Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole ...
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Za kaj gre.
Bil je semanji dan nekje v slavni Dolenjski deželi, ko je predsednik vlade treščil ob podpredsednico Socialnih demokratov. Cinično bi dejali, da je en socialdemokrat treščil ob drugega, ali da je socialdemokrat ugledal socialdemokratko, ali kar je podobnih socialno demokratskih interakcij.
Kot vemo, se obe slovenski socialni demokraciji živi ne preneseta, tako se ne prenesejo tudi njuni člani. In podpredsedniki in predsedniki. Pa se je socialnodemokratski predsednik vlade in stranke opogumil in pomolil roko proti socialdemokratski podpredsednici. Hudiča! Najbrž je mislil, da bosta celo pokadila pipo miru ali kaj podobnega, kajti na dolenjskih veselicah so se že zgodile še bolj čudne reči. Pa je socialdemokratska podpredsednica obdržala roko v žepu in ni sprejela ponujene vljudnostne geste. Predsednik vlade je zamomljal nekaj o nezmožnosti in nepripravljenosti na sodelovanje, podpredsednica stranke, pa je nato na svojem družbenem omrežju povedala, kakšen falot je predsednik vlade in da se ona pač z vsakim ne bo rokovala.
Ta droben incident je sprožil pravo majhno vojno; glede na to, na kateri gol kdo strelja, se eni pridušajo, da eno je politika, drugo pa je bonton, drugi pa trdijo, da je podpredsednica obdržala pokončno držo, ko se ni hotela rokovati z avtokratsko uglašenim premierjem in to na njegovem domačem igrišču …
Človek razume obojne; sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole …
Nekako tako.
Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce …
Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Vegavo teoretično znanje na področju meščanske etikete nam onemogoča postaviti zagvišne trditve, ampak zdi se, da to, kar velja za vljudne ljudi na ulici, na cesti, v trgovini, ali v restavraciji, naj bi veljalo tudi za politike. Je pa jasno, da nič od te meščanske navlake ne velja za viole in green dragonse ter njim podobne proletarske deviacije.
Ampak če je res, da naj bi se tudi politiki vedli v skladu s pravili lepega vedenja, kar se gospa podpredsednica ni – saj je rokovanje osnova bontona – čemu se potem slovenski politiki obkladajo z najbolj nemogočimi izrazi in dejanji, proti katerim je nerokovanje kamilični čaj? Hočemo povedati, da dvoletni greates hits protibontonskih akcij predsednika vlade, ki so bila povod za nerokovanje, v mnogočem prekaša greh roke, ki je ostala v žepu. Kar pa sicer ni noben argument v prid gospe podpredsednici; saj bonton ne pozna stopnjevanja – obnašanje je lahko primerno ali pa neprimerno. Ne glede na vzrok ali okoliščine, kar se je na težak način naučil celo Will Smith …
Na tem mestu moramo razkriti manjšo, sicer povsem nepreverjeno skrivnost, ki jo je na svetlo izpustil cenjeni ceh vratarjev. Le ti, oziroma vratarji, zaposleni v medijskih hišah, znajo povedati, da se ostri politični nasprotniki, ki gori v studiih bijejo najbolj ljute politične bitke, po koncu oddaje v preddverje medijske hiše spustijo z istim dvigalom, se rokujejo ob slovesu ali pa, spet nepreverjeno, gredo celo skupaj na pivo. Podobno poročajo tudi kuharji in natakarji iz parlamentarnega bifeja, kjer menda tudi ni natančne meje med makaronovim mesom vladnih strank in filano papriko opozicije …
Kakorkoli; ko se je javnost po rokovalskem incidentu razdelila in eni navijajo za socialdemokratskega predsednika vlade, drugi pa za podpredsednico socialdemokratske stranke, so pozabili na najbolj bistveno. Nase. Se pravi na nas vse …
Ker niti ni pomembno, kako se politiki vedejo med seboj … Če so grobi drug do drugega – ali zares ali samo pred kamerami – je to v bistvu njihov problem. Težavno postane, ko se nevljudno vedejo do nas. Do državljanov, davkoplačevalcev in volivcev. Takrat pa res nastane težava in bog ve, da slovenska politika do slovenskega državljana ne kaže nobenih bontonskih presežkov. Še več; če sta se ena najvišjih politikov samo nerokovala, oziroma si nista hotela seči v roko, potem ravnajo z nami še toliko slabše. Ne le na simbolni ravni, kjer nas njihova dejanja, ali ideje na nek način žalijo, temveč povsem konkretno: ko smo nagovorjeni z neprimernimi izrazi, ko se prostaško obnašajo ali do družbene skupine, manjšine, spola ali do posameznikov, do katerih mi sami ali kdo, ki nam je blizu, čuti naklonjenost. Torej; da se politiki grdo obnašajo drug do drugega, človek še nekako spregleda, ampak ko se začnejo grdo obnašati do nas … Takrat tudi najbolj vljudni med nami tiščijo roko v žep.
Ampak niti to še ni konec današnje moralke; ker smo ugotovili, da se politiki ne spoštujejo med seboj in smo spomnili, kako nespoštljivo se vedejo do nas, ni čudno, da smo se posledično začeli drug do drugega nevljudno obnašati tudi državljani. Kdo bo rekel, da je prav to načrt za vsem skupaj; se pravi, da z nevljudnostjo med seboj sejejo nevljudnost med nami in po stari modrosti so ljudje z vprašljivim bontonom veliko bolj vodljivi kot tisti, ki jih pravila lepega obnašanja vodijo skozi dneve …
Nasvidenje do naslednjič in lep večer še naprej. Hvala, ker ste prisluhnili.
745 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole ...
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Za kaj gre.
Bil je semanji dan nekje v slavni Dolenjski deželi, ko je predsednik vlade treščil ob podpredsednico Socialnih demokratov. Cinično bi dejali, da je en socialdemokrat treščil ob drugega, ali da je socialdemokrat ugledal socialdemokratko, ali kar je podobnih socialno demokratskih interakcij.
Kot vemo, se obe slovenski socialni demokraciji živi ne preneseta, tako se ne prenesejo tudi njuni člani. In podpredsedniki in predsedniki. Pa se je socialnodemokratski predsednik vlade in stranke opogumil in pomolil roko proti socialdemokratski podpredsednici. Hudiča! Najbrž je mislil, da bosta celo pokadila pipo miru ali kaj podobnega, kajti na dolenjskih veselicah so se že zgodile še bolj čudne reči. Pa je socialdemokratska podpredsednica obdržala roko v žepu in ni sprejela ponujene vljudnostne geste. Predsednik vlade je zamomljal nekaj o nezmožnosti in nepripravljenosti na sodelovanje, podpredsednica stranke, pa je nato na svojem družbenem omrežju povedala, kakšen falot je predsednik vlade in da se ona pač z vsakim ne bo rokovala.
Ta droben incident je sprožil pravo majhno vojno; glede na to, na kateri gol kdo strelja, se eni pridušajo, da eno je politika, drugo pa je bonton, drugi pa trdijo, da je podpredsednica obdržala pokončno držo, ko se ni hotela rokovati z avtokratsko uglašenim premierjem in to na njegovem domačem igrišču …
Človek razume obojne; sicer so nas vseh učili lepih manir, ampak nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da bo green dragon podal, kaj šele sprejel roko od viole …
Nekako tako.
Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce …
Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Vegavo teoretično znanje na področju meščanske etikete nam onemogoča postaviti zagvišne trditve, ampak zdi se, da to, kar velja za vljudne ljudi na ulici, na cesti, v trgovini, ali v restavraciji, naj bi veljalo tudi za politike. Je pa jasno, da nič od te meščanske navlake ne velja za viole in green dragonse ter njim podobne proletarske deviacije.
Ampak če je res, da naj bi se tudi politiki vedli v skladu s pravili lepega vedenja, kar se gospa podpredsednica ni – saj je rokovanje osnova bontona – čemu se potem slovenski politiki obkladajo z najbolj nemogočimi izrazi in dejanji, proti katerim je nerokovanje kamilični čaj? Hočemo povedati, da dvoletni greates hits protibontonskih akcij predsednika vlade, ki so bila povod za nerokovanje, v mnogočem prekaša greh roke, ki je ostala v žepu. Kar pa sicer ni noben argument v prid gospe podpredsednici; saj bonton ne pozna stopnjevanja – obnašanje je lahko primerno ali pa neprimerno. Ne glede na vzrok ali okoliščine, kar se je na težak način naučil celo Will Smith …
Na tem mestu moramo razkriti manjšo, sicer povsem nepreverjeno skrivnost, ki jo je na svetlo izpustil cenjeni ceh vratarjev. Le ti, oziroma vratarji, zaposleni v medijskih hišah, znajo povedati, da se ostri politični nasprotniki, ki gori v studiih bijejo najbolj ljute politične bitke, po koncu oddaje v preddverje medijske hiše spustijo z istim dvigalom, se rokujejo ob slovesu ali pa, spet nepreverjeno, gredo celo skupaj na pivo. Podobno poročajo tudi kuharji in natakarji iz parlamentarnega bifeja, kjer menda tudi ni natančne meje med makaronovim mesom vladnih strank in filano papriko opozicije …
Kakorkoli; ko se je javnost po rokovalskem incidentu razdelila in eni navijajo za socialdemokratskega predsednika vlade, drugi pa za podpredsednico socialdemokratske stranke, so pozabili na najbolj bistveno. Nase. Se pravi na nas vse …
Ker niti ni pomembno, kako se politiki vedejo med seboj … Če so grobi drug do drugega – ali zares ali samo pred kamerami – je to v bistvu njihov problem. Težavno postane, ko se nevljudno vedejo do nas. Do državljanov, davkoplačevalcev in volivcev. Takrat pa res nastane težava in bog ve, da slovenska politika do slovenskega državljana ne kaže nobenih bontonskih presežkov. Še več; če sta se ena najvišjih politikov samo nerokovala, oziroma si nista hotela seči v roko, potem ravnajo z nami še toliko slabše. Ne le na simbolni ravni, kjer nas njihova dejanja, ali ideje na nek način žalijo, temveč povsem konkretno: ko smo nagovorjeni z neprimernimi izrazi, ko se prostaško obnašajo ali do družbene skupine, manjšine, spola ali do posameznikov, do katerih mi sami ali kdo, ki nam je blizu, čuti naklonjenost. Torej; da se politiki grdo obnašajo drug do drugega, človek še nekako spregleda, ampak ko se začnejo grdo obnašati do nas … Takrat tudi najbolj vljudni med nami tiščijo roko v žep.
Ampak niti to še ni konec današnje moralke; ker smo ugotovili, da se politiki ne spoštujejo med seboj in smo spomnili, kako nespoštljivo se vedejo do nas, ni čudno, da smo se posledično začeli drug do drugega nevljudno obnašati tudi državljani. Kdo bo rekel, da je prav to načrt za vsem skupaj; se pravi, da z nevljudnostjo med seboj sejejo nevljudnost med nami in po stari modrosti so ljudje z vprašljivim bontonom veliko bolj vodljivi kot tisti, ki jih pravila lepega obnašanja vodijo skozi dneve …
Nasvidenje do naslednjič in lep večer še naprej. Hvala, ker ste prisluhnili.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Neveljaven email naslov