnih okoljih. Povedano drugače in z jezikom spletnih forumov; bili smo vodeni kot čreda; kar v biblijskem smislu niti ni slabo, v sodobnem razumevanju demokratičnih procesov pa ni najboljše.
Ampak če je epidemija enostavno prezahtevna za razumevanje povprečnega uma, je rožljanje z orožjem nekaj sto kilometrov proti vzhodu od vašega doma še kako razumljivo. Hočemo povedati, da nimamo nobenega izgovora, da vodeni s pastirjevo palico vdano spremljamo postavljanje odra za naslednje veliko evropsko klanje.
"Kaj pa lahko storim?" zavzdihne slehernik in se raje kot na grozeči konflikt skoncentrira na rahljanje epidemioloških ukrepov. Zato se odgovorno in uradno vprašajmo znotraj posvečenega okolja nacionalnega medija: "Kakšno vlogo lahko odigra državljan republike Slovenije pri zmanjševanju napetosti na rusko-ukrajinski meji?"
Začnimo po vrsti, čeprav se zavedamo, da preverjani s sodobnim cinizmom hodimo po ostrini medijske patetike, ki nato izzove posmehljive komentarje. A velja poskusiti.
Čeprav se zdi, da se je zavzemanje za mir vsaj na formalni ravni v našem prostoru prvič končalo s Titovo smrtjo, drugič pa z zmago v osamosvojitveni vojni, na neformalni pa v trenutku, ko je zadnji hipi izdahnil svoj zadnji dim, je ta romantičen vzorec še vedno osnova človeškega sobivanja. Hočemo povedati, da je besedica "mir" postala arhaični ostanek šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja in da storilnostna družba noče imeti s tem nobenega opravka. Recimo "mirovni inštitut" je danes v tem prostoru postala psovka!
Da ne govorimo na pamet, vam predlagamo praktičen preizkus. Ker nam digitalizacija to omogoča, poskusite z iskalnikom besed poiskati besedico "mir" v tisku izpred pol stoletja ali pa celo izpred tridesetih let, nato pa to isto poskusite v katerem današnjih vodilnih medijev. Ugotovili boste, da je bil takrat pojem stalno navzoč in ne glede na politično realnost – ki je bila takrat podobno neusmiljena in konfliktna, kot je danes – so se ljudje vsaj zavedali, da obstaja alternativa vojni, ki je mir.
Torej moramo začeti čisto na začetku in v besednjak ponovno uvesti enega temeljnih civilizacijskih pojmov.
Druga možnost, ki jo ima slehernik za preprečitev rusko-ukrajinskega konflikta in posledično za preprečitev upepelitve celine, pa je dosledno zavzemanje za demilitarizacijo Slovenije. Danes si redki, po tihem in skrajno konspirativno že upamo razmišljati, da je bil referendum o NATU in nato skoraj enoglasna potrditev članstva – napaka. Sodelovanje v zavezništvu več odnaša kot prinaša. S svojimi vojaškimi napori na mednarodni sceni se bolj kot ne smešimo, slovenska vojska, skupaj z ministrstvom, pa je med plemenskimi poglavarji razumljena izključno kot plen.
Mirovniška ideja z začetka devetdesetih, ki jo je takrat premalo odločno in ob nerazumevanju osamosvojitvene politike poskušala uveljavljati civilna družba – o Sloveniji kot demilitarizirani državi – bi morala ponovno priti v fokus družbene razprave. Na prihajajočih volitvah bi morale zaveze posameznikov in programske usmeritve strank vsebovati tudi odnos do vprašanja globalnega miru in miroljubne koeksistence. Mimogrede; o pojmu, ki sta ga promovirala tovariša Lenin in pozneje Hruščov, bi se lahko danes podučil tudi tovariš Putin …
Glede razmisleka o miru za današnje in prihodnje generacije znotraj slovenske politike pa se bojimo, da je politična realnost ravno nasprotna; težko je pričakovati široko predvolilno debato o naporih za trajen mir, ko pa se še vedno naslajamo nad klanjem izpred osmih desetletij.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov